Jedro

Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo, da obdolženca sedaj več ni mogoče najti, saj očitno biva na neznanem naslovu v Italiji, ter pri tem logično in življenjsko zaključilo, da se skriva in sicer tako zaradi tega kazenskega postopka, v katerem grozi zastaranje, kot tudi zaradi drugih kazenskih postopkov, ki se vodijo zoper njega.

Izrek

I. Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega A. A. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredilo pripor, ki traja od prijetja obdolženega dalje.

2. Zoper ta sklep se pritožuje zagovornik obdolženega zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter pripor odpravi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz pritožbe zagovornika izhaja, da zagovornik nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so izpolnjeni pogoji za odreditev pripora, ker ni mogoče zaključiti, da se obdolženec skriva. Navedeno ne drži ter je sodišče prve stopnje v 7. in 8. točki obrazložitve natančno pojasnilo, da obdolženca sedaj več ni mogoče najti, saj očitno biva na neznanem naslovu v Italiji, ter pri tem logično in življenjsko zaključilo, da se skriva in sicer tako zaradi tega kazenskega postopka, v katerem grozi zastaranje, kot tudi zaradi drugih kazenskih postopkov, ki se vodijo zoper njega.

5. Zagovornik tudi navaja, da pripor ni nujen ukrep in bi sodišče prve stopnje lahko uporabilo milejše ukrepe. Tudi ta pritožbena navedba zagovornika ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč natančno pojasnilo večletno neuspešno prizadevanje sodišča prve stopnje, da zagotovi navzočnost obdolženca z milejšimi ukrepi, vendar pri tem ni bilo uspešno. Ker vabljenje obdolženca ni bilo uspešno in ker prisilna privedba iz tujine ni mogoča, sodišču prve stopnje ni preostal drug ukrep kot pripor.

6. Zagovornik tudi očita sodišču prve stopnje, da je pripor odredilo kljub temu, da ta ukrep ni sorazmeren. Navedena pritožbena navedba ne drži ter je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je pripor in s tem poseg v osebno svobodo obdolženca sorazmeren z interesom in potrebo po uspešni izvedbi kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno upoštevalo naravo in težo dejanja, saj se obdolžencu očita storitev kar dveh kaznivih dejanj s predpisano kaznijo do dveh let zapora. Pri tem se v obeh primerih očita uporaba ponarejenega računa za znesek 13.500,00 EUR kot pravega, slednji pa se je nanašal na sorazmerno drag avtomobil in sicer BMW 320d, ki naj bi imel približno štiri leta od prve registracije.

7. Ker so glede na vse obrazloženo izpolnjeni pogoji za odreditev pripora po 1. točki prvega odstavka 432. člena ZKP, pritožba ni utemeljena ter jo je sodišče druge stopnje na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo.