Jedro

Ne ZBPP ne ZUP ne vsebujeta določb, na podlagi katerih bi Organ za BPP lahko odločal o utemeljenosti tožničine vloge za odpust dolga iz naslova vračila stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP. To pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da mora zaradi neobstoja pravne podlage za odločanje o odpustu obveznosti, tožničino prošnjo kot neutemeljeno zavrniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila prošnjo tožnice z dne 18. 6. 2015, za odpust dolga iz naslova vračila stroškov postopka, izplačanih iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Pojasnila je, da je bilo prosilki z odločbo številka Bpp 506/2015 z dne 14. 4. 2014 naloženo, da v 30 dneh od prejema odločbe povrne stroške postopka izplačane iz sredstev BPP, v višini 1.523,15 EUR. Dne 30. 3. 2015 je tožena stranka prosilki odobrila obročno plačilo navedenega zneska, v 30 enakih obrokih po 50 EUR in z zadnjim 31 obrokom v višini 23,15 EUR. Upravičenka je nakazala 2 obroka v skupni višini 100 EUR. Dne 18. 6. 2015 pa je tožnica toženi stranki poslala vlogo za odpust preostalega dolga in pojasnila, da se nahaja v situaciji, ko ne zmore niti plačila tega obroka. Prejema neto plačo v višini 511,57 EUR, od katere ji odtegnejo dve potrošniški posojili. V zvezi z bivanjem ima fiksne mesečne stroške od 320 do 350 EUR. Živi v skupnem gospodinjstvu z 18 letnim sinom, ki se šola in za katerega oče, ki je invalidsko upokojen, ne plačuje preživnine. Prav tako preživnine zaradi otrokove starosti, ne dobiva več od Javnega jamstvenega preživninskega sklada, niti ni bila uspešna izvršba za izterjavo 2.395,25 EUR iz naslova neplačane preživnine.

2. Tožena stranka je pojasnila, da pravno podlago za odločanje predstavljajo določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in da predpisa ne vsebujeta določb, na podlagi katerih bi lahko tožena stranka upravičenki odpustila dolg iz naslova vračila stroškov postopka, zato pri toženi stranki s svojo vlogo ne more uspeti.

3. Prosilka v tožbi pojasnjuje, enako kot v postopku pred toženo stranko, svoje socialne in ekonomske razmere. Navaja, da je tožena stranka okoliščine glede njene težke finančne situacije sicer sprejela, kljub vsemu pa je njeno prošnjo zavrnila. Tožena stranka je že v prvem postopku napačno odločila o dolžnosti povrnitve stroškov, saj je prejeta sredstva iz sodne poravnave zadržala banka, zaradi poravnave svoje terjatve. Sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka in podrejeno predlaga, da se tožbi ugodi in izpodbijani sklep tako, da se ji omogoči obročno plačevanje v zaporednih mesečnih obrokih po 25 EUR mesečno.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijanega sklepa in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa odločitev pojasnila tožena stranka ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

7. Tožena stranka je v postopku dodelitve BPP in v vseh postopkih, ki jih vodi v tej zvezi, dolžna uporabiti določbe ZBPP, oziroma v kolikor ta zakon ne določa drugače, določbe ZUP (drugi odstavek 34. člena ZBPP). Tožena stranka je pravilno ugotovila, da ne ZBPP, ne ZUP, ne vsebujeta določb, na podlagi katerih bi lahko odločali o utemeljenosti tožničine vloge za odpust dolga iz naslova vračila stroškov postopka, izplačanih iz sredstev BPP. Ta ugotovitev pomeni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da mora zaradi neobstoja pravne podlage za odločanje o odpustu obveznosti, tožničino prošnjo kot neutemeljeno zavrniti.

8. Glede na navedeno, tožena stranka ni imela pravne podlage za sprejem predlaganega odpusta obveznosti, zato sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je sklep pravilen. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče pa tožeči stranki pojasnjuje tudi, da ni pristojno za odločanje o njenem tožbenem zahtevku, v katerem je zahtevala, da se tožbi ugodi in se ji omogoči obročno odplačevanje zaporednih mesečnih obrokov po 25 EUR mesečno, zato ga kot neutemeljenega zavrača. 9. Sodišče v nadaljevanju tožnico opozarja na določbo 77. člena Zakona o javnih financah, z naslovom „Odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje dolga do države oziroma občine“. Tretji odstavek 77. člena navedenega zakona namreč določa, da pristojni minister v soglasju z ministrom, pristojnim za finance, oziroma župan, lahko do višine, določene v zakonu, ki ureja izvrševanje proračuna za posamezno leto, oziroma v odloku, s katerim se sprejme občinski proračun, odpiše oziroma delno odpiše plačilo dolga, če bi bili stroški postopka izterjave v nesorazmerju z višino terjatve ali če se zaradi nevnovčljivosti premoženja dolžnika ugotovi, da terjatve ni mogoče izterjati. Gre za postopek, ki sicer zahteva (v določeni fazi odločanja) tožničino aktivno ravnanje, vezan pa je na pridobitev v tej določbi zahtevanega soglasja.

K II. točki izreka:

10. Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.