Jedro

Če so tla v laboratoriju pokrita s prahom titanovega dioksida in niso bila očiščena 2 dni, delavec pa ni dobil primerne zaščitne obutve, gre za nevarno stvar, oz. za nevarno dejavnost. Podjetje je odgovorno za padec.

Izrek

Pritožba tožene stranke se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je prvostopno sodišče ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke za svojega zavarovanca.

Sodišče je ugotovilo, da so bila spolzka tla pokrita s prahom nevarna in da zavarovanec ni dal na razpolago tožniku primerne zaščitne obutve.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da v laboratoriju ni predpisana zaščitna obutev, čeprav so jo delavci dobivali, toda ne zaradi nevarnosti, ampak zato, da si ne bi uničili svoje obutve. Do poškodbe ni prišlo zaradi neprimerne obutve, ampak zaradi tožnikove neprevidnosti, ali pa prehitre hoje. Priči A in B sta izpovedali, da se na tleh nahaja le minimalna količina titanovega dioksida in zato tla niso bila spolzka. Tožnik je zato sam kriv v celoti za škodni dogodek. Predlaga ustrezno spremembo ali razveljavitev sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožene stranke za svojega zavarovanca. Sodišče je pravilno ocenilo, da gre za kombinacijo objektivne in krivdne odgovornosti (čl. 173, 177 in 154/I Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sodišče je ugotovilo, da so bila tla v laboratoriju delno pokrita s prahom titanovega dioksida in da zaradi vikenda tla dva dni niso bila počiščena. Tožnik je izpovedal,da mu je zdrsnilo ravno na neočiščenih tleh. Taka delovna podlaga pa je vsekakor nevarno sredstvo, oziroma je delo na takšnih tleh nevarna dejavnost. Sodišče je tudi ugotovilo, da tožnik ni imel na razpolago takšne obutve, kot so jo imeli drugi delavci v laboratoriju, to je natikačev, ali cokel. Tožnik je bil prisiljen uporabljati svojo obutev, ki pa ni bila primerna za stanje prašne podlage. Zavarovanec je za neprimerno obutev vedel, saj je priča A izpovedala, da je ocenila, da tožnik ne potrebuje zaščitne obutve, kot je predpisana za laboratorij, ker je menila, da lahko uporablja obutev iz prejšnjega obrata. Tožnik pa je prej delal v obratu vzdrževanja in je že laiku jasno, da težki delovni čevlji niso primerni za delo v laboratoriju.

Pravilna je torej prvostopna ugotovitev, da je vzrok za tožnikov padec v spolzkih tleh laboratorija in v neprimerni obutvi, primerno obutev pa je bil dolžan zagotoviti zavarovanec. V pritožbi niso bili predlagani nasprotni dokazi, ki bi omajali ugotovljeno dejansko stanje.

Pravilna je tudi ugotovitev, da tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti za padec, saj ni bil dolžan čistiti tal in tudi ni odgovoren za neprimerno obutev. Noben izvedeni dokaz ni potrdil na primer tožnikove neprevidnosti, ali prehitre hoje, ali kakšnega drugega soprispevka k škodnemu dogodku. Tožena stranka tudi v pritožbi ni predlagala novih dokazov. Poudariti je treba, da sta tudi priči A in B potrdili minimalno količino prahu na tleh. Iz spisa pa ne izhaja, da bi bili ti dve priči na delovnem mestu v času škodnega dogodka. Priči tako nista mogli opisati stanja spolzkosti tal ob škodnem dogodku. Zato je pravilna prvostopna ugotovitev o polni odškodninski odgovornosti brez soodgovornosti tožnika.