Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Načelo monetarnega nominalizma je mogoče uporabiti le, kadar je predmet denarne obveznosti določen, torej, kadar je izražen z določenim številom denarnih enot in to v isti valuti, v kateri je treba tudi opraviti plačilo. Kadar pa ni tako, ampak pogodba vsebuje podatke, z uporabo katerih je ob dospelosti oziroma ob plačilu denarne obveznosti mogoče izračunati število denarnih enot, na katere se glasi denarni instrument, s katerim dolžnik izpolni denarno obveznost, pa predmet denarne obveznosti ni določen, ampak je določljiv. Način (instrument), ki ga v tem primeru uporabimo kot podlago za določljivost denarne obveznosti, je valorizacija.
1. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
2. Prva toženka mora tožniku v 15 dneh povrniti njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 4.340,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.
: V zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. S prvo odločbo sodišča prve stopnje opr. št. P 1990/2002-II z dne 9.5.2006 v povezavi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 6057/2006 z dne 28.3.2007 je bilo pravnomočno ugodeno zahtevku iz izbrisne tožbe zoper oba toženca in je bilo vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tako da se je nepremičnina parc. št. 244/99 k.o. T., ki je bila odpisana od glavnega vložka brez prenosa hipoteke, pripisala nazaj v glavni vložek 2528 k.o. T.. Pravnomočno je bilo tudi ugotovljeno, da tožnikova hipoteka ni prenehala in da tožnik utemeljeno uveljavlja hipotekarno tožbo, da pa ima zato, ker je terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, že zastarana, v skladu s 368. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 88/99, v nadaljevanju ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/01 in 40/07) le pravico do poplačila glavnice brez obresti. Višje sodišče je v svoji odločbi tudi obrazložilo, da mora biti glede na naravo in namen hipotekarne tožbe (pridobitev izvršilnega naslova za izvršbo na nepremičnino) v odločbi sodišča tožnikova terjatev izražena v veljavni denarni enoti. Višje sodišče je tako z vmesno sodbo ugotovilo, da je zahtevek iz hipotekarne tožbe po podlagi utemeljen, nato pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, naj to odloči še o višini terjatve.
Sodišče prve stopnje je tako drugič odločalo le še o višini terjatve, ki je bila zavarovana s hipoteko. Ocenilo je, da ta znaša 156.000,00 EUR in odločilo, da je prva toženka dolžna tožniku plačati 156.000,00 EUR v 15 dneh od prejema odločbe, da ne bo izvršbe na zastavljene nepremičnine parc. št. 244/99, 1696/3, 244/40, 244/41, 244/42, 244/43, 244/44, 244/45, 244/46, 244/47, 244/48, 244/49, 244/50, 244/51, 244/52, 244/53, 244/54, 244/55, 244/97, 244/98, 244/94, 244/95, 244/96 in 244/100, vse v vl. št. 2528 k.o. T.. V presežku (glede plačila obresti) je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in v celoti tudi podrejeni odškodninski zahtevek.
Zoper ugodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje prva toženka. Primarno predlaga zavrnitev tožnikovega zahtevka v celoti, podrejeno pa predlaga, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ji naloži le plačilo 0,02 EUR in obenem odloči, da ji je tožnik dolžan povrniti pravdne stroške. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je zato, ker ima terjatev tožnika dednopravno naravo in zato, ker je treba spoštovati načelo enakosti dajatev in načelo pravičnosti, utemeljen odmik od načela denarnega nominalizma.
Navaja, da je res, da je bila hipoteka na nepremičninah ustanovljena leta 1939 za zavarovanje dedne terjatve takrat še mld. tožnika v znesku 452.094,25 DIN s 4% obrestmi in 5% zamudnimi obrestmi na račun ¼ dednega deleža po pokojnem očetu. Zavezanca za plačilo te terjatve sta bila po prisojilni listini (A1) tožnikova mati M. in brat M., ki pa sta nato zemljišča, obremenjena s hipoteko, prodala D. b., torej pravni prednici prve toženke. Prva toženka opozarja, da je njena pravna prednica v kupni pogodbi z dne 28.12.1939 sicer res namesto plačila dela kupnine prevzela v plačilo na kupljenem zemljišču vknjiženo terjatev, vendar meni, da je prevzela v plačilo denarno terjatev v znesku 452.094,25 DIN in ne dedne terjatve po prisojilni listini. Meni, da je s sklenitvijo te kupne pogodbe terjatev izgubila dednopravno naravo in je postala obligacijska terjatev, za katero velja načelo denarnega nominalizma.
Prva toženka obenem v pritožbi zatrjuje, da terjatev ne izvira iz dvostranske pogodbe. Navaja, da je sicer prevzela izpolnitev dolga, vendar s tožnikom ni sklenila nobene pogodbe, da bi se lahko uporabilo načelo enake vrednosti dajatev. Zato meni, da se sodišče prve stopnje nepravilno sklicuje na stališče Stojana Cigoja v Komentarju Zakona o obligacijskih razmerjih. Meni tudi, da je to načelo pomembno le v fazi sklepanja pogodbe in se ne more nanašati na vtoževano terjatev, ki sodi v izpolnitveno fazo pogodbe. Poudarja, da tožnik ni zatrjeval kršitve načela enakosti dajatev. Opozarja, da sodišče ni obrazložilo, v katerem zakonu je določeno, da ima kršitev načela enakosti dajatev za posledico odstop od načela monetarnega nominalizma. Meni, da so v tem delu razlogi sodišča prve stopnje pomanjkljivi, da pa gre tudi za odstop od uveljavljene sodne prakse, pri čemer se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. Ips 27/97, Ips 66/2002, Ips 246/96 in Ips 212/2000. Prva toženka meni tudi, da bi moralo sodišče prve stopnje, ki se je pri odstopu od načela denarnega nominalizma iz 394. člena ZOR oz. in 371. člena OZ sklicevalo tudi na načelo vestnosti in poštenja in pravičnosti, upoštevati, da bi tožnik od polnoletnosti dalje, torej od 27.9.1952 lahko uveljavljal svojo terjatev, pa tega ni storil in je s tem sam ravnal nevestno in nepošteno. Po mnenju prve toženke sodišče ne bi smelo dopustiti uveljavljanja terjatve po poteku 10 letnega roka, ki ga 154. člen Stvarnopravnega zakonika določa kot rok, v katerem hipoteka ugasne. Meni, da je tožnik terjatev začel uveljavljati, ko je izvedel za gradnjo stanovanjske soseske „XY“ in je videl priložnost, da iz hipoteke iztrži čim več. Trdi, da je sodišče, ki je tožniku dopustilo takšno ravnanje, kršilo določbo 3. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/08 v nadaljevanju ZPP) in 3. oziroma 10. člena OZ. Opozarja, da med pogodbenicama ni bila dogovorjena valutna ali blagovna klavzula, čeprav bi pogodbeni stranki glede na začetek druge svetovne vojne lahko že računali s padcem denarja. Prva toženka tudi opozarja, da je tožnik dobil terjatev, katere plačilo zahteva v tem postopku, že plačano po izvensodni poravnavi, sklenjeni 3.4.2003 z GPG G.. Na podlagi te poravnave je tožnik že dobil 460.000,00 EUR. Meni, da ni pravilna odločitev sodišča, da se je prepozno sklicevala na to poravnavo in opozarja, da je bila listina o izvensodni poravnavi v pridruženem spisu P 1990/2002-II, da je sodišče listino prebralo v dokazne namene in bi jo moralo oceniti v skladu z 8. členom ZPP ter zahtevek iz hipotekarne tožbe zavrniti. Prva toženka meni, da je nepravično, da bi tožnik za terjatev, katere valorizirano vrednost je izvedenka izračunala na 156.000,00 EUR, prejel 616.000,00 EUR. Poudarja, da sodišče prve stopnje samo opozarja, da se je sodna praksa na načelo denarnega nominalizma naslonila že pred prvo svetovno vojno, zato meni, da sodišče prve stopnje od določbe 394. člena ZOR ne bi smelo odstopiti. Prva toženka še opozarja, da je ugotavljanje vrednosti terjatve pravno vprašanje, zaradi česar sodišče prve stopnje ne bi smelo postaviti izvedenca, niti njej naložiti plačila polovice stroškov izdelave izvedenskega mnenja.
Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. Opozarja, da ima njegova terjatev dednopravno naravo, kar je razvidno tudi iz vknjižbe zastavne pravice, na področju dednega prava pa načelo denarnega nominalizma ne velja, kar izhaja npr. iz 30., 52. in tudi 128. člena Zakona o dedovanju. Opozarja tudi, da je sodna praksa izbrala pot valorizacije, da se doseže izračun pravičnega načela enake kupne moči, saj je edino s tem zavarovana realna vrednost zapuščine. Tožnik meni, da se njegova terjatev s sklenitvijo pogodbe z D. b. ni spremenila v obligacijskopravno, saj bi bil za to – glede na to, da je bil takrat mladoleten - po ZNP iz leta 1930 potreben sklep nepravdnega sodišča. Opozarja na nasprotje v pritožbi prve toženke, ko ta najprej zatrjuje, da je dednopravna terjatev prešla v obligacijsko, nato pa, da kljub temu ni treba uporabiti načela enake vrednosti terjatev. Tožnik opozarja, da to načelo velja za izpolnitev vseh pogodb premoženjskega prava: nemoralno bi bilo, da se pravni posel, glede katerega je namen, da je popolnoma odplačen, spremeni v povsem neodplačnega, kar bi se zgodilo, če bi ocenili vrednost terjatve na 2 EUR. Opozarja tudi, da je treba načelo enake vrednosti terjatev upoštevati tudi v izpolnitveni in ne le v sklenitveni fazi, kar potrjuje tudi institut spremenjenih okoliščin. Meni, da mora vrednost njegove terjatve odgovarjati vrednosti ¼ zapuščine. Poudarja, da je imel težave s prejšnjim režimom in je neutemeljen očitek, da je ravnal nemoralno, ker pred tem ni uveljavljal svoje terjatve. Poudarja, da je država sama s svojimi ukrepi povzročila devalvacijo dolga, sedaj pa to navaja kot razlog, da je tožnikova terjatev brez vrednosti. Meni, da ob že pravnomočni odločitvi, da terjatev tožeče stranke obstaja, ni več mogoče ugovarjati zlorabe pravice. Če bi sodišče temu ugovoru sledilo, bi s tem kršilo prepoved odločanja o že pravnomočno razsojeni stvari. Tožnik poudarja, da se hipoteke z valutno klavzulo nikoli ni dalo vpisati in so očitki prve toženke v tej smeri neutemeljeni. Poudarja, da je pravni naslednik D. b. le prva toženka, da je imela zadeva P 1990/2002-II drugačno pravno podlago in v sklenjeni izvensodni poravnavi ni šlo za plačilo terjatve, ki jo ima proti toženki. Tožnik predlaga, naj višje sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Tožnik pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo, da je bilo že s prvo odločbo sodišča prve stopnje opr. št. P 1990/2002-II z dne 9.5.2006 v povezavi z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 6057/2006 z dne 28.3.2007 pravnomočno odločeno, da tožnikova hipoteka ni prenehala in da je tožnikov zahtevek iz hipotekarne tožbe utemeljen. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prva toženka prvič ugovarjala, da je terjatev tožnika prenehala, šele po pravnomočnosti odločitve, da je tožnikov zahtevek iz hipotekarne tožbe utemeljen. Tako ima tožnik prav, da bi sodišče, če bi njen ugovor upoštevalo, prekršilo prepoved ponovnega sojenja v isti zadevi (319. člen ZPP). Višje sodišče le dodaja, da prva toženka tudi ni navedla dejstev, iz katerih bi izhajalo, da je GPG G. na podlagi izvensodne poravnave res poravnalo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko. Nasprotno: ta pravda se je začela prav zato, ker je prva toženka drugemu tožencu in GPG G. odsvojila nepremičnine, ki so bile obremenjene s hipoteko v korist tožnika in je dovolila odpis teh parcel iz obremenjenega zemljiškoknjižnega vložka in prepis v drug vložek, ne da bi se prenesla tudi hipoteka. Hipoteka na nepremičninah, ki jih je GPG G. pridobilo od prve toženke, ni bila vpisana, niti ni prva toženka nikoli zatrjevala, da je GPG G. – tako kot na primer D. b. – prevzelo zavezo, da bo terjatev tožnika poravnalo. Tudi iz predloženega zapisa izvensodne poravnave ne izhaja, da bi GPG G. poravnalo terjatev, zavarovano s hipoteko, ampak je navedeno, da je GPG G. tožniku plačalo 460.000,00 EUR zato, da je umaknil vse tožbe zoper podjetje in predlagal izbris zaznambe spora, izbris zaznambe hipotekarne tožbe in prepoved odtujitve in obremenitve pri nepremičninah, ki so bile del kompleksa namenjenega gradnji stanovanjske soseske „Trnovska vrata“.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče zato, ker je tožnik sicer v tem sporu, vendar – kot je bilo zgoraj obrazloženo - na povsem drugi podlagi od GPG G. „iztržil“ 460.000,00 EUR, ob upoštevanju načela pravičnosti oceniti, da njegova terjatev, ki je zavarovana s hipoteko, znaša le 0,02 EUR. Dejstvo, da je GPG G. za sprostitev razpolaganja z nepremičninami, ki so bila v njegovi lasti, plačal 460.000,00 EUR, ne more vplivati na oceno, kolikšna je terjatev, ki jo ima tožnik proti prvi toženki.
Prva toženka ima namreč prav, da je to pravno vprašanje. Terjatev tožnika, ki je zavarovana s hipoteko, je izražena v denarni enoti, ki je bila ob nastanku terjatve in prenosu nepremičnine na pravno prednico prve toženke zakonito plačilno sredstvo na območju tedanje države, sedaj pa ni več. Pravno vprašanje je torej, ali se vrednost terjatve ugotovi le s konverzijo v denarne enote, ki so si kot plačilno sredstvo sledile na območju naše države vse do sedaj veljavne valute, ali pa se vrednost terjatve ugotovi z valorizacijo. Za sam izračun po eni ali drugi metodi pa je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato je sodišče prve stopnje pravilno izvedlo dokaz z izvedencem in tudi pravilno prvi toženki naložilo plačilo dela stroškov, ki so z izvedbo tega dokaza nastali. Izvedenka je opravila izračun po obeh metodah in ugotovila, da valorizirana vrednost terjatve znaša 156.000,00 EUR, nevalorizirana vrednost pa 2,00 EUR.
Odločitev sodišča prve stopnje, da je treba vrednost tožnikove terjatve ugotoviti z valorizacijo, je pravilna. Res je, da je ZOR v 394. členu določal, da če je predmet obveznosti vsota denarja, mora dolžnik plačati tisto število denarnih enot, na katero se glasi obveznost, razen če zakon določa kaj drugega (skoraj povsem enako določbo sedaj vsebuje 371. člen OZ). Vendar je navedeno določbo mogoče uporabiti le, kadar je predmet denarne obveznosti določen, torej, kadar je izražen z določenim številom denarnih enot in to v isti valuti, v kateri je treba tudi opraviti plačilo. Kadar pa ni tako, ampak pogodba vsebuje podatke, z uporabo katerih je ob dospelosti oziroma ob plačilu denarne obveznosti mogoče izračunati število denarnih enot, na katere se glasi denarni instrument, s katerim dolžnik izpolni denarno obveznost, pa predmet denarne obveznosti ni določen, ampak je določljiv. Način (instrument), ki ga v tem primeru uporabimo kot podlago za določljivost denarne obveznosti, je valorizacija (1). Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da zato, ker predmet denarne obveznosti prve toženke v pogodbi z dne 28.12.1939 ni izražen v EUR, uporaba določbe 394. člena ZOR sploh ne pride v poštev. Odločitve v primerih, na katere se v pritožbi sklicuje prva toženka, pa so bile sprejete ob povsem drugačnih okoliščinah. Sodišče prve stopnje pa je tudi izčrpno obrazložilo, zakaj je valorizacija tista metoda, ki je najbolj v skladu z načelom ekvivalence dajatev ter načelom vestnosti in poštenja.
Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi prva toženka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Prva toženka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v znesku 4.340,64 EUR (vrednost izpodbijanega dela sodbe je 156.000,00 EUR, kar pomeni, da znaša nagrada 1.042 EUR x 1.6, torej 1667,20 EUR, 15,00 EUR za mat. stroške in 20 % DDV ter 2.322,00 EUR stroškov za plačilo sodne takse) v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.
- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - N. Plavšak v Komentarju OZ, GV, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 517.