15. 5. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. na seji senata 24. aprila 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 316/2005 z dne 31. 1. 2006 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 772/2004 z dne 7. 7. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Delovno sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku pritožnika. Ugotovilo je, da je odločba delodajalca z dne 30. 9. 2003 o prenehanju delovnega razmerja nezakonita, da je nezakonita tudi odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 8. 2003, da je delodajalec dolžan pritožnika pozvati nazaj na delo in da mu je dolžan povrniti vsa prikrajšanja iz tega naslova. Presodilo je, da je tožba, vložena 30. 10. 2003, pravočasna, ker je pravni pouk za sodno varstvo vsebovala šele odločba z dne 30. 9. 2003. Zoper navedeno odločitev se je pritožil delodajalec. Višje delovno in socialno sodišče (v nadaljevanju Višje sodišče) je njegovi pritožbi delno ugodilo tako, da je tožbo kot prepozno zavrglo v delu, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Potrdilo je prvostopenjsko sodbo v delu, ki se nanaša na priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2003 do 22. 4. 2004, zavrnilo pa je pritožnikove zahtevke za priznanje pravic za čas po 22. 4. 2004. Zoper to odločitev sta vložili revizijo obe stranki. Vrhovno sodišče je reviziji zavrnilo.

2.Pritožnik v obširni ustavni pritožbi nasprotuje odločitvama Višjega in Vrhovnega sodišča ter zatrjuje kršitve 14., 22., 23. in 34. člena Ustave. Oporeka njunemu zaključku, da njegova tožba ni bila vložena pravočasno. Očita jima, da sta spregledali relevantne določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR), Zadružnih pravil ter njegove pogodbe o zaposlitvi. Sodišči naj ne bi upoštevali njegove pritožbe, vložene na upravni odbor delodajalca. Če bi jo upoštevali, bi bila njegova tožba v skladu z drugim odstavkom 204. člena ZDR pravočasna. Prav tako naj ne bi upoštevali, da je ravnal v skladu z napotilom delodajalca, ki je napovedal izdajo odločbe o prenehanju delovnega razmerja. To je delodajalec izdal 30. 9. 2003. Ker je ravnal v skladu s pravnim poukom te odločbe, je njegova tožba tudi iz tega razloga pravočasna.

B.

3.Navedbe pritožnika, s katerimi nasprotuje izpodbijani odločitvi, po vsebini pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in z uporabo prava. S tem ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik sicer zatrjuje kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, vendar jih z navedbami v ustavni pritožbi ne izkaže. Zgolj nezadovoljstvo pritožnika s sprejetimi odločitvami namreč ne more utemeljiti njegovega očitka o kršitvi 34. člena Ustave (pravica do osebnega dostojanstva in varnosti). Kršitev te pravice bi bila podana le v primeru, če bi odločitev sodišč temeljila na kakšnem stališču, ki je z vidika te pravice nesprejemljivo. Tega pa pritožnik ne zatrjuje. Enako velja za povsem neobrazložen očitek o kršitvi prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Zavrženje tožbe zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk samo po sebi namreč še ne pomeni kršitve te človekove pravice.

4.Kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) pritožnik utemeljuje z zatrjevanjem, da sodišči nista upoštevali, da je pritožbo na upravni odbor delodajalca vložil pravočasno in da je zato bila pravočasno vložena tudi njegova tožba. Očitek je neutemeljen. V tem delovnem sporu se je kot bistveno postavilo vprašanje pravočasnosti tožbe. Višje sodišče se z ugotovitvijo nižjega sodišča, da je pritožnikova tožba vložena pravočasno, ni strinjalo. Svojo odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da lahko delavec na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR zahteva pred pristojnim sodiščem ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ob tem je poudarilo, da notranje varstvo, ki se ga je pritožnik poslužil v obliki pritožbe na upravni odbor, ni več predvideno, rok za sodno varstvo pa je nepodaljšljiv. Ob ugotovitvi, da je bila pritožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove 22. 8. 2003, tožba pa je bila vložena 30. 10. 2003, je Višje sodišče presodilo, da je pritožnikova tožba nedopustna, ker ni pravočasna. S to ugotovitvijo se je strinjalo tudi Vrhovno sodišče, ki je še pojasnilo, da se šteje, da je delavec izvedel za kršitev pravice, to je za morebitno nezakonitost odpovedi, ko mu je bila vročena odpoved. Kot nesporno je bilo ugotovljeno, da mu je bila odpoved vročena 22. 8. 2003, zato za kršitev pravic ni mogel izvedeti šele 30. 9. 2003, ko mu je bila vročena ugotovitvena odločba o prenehanju delovnega razmerja s pravnim poukom o sodnem varstvu. V obravnavani zadevi torej ne gre za to, da sodišči ne bi upoštevali in ocenjevali pritožnikovih navedb, temveč za to, da pravna presoja sodišč ni takšna, kot bi jo želel pritožnik. V presojo pravilnosti te odločitve pa se, kot je bilo že navedeno v prejšnji točki obrazložitve tega sklepa, Ustavno sodišče ne more spuščati.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan