Jedro

Če je zakonska zveza za kateregakoli od zakoncev nevzdržna, je pogoj za razvezo izpolnjen, in če le en od zakoncev želi razvezo in ne želi več živeti skupaj z drugim, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna.

Res sta se dolžna zakonca vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati, vendar je to možno izpolniti le, če gre torej bodisi za vzajemnost bodisi za pripravljenost pomoč tudi sprejeti. Nihče ni dolžan (niti upravičen) tega izvajati na silo.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter tožniku naložilo plačevanje preživnine toženki, in sicer 75 EUR na mesec od 14. 1. 2015 dalje, razen za tri mesece (april, maj in junij 2015). Drugačne zahtevke (višjo zahtevano preživnino s strani toženke) je zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške, razen stroškov izvedenke, kar plača sodišče. Zavrnilo pa je predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem bi bil tožnik dolžan toženki plačeval preživnino še pred odločitvijo po rednem postopku.

2. Proti sodbi se pritožujeta tako tožnik kot toženka, predlagata spremembo oz. razveljavitev sodbe, vsak v zanj neustreznem delu, oba pa opredeljeno zahtevata še povračilo pritožbenih stroškov od nasprotnika.

3. Toženka nasprotuje razvezi zakonske zveze, saj meni, da to ni bila tožnikova svobodna odločitev. Meni, da se volja do razveze ne sme enačiti s procesno sposobnostjo. Navaja, da je glede razveze tožnik povedal le, da ni šlo in da ni bilo reda. Gre za odločitev tožnikovega nečaka, ki je tik pred tem z njim sklenil tudi pogodbo o dosmrtnem preživljanju in toženko ovadil. Sodišču očita, da ni upoštevalo izvedenskega mnenja dr. A. A. postopka, v katerem je bila tožniku delno odvzeta poslovna sposobnost. Na podlagi ovadbe je bilo pridobljeno novo izvedensko mnenje o tožnikovi sposobnosti resno izjaviti voljo za razvezo (dr. B. B.), ki se pritožbi prilaga, nastalo je namreč po zaključku glavne obravnave. Za primer, da sodišče razveze zakonske zveze ne bi razveljavilo, pa se toženka pritožuje proti zavrnitvi dela njenega preživninskega zahtevka. Opozarja, da tožnik ni nasprotoval plačevanju preživnine za nazaj. Preživnina 75 EUR mesečno je tudi občutno prenizka, izračun sodišča namreč ni skladen z njenimi potrebami, s plačo 391,75 EUR, ki jo je prejemala aprila, maja in junija 2015, pa tudi ni mogla v celoti pokriti svojih življenjskih stroškov.

4. Tožnik se pritožuje proti naloženi mu preživninski obveznosti do toženke. Meni, da bi bilo plačevanje kakršnekoli preživnine toženki nepravično, saj ga je v zakonu zanemarjala do te mere, da je bil zdravstveno oz. življenjsko ogrožen. Šlo je za hudo zanemarjanje slabotne osebe, tožnik je bil npr. inkontinenten, ležal je v lastnih izločkih. Na tej podlagi je bila podana tudi kazenska ovadba. Toženka ni bila pripravljena skrbeti za svojega moža, v zakonu je vztrajala le zaradi dediščine. Da bi preprečila razvezo, je toženka sprožila postopek za odvzem poslovne sposobnosti tožniku. Odkar je tožnik pri nečaku, je zanj dobro poskrbljeno, jé, je urejen, ne pije alkohola, ne kopiči predmetov, toženka pa se je ves čas samo izgovarjala, da tožnik ne želi jesti, se umivati ali k zdravniku.

5. Tožnik je na toženkino pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, posebej pa tudi nasprotuje upoštevanju novega dokaza – mnenja izvedenca prof. dr. B. B., čeprav meni, da mu je v korist; to je sicer tožnik posebej naslovil kot „dopolnitev pritožbe“, česar pritožbeno sodišče ne bi upoštevalo, ker bi bila pritožba prepozna, v resnici (vsebinsko), pa gre tako in tako za odgovor na toženkine pritožbene navedbe. Toženka pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Izpodbijana sodba je v celoti pravilna in zakonita: sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno in v zadostnem obsegu pa je tudi ugotovilo pravno pomembna dejstva.

8. Pravilno je tako uporabilo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) tako glede razveze zakonske zveze kot tudi glede plačevanja preživnine razvezanemu zakoncu.

Glede razveze zakonske zveze

9. Sodišče prve stopnje je celovito in korektno navedlo podlago za razvezo (13. in 65. čl. ZZDR), skrbno ugotovilo pogoje zanjo in jih prepričljivo pojasnilo. Zanesljivo je zavrnilo toženkine očitke, ki jih ta sedaj v pritožbi samo ponavlja, o tem, da tožnik ni bil sposoben sam izraziti svoje volje oz. želje za razvezo. Dejansko stanje glede tega je ugotovljeno perfektno in zato ni razloga, da bi se dokazni postopek ponavljal oz. dopolnjeval z izvajanjem novega dokaza – z izvedenskim mnenjem, ki je bilo pridobljeno za potrebe kazenskega postopka proti toženki. Sodišče prve stopnje se je na najboljši možni način prepričalo, da tožnik razume svoja dejanja in jih želi, in sicer z neposrednim zaslišanjem v ta namen posebej angažirane izvedenke psihiatrične stroke ter v njenem mnenju imelo popolno oporo za zaključek, da je razveza zakonske zveze resnična in prava tožnikova volja oz. želja. Ex abundati cautela je sodišče povsem korektno še navedlo, da to niti ni v nasprotju z naknadnim delnim odvzemom tožnikove poslovne sposobnosti in pravilno tudi pojasnilo, zakaj sicer kot dokaz ni enakovredno upoštevalo izvedenskega mnenja, ki je bilo izdelano za potrebe tistega nepravdnega postopka (dasiravno ta nikakor ne izključuje mnenja izvedenke iz aktualnega postopka). Vse to je tako s pravne kot z dejanske plati izčrpno in natančno obrazloženo v sodbi sodišča prve stopnje na straneh 5 do 8, točke 5.- 12., čemur pritožbeno sodišče nima česa dodati. Če je zakonska zveza za kateregakoli od zakoncev nevzdržna, je pogoj za razvezo izpolnjen in če le en od zakoncev želi razvezo in ne želi več živeti skupaj z drugim, pomeni, da je zakonska zveza zanj nevzdržna. Razveza zakonske zveze je tako pravilna in zakonita.

Glede plačevanja preživnine razvezanemu zakoncu

10. Pravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi tožnikove ugovore zoper zahtevano preživnino s strani toženke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljive razloge sodišča prve stopnje, da ni podanih moralnih zadržkov iz 81.a čl. ZZZDR, ki jih v pritožbi tožnik znova uveljavlja. Ti razlogi oz. ocena dokazov, ki je privedla do sprejetih zaključkov, je jasno, skrbno in izčrpno navedena na straneh 9 do 13, tč. 17. do 22., česar pritožbeno sodišče ne bo samó ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena. Sploh ni (bilo) spora o tem, da je bil tožnik zadnja leta zakona s toženko v zelo slabem psihofizičnem oz. zdravstvenem stanju in da je sedaj v oskrbi pri njegovem nečaku bolje, ne drži pa, da je bila to toženkina krivda oz. posledica njenega zanemarjanja tožnika, prav nasprotno. Kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, je takoj, ko so se začeli problemi (alkoholizem, kopičenje, zanemarjanje skrbi za osebno higiene, izogibanje zdravniku), poiskala pomoč oz. se je zanjo trudila. Res sta se dolžna zakonca vzajemno spoštovati, si zaupati in si medsebojno pomagati (44. čl. ZZZDR), vendar je to možno izpolniti le, če gre kot rečeno za vzajemnost oz. za pripravljenost pomoč tudi sprejeti. Nihče ni dolžan (niti upravičen) tega izvajati na silo. Očitek toženki o vložitvi predloga za odvzem poslovne sposobnosti tožniku je v tem smislu nesklepčen, saj gre v tem postopku za varstvo pravic in koristi osebe, ki se ji poslovna sposobnost jemlje, tu torej tožnika. Skratka, prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da zadržkov za plačevanje preživnine v ravnanju toženke ni in da so pogoji zanjo sicer izpolnjeni (čemur tožnik v pritožbi niti ne oporeka).

11. Neutemeljeno pa se toženka zavzema za višjo preživnino in za to, da se ji ta plačuje od 9. 6. 2014, češ da temu tožnik ni posebej oporekal. Pri odločitvi, da se preživnina plačuje od tedaj, ko se zahteva, gre za uporabo materialnega prava, konkretno 131c. čl. ZZZDR, kot to pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje (28. tč., str. 16 izpodbijane sodbe). Ker se preživnina določi glede na zmožnosti zavezanca in glede na potrebe upravičenca, in ker ugotovitev sodišča prve stopnje glede obojega (tč. 27., str. 15 – 16 izpodbijane sodbe) pritožba konkretno, obrazloženo ne izpodbija, je treba zaključiti, da je tudi višina preživnine določena pravilno in zakonito.

12. Odločitev sodišča prve stopnje se tako v celoti izkaže za pravilno, obe pritožbi pa za neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), ni ugotovilo, je pritožbi zavrnilo in sodbo na podlagi 353. čl. ZPP potrdilo.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi z 2. odst. 165. čl. ZPP. Pritožnika morata sama kriti stroške svojih neuspešnih pritožb, tožnik pa še svojega odgovora na toženkino pritožbo.