Jedro

Pri ureditvi stikov otroka z očetom se upoštevajo predvsem koristi otroka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Center za socialno delo je z delno odločbo z dne 15.2.1993 odločil, kako naj potekajo osebni stiki med otrokom mld. A.H., ki živi pri tožnici, in otrokovim očetom A.H. Med drugim je odločil, da ima oče pravico prevzeti otroka vsako sredo (točka 1 izreka) in enkrat v mesecu v času vikenda, in sicer vsak drugi petek v mesecu (točka 2 izreka), pri čemer so v izreku odločbe navedeni kraj in čas prevzema, vrnitev otroka ter druge modalitete potrebne za ureditev poteka teh stikov. Tožena stranka pa je z izpodbijano odločbo delno ugodila pritožbi otrokovega očeta in odpravila odločbo organa prve stopnje pod točko 2 izreka in odločila tako, da ima otrokov oče dvakrat v mesecu v času vikenda, to je vsak drugi in vsak četrti petek v mesecu pravico prevzeti otroka; v ostalem delu pa je pritožbo zavrnila. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je bilo v postopku na prvi stopnji ugotovljeno, da so stiki med mladoletnim A. in njegovim očetom za otroka koristni. Tožnica vztraja pri minimalnih stikih, ne navaja pa zato utemeljenih razlogov. V korist otroka je, da so ti stiki preko vikenda v dovolj pogostih intervalih, zato je ugodila pritožbi otrokovega očeta.

Zoper odločbo tožene stranke je tožnica sprožila upravni spor. V tožbi navaja, da stikom otroka z očetom načelno ne nasprotuje, želi le, da ne potekajo tako pogosto in da jih otrokov oče ne izrablja v škodo otroka, da ga odvrača od matere, kot je storil pri starejšem otroku. Zoper odločbo organa prve stopnje se je tudi ona pritožila, vendar o njeni pritožbi tožena stranka še ni odločila. Tako je sedaj nastala pravno nevzdržna situacija, da se vodi upravni spor, ni pa še rešena njena pritožba. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter o zadevi meritorno odloči oziroma podrejeno, da vrne zadevo toženi stranki v dopolnitev postopka in združitev stvari (po obeh pritožbah) v en postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba ni utemeljena.

Sodišče soglaša z razlogi izpodbijane odločbe, da je v korist otroka, da ima s svojim očetom stike in da so ti stiki v dovolj pogostih presledkih. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor tožnice, ki sicer načelno ne nasprotuje tem stikom, meni pa, da so prepogosti. Za normalni psihični razvoj otroka, bi bilo najbolj koristno, če bi se lahko oba roditelja sporazumela o vzdrževanju in poteku stikov očeta z otrokom. Če tega sporazuma ni, mora o tem odločiti upravni organ, upoštevajoč predvsem koristi otroka, kar je toženi organ, po mnenju sodišča, storil in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložil. Zato ni potrebe, da bi sodišče o tej zadevi odločalo na podlagi ustne obravnave, kot predlaga tožnica (2. odstavek 34. člena zakona o upravnih sporih).

Iz upravnih spisov v tej zadevi je tudi razvidno, da sta se zoper odločbo prvostopnega organa pritožila otrokov oče in tožnica. Tožnici je prvostopni organ svojo odločbo uspel vročiti šele pri tretji vročitvi dne 30.3.1991, medtem ko je bila otrokovemu očetu ista odločba vročena že 20.2.1993. Različna datuma vročitve sta imela za posledico različen tek in potek pritožbenega roka, zaradi česar je tožena stranka z izpodbijano odločbo odločila samo o pritožbi otrokovega očeta, pozneje dne 11.5.1993 z drugo odločbo pa še o tožničini pritožbi. Ker krivda za neistočasno vročitev prvostopne odločbe ni mogoče pripisati organu prve stopnje, ni podana kršitev pravil postopka, ki jo uveljavlja tožnica. Sodišče še pripominja, da v uvodu in izreku izpodbijane odločbe ni naveden pravilen datum (mesec) izdaje odločbe organa prve stopnje. Ker gre za očitno pomoto, bi jo tožena stranka morala popraviti (219. člen zakona o splošnem upravnem postopku).

Glede na navedeno, po presoji sodišča, izpodbijana odločba tožene stranke ni nezakonita. Zato je sodišče tožničino tožbo na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo kot neutemeljeno. Določbe navedenega zakona in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).