Jedro

Zakon ne zahteva, da bi bila odločba ali sklep o uvedbi postopka razlastitve ali postopka za pridobitev služnosti v javno korist pravnomočna, pač pa da je tak postopek uveden. Omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist ureja ZUreP-3 v 220. in 221. členu. Zakonski določbi napotujeta na uporabo določb tega zakona, ki urejajo postopek razlastitve v javno korist. Četudi sedmi odstavek 221. člena ZUreP-3 določa, da se odločba o ustanovitvi služnosti v javno korist lahko izvrši, ko postane pravnomočna, kot izjemo predvideva nujne postopke iz 215. člena tega zakona (ko po presoji sodišča pravnomočnost take omejitve ni zahtevana), to je postopke za namene iz prvega in drugega odstavka 203. člena tega zakona, ki zahtevajo hitro pridobitev nepremičnin (prvi odstavek 215. člena ZUreP-3). Med te postopke ZUreP-3 uvršča tudi postopke za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra (prva alineja prvega odstavka 203. člena ZUreP-3), med katere se umešča tudi izgradnja predmetnega plinovoda (prvi odstavek 2. člena Uredbe o državnem prostorskem načrtu za prenosni plinovod M6 od Ajdovščine do Lucije).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Povzetek izpodbijanega gradbenega dovoljenja**

1. Ministrstvo za naravne vire in prostor (v nadaljevanju tožena stranka) je 2. 6. 2023 na zahtevo investitorja A., d.o.o., Ljubljana (v nadaljevanju investitor ali stranka z interesom) izdalo gradbeno dovoljenje št. 35105-5/2023-2550-38 za gradnjo prenosnega plinovoda M6 Ajdovščina - Lucija na pododseku Dekani Koper (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje ali izpodbijani akt) na več zemljiščih v katastrskih občinah ..., ... in ..., med drugim tudi na parc. št. 1514 k.o. ..., ki je last tožnika. V izreku gradbenega dovoljenja je opredelilo podatke o gradnji; določilo, da je sestavni del dovoljenja projektna dokumentacija za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja št. 13822_08_3, ki ga je izdelal B., d.d. Nova Gorica; navedlo, katera mnenja pristojnih organov in organizacij so bila podana k nameravani gradnji; navedlo, da so podrobnejši mikrolokacijski, tehnični in oblikovalski pogoji posega ter rešitve in ukrepi za varovanje okolja, ohranjanje naravne in kulturne dediščine ter trajnostne rabe naravnih dobrin določeni v Uredbi o državnem prostorskem načrtu za prenosni plinovod M6 od Ajdovščine do Lucije (v nadaljevanju Uredba), v projektni dokumentaciji ter mnenjih pristojnih mnenjedajalcev; določilo premer in moč načrtovanega plinovoda ter navedlo, da je presojo vplivov na okolje izvedla Agencija Republike Slovenije za okolje, ki je izdala okoljevarstveno soglasje k projektu ter odločbo o podaljšanju tega soglasja; ter opredelilo pogoje iz okoljevarstvenega soglasja (za varstvo kmetijskih površin in tal, za varstvo površinskih voda, za varstvo podzemnih voda, za varstvo rastlinstva, živalstva in habitatnih tipov, za varstvo območij varstva narave, za varstvo gozdov, za varstvo kulturne dediščine, za varstvo krajine, za varstvo pred čezmernim hrupom, za varstvo pred vibracijami, za ravnanje z odpadki, za varstvo pred svetlobnim onesnaževanjem ter splošne ukrepe). Določilo je še, da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor ne prijavi začetka gradnje in ne začne z gradnjo v petih letih od njegove pravnomočnosti ter da zaradi gradnje ne smejo biti prizadete pravice in pravne koristi tretjih oseb, morebitno škodo, ki bi jim nastala, pa trpi investitor.

2. Tožena stranka je v obrazložitvi gradbenega dovoljenja pojasnila, da se obravnavana gradnja nahaja v območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom za plinovod M6 od Ajdovščine do Lucije, ki ga je Vlada Republike Slovenije sprejela z Uredbo. Opisuje tako tehnične značilnosti nameravane gradnje, kot tudi pogoje, ki bodo morali biti med gradnjo in med uporabo plinovoda upoštevani na podlagi predhodno pridobljenih mnenj. Ugotovila je, da je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik služnostne pravice, kar mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, kjer je predvidena gradnja. Pojasnjuje, da se v skladu z enajstim v zvezi s šestim odstavkom 109. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-3) kot druge listine, ki izkazujejo pravico graditi na zemljiščih, navedenih v izreku izpodbijane odločbe, štejejo tudi notarsko overjene pogodbe in zemljiškoknjižna dovolila o pridobitvi lastninske ali služnostne pravice; zemljiškoknjižni izpisek, iz katerega je razvidno, da je nepremičnina vknjižena kot javno dobro, grajeno javno dobro, družbena lastnina v splošni rabi ali splošno ljudsko premoženje, ne glede na upravljavca; ter sklepi Upravne enote Koper o uvedbi postopka za pridobitev služnosti v javno korist, med drugim tudi sklep, št. 352-178/2022-6217-2 z dne 21.12.2022, za zemljišče s parc. št. 1514 k.o. ... Za zemljišča, kjer je predvidena gradnja v cestnem telesu lokalne ceste, kategorizirane javne poti ali nekategorizirane poti, ki predstavljajo javno dobro oziroma občinske ceste v upravljanju Mestne občine Koper, tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 46. člena Gradbenega zakona (Uradni list RS, št. 199/21, 105/22 - ZZNŠPP, 78/23 - ZUNPEOVE, 121/23 - odl. US, 131/23 - ZORZFS, 133/23, v nadaljevanju GZ-1) kot ustrezno dokazilo o pravici graditi šteje soglasje upravljavca javne ceste; za zemljišča, katerih lastnik je Republika Slovenija ali lokalna skupnost, investitor pa ni izkazal pravice graditi s pogodbo, sklenjeno z upravljavcem zemljišč ali drugo listino, pa tožena stranka šteje, da je pravica graditi izkazana v skladu s petim odstavkom 745. člena v povezavi s prvim in drugim odstavkom 474. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1).

3. Tožena stranka pojasnjuje, da je stranske udeležence, ki z investitorjem niso sklenili pogodbe, s katero bi ta izkazal pravico graditi, povabila k priglasitvi udeležbe v postopek, kar je 11 vabljenih tudi storilo. Vse te je tožena stranka povabila na ustno obravnavo, ki se jo je udeležilo 6 vabljenih, eden od stranskih udeležencev pa je po svojem pooblaščencu podal pisne pripombe. Tožena stranka, glede na pripombe stranskih udeležencev pojasnjuje, da predlogov za spremembo poteka trase plinovoda preko zemljišč v lasti stranskih udeležencev ni mogoče upoštevati, saj je trasa določena z državnim prostorskim načrtom, ki ga je Vlada z Uredbo sprejela v letu 2021. Trasa plinovoda je med drugim predvidena tudi po zemljišču s parc. št. 1514 k.o. ... in poteka znotraj meja državnega prostorskega načrta oziroma znotraj delovnega pasu, določenega v skladu s tem načrtom. Za to parcelo je tožena stranka obenem pojasnila, da je njen lastnik (tožnik v tej zadevi, opomba sodišča) kot stranski udeleženec podal predlog, ki se nanaša na dostop iz zemljišča in postavitev opornega zidu na tej nepremičnini, čemur je bilo ugodeno, kar izhaja iz izjave investitorja na zapisnik ustne obravnave št. 35105-5/2023-2550-30 z dne 24. 5. 2023. 4. Pripomb stranskih udeležencev, ki se nanašajo na sklepanje pogodb, razlastitvene postopke, višino odškodnine, urejanje drugih pravnih razmerij med investitorjem in strankami ter druge upravne postopke za pridobitev gradbenega dovoljenja, tožena stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogla upoštevati, saj je vezana na zahtevek investitorja. Ta je moral pred izdajo gradbenega dovoljenja izkazati, da ima na vseh zemljiščih, kjer je predvidena gradnja, po predloženi projektni dokumentaciji za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja pridobljeno pravico graditi, kar je tudi izkazal. Dogovori glede odkupa ali omejitve lastninske pravice na zemljiščih v lasti stranskih udeležencev in glede višine odškodnine niso predmet presoje v upravnem postopku, temveč stvar dogovora med investitorjem in lastnikom zemljišča, kolikor do dogovora ne pride, pa predmet razlastitvenih ali sodnih postopkov. Izkazovanje pravice graditi v skladu z določbami ZUP in uveljavljeno upravno sodno prakso tudi ni predhodno vprašanje, zaradi katerega bi tožena stranka prekinila postopek in zato ni upoštevala predloga pooblaščenca tožnika za prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja do izdaje pravnomočne sodne odločbe Upravne enote Koper v zadevi št. 352-178/2022-6217. **Povzetek tožbe**

5. Tožnik, ki je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja sodeloval kot stranka z interesom, je zoper to dovoljenje vložil tožbo v upravnem sporu, sodišču pa predlaga, naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, ta pa naj mu tudi povrne stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Na naroku ustne obravnave, ki ga je opravila tožena stranka, je nasprotoval gradnji in izdaji gradbenega dovoljenja, kolikor plinovod poteka mimo in po njegovi nepremičnini s parc. št. 1514 k.o. ... Izpostavil je tudi, da investitor nima izkazane pravice graditi niti pravice vzdrževati, obratovati, rekonstruirati in nadzirati plinovod na njegovem zemljišču ter da je v teku upravni postopek omejitve oz. odvzema lastninske pravice pred Upravno enoto Koper, št. 352-178/2022-6217, v katerem želi investitor pridobiti pravico na nepremičnini tožnika, ki mu bo omogočala gradnjo. Temu tožnik nasprotuje, predlagal pa je, naj se do pravnomočne odločitve v tej zadevi postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekine.

6. Tožnik pri svojih stališčih, kot jih je uveljavljal v upravnem postopku, vztraja in meni, da sprejeta odločitev, glede na vse okoliščine primera, prekomerno posega v njegovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. S sklepom o uvedbi postopka za pridobitev služnosti v javno korist se namreč ne tehta med pravico do zasebne lastnine in javnim interesom, temveč se zgolj ugotovi javni interes in začne postopek, ne da bi lastnik zemljišča imel kakršnokoli pravno sredstvo zoper tak sklep. Če bi bila na podlagi gradbenega dovoljenja gradnja pričeta in izvedena ter na tej podlagi opravljen tudi poseg na tožnikovem zemljišču, tožnik torej ne bi imel učinkovitega pravnega sredstva zoper omejitev lastninske pravice. Če bi v postopku omejitve lastninske pravice uspel, bi imel kvečjemu možnost obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja, nakar pa bi bil v primeru uspeha prisiljen v dolgotrajne odškodninske postopke. Iz navedenega izhaja, da stališče tožene stranke prelaga pretirano breme za zavarovanje lastnih pravic na tožnika. Edina ustavnoskladna razlaga določila šestega odstavka 109. čl. ZUreP-3 je lahko zgolj razlaga, po kateri sklep o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice zadostuje kvečjemu za oceno, da je vloga za izdajo gradbenega dovoljenja popolna. V dokaz obstoja pravice gradnje pa bi tožena stranka morala dopustiti navedbo dejstev in dokaznih predlogov, iz katerih izhaja, da stranski udeleženec na tožnikovem zemljišču nima pravice gradnje. Najučinkovitejša rešitev, ki obenem zagotavlja spoštovanje načela ekonomičnosti postopka in spoštovanje roka za izdajo odločbe, je prekinitev postopka do rešitve upravnih postopkov, v katerih pristojni organ odloča o pridobitvi služnosti v javno korist oziroma o omejitvi lastninske pravice.

7. Tožnik je gradnji nasprotoval tudi zaradi tega, ker nesorazmerno posega v njegovo ustavno varovano pravico do zasebne lastnine. Gradnja plinovoda tik ob meji med njegovo nepremičnino in nepremičnino s parc. št. 1540 k.o. ... onemogoča gradnjo morebitnega dostopa iz njegove nepremičnine na javno pot, ki poteka tik ob tej meji. Gre za bistven poseg, ki zmanjšuje vrednost nepremičnine in preprečuje, da bi v primeru, če bi zemljišče v prihodnosti postalo zazidljivo, imel lastnik zemljišča dostopno pot do javne poti, kar je eden od temeljnih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja. Načrtovana gradnja tudi onemogoča postavitev zidu med njegovo nepremičnino in nepremičnino s parc. št. 1540 k.o. ... Tak zid sicer nekatere sosednje nepremičnine imajo in s tem preprečujejo morebitne emisije iz javne poti na te nepremičnine. Investitor bi lahko opisane posege v pravico do zasebne lastnine tožnika odpravil tako, da bi traso plinovoda, vključno s pasovi, potrebnimi za vzdrževanje poti, pomaknil z nepremičnine tožnika na nepremičnino s parc. št. 1540 k.o. ..., na kateri je sicer večina širine plinovoda in pasu ob njem. Gre za nepremičnino v lasti Republike Slovenije in se s tako prestavitvijo trase ne bi posegalo v pravico do zasebne lastnine nikogar.

8. Tožnik navaja, da je tožena stranka v gradbenem dovoljenju navedla, da predlogov za premik trase ni bilo mogoče upoštevati, saj naj bi s tem trasa plinovoda prišla v nasprotje z državnim prostorskim načrtom, čemur pa nasprotujeta dve okoliščini. Prva je ta, da bo z gradnjo na nepremičnini tožnika trajno omejena njegova lastninska pravica, saj bo za vsako gradnjo, četudi plinovod niti ne bo potekal po njegovi nepremičnini, potreboval soglasje investitorja; druga pa ta, da zaveza na ustni obravnavi, ki jo je dal investitor (da dovoljuje izhod iz njegove nepremičnine in da dovoljuje postavitev zidu), za investitorja niti ni nujno zavezujoča, saj bo moral tožnik kljub temu sam zaprositi za izdajo soglasja, šele takrat pa se bo presojalo, ali bi bil konkretni poseg v nepremičnino dopusten ter ali ne bi pretirano posegal v plinovod in varovalni pas ob njem.

9. Tožnik še izpostavlja, da je iz izpisa podatkov o parceli GURS ter priložene skice predvidene trase plinovoda razvidno, da večji del meje delovnega pasu poteka po meji med zemljiščema s parc. št. 1514 in 1540, obe k.o. ..., ki pa ni urejena. Tožena stranka pri izdaji gradbenega dovoljenja torej ni mogla ugotoviti resničnega dejanskega stanja glede pravice graditi, saj ni jasno, ali bi trasa plinovoda s pasom ob njem sploh segala na tožnikovo nepremičnino. Navedeno bi bilo jasno šele po izvedenem postopku ureditve meje. Investitor takega postopka ni sprožil, tožena stranka pa ni sledila načelu materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Investitorja namreč ni pozvala k predložitvi dokazil o natančnem poteku meje med nepremičninama, prav tako ni postavila izvedenca geodeta, ki bi lahko potek katastrsko vrisane meje umestil v naravo in ocenil, ali trasa plinovoda posega na tožnikovo nepremičnino.

**Povzetek odgovora tožene stranke na tožbo**

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove tožbene ugovore, vztraja pri sprejeti odločitvi in razlogih zanjo, sodišču pa predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Uvodoma sodišču predlaga, naj preveri, ali je tožnikova tožba pravočasna in naj jo, če je prepozna, zavrže. Poudarja, da je ob izdaji gradbenega dovoljenja pravilno uporabila materialno pravo, ugotovila dejansko stanje zadeve ter spoštovala pravila postopka, zato vztraja pri vseh navedbah v obrazložitvi izpodbijanega akta, ki jih strnjeno povzema. Navaja, da je pri odločanju pravilno upoštevala, da je investitor v postopku predložil ustrezno dokazilo o pravici graditi na zemljišču s parc. št. 1514 k.o. ..., in sicer sklep Upravne enote Koper o uvedbi postopka za pridobitev služnosti v javno korist št. 352-178/2022-6217-2 z dne 21.12.2022. Tožnikove navedbe, ki se nanašajo na protiustavnost šestega odstavka 109. člena ZUreP-3 in razlago te določbe na način, da bi predloženi sklep o uvedbi postopka razlastitve lahko zadostoval le za oceno upravnega organa, da je vloga za izdajo gradbenega dovoljenja popolna, ne pa kot dokaz obstoja pravice gradnje, niso pravilne ter dodaja, da mora upravni organ v skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP v upravni zadevi odločati po zakonu in podzakonskih predpisih, predpisih samoupravne lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil. 11. Po presoji tožene stranke določba sedme alineje šestega odstavka 109. člena ZUreP-3 v povezavi z enajstim odstavkom istega člena in četrto alinejo 3. točke prvega odstavka 46. člena GZ-1, ki omogoča izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi izkazovanja pravice graditi z odločbo ali sklepom pristojnega upravnega organa o uvedbi postopka razlastitve ali postopka za pridobitev služnosti v javno korist, ni v nasprotju s 33. členom Ustave RS, kot navaja tožnik. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-133/13, U-I-134/13 z dne 11. 2. 2016, v kateri je to presojalo ustreznost osme alineje 59.a člena Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 27/07 - uradno prečiščeno besedilo, 70/08, 22/10 in 10/12; v nadaljevanju EZ), ki je smiselno enako kot prej navedene določbe ZUreP-3 urejala izkazovanje pravice graditi. Presodilo je, da je navedena določba EZ take narave, da pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine, ker zakonodajalec v zakonu ni izrecno predvidel plačila ustrezne denarne odmene. Presodilo je, da ureditev sledi ustavno dopustnemu cilju zagotoviti zveznost in hitrost gradnje energetske infrastrukture ter da je sporni poseg nujen in primeren ukrep za zagotovitev tega cilja. Pri tehtanju potrebe po hitri in učinkoviti gradnji infrastrukture ter teže posega v pravico do zasebne lastnine pa je Ustavno sodišče presodilo, da je poseg v lastninsko pravico take narave, da bi morala biti zaradi spoštovanja načela sorazmernosti lastnikom zemljišča zagotovljena posebna denarna odmena za uporabo zemljišča za čas od začetka dejanske gradnje energetske infrastrukture in do izdaje odločbe o razlastitvi ali do pridobitve pravice do posesti v razlastitvenem postopku. Smiselno enako stališče je Ustavno sodišče kasneje zavzelo tudi v odločbi št. U-I-186/16-10 z dne 22. 3. 2018, ko je presojalo ustavnost druge alineje prvega odstavka 54. člena Zakona o umeščanju prostorskih ureditev državnega pomena v prostor. Tožena stranka navaja, da je pomanjkljivost, kot jo je ugotovilo Ustavno sodišče, v ZUreP-3 odpravljena, saj v osmem in devetem odstavku 109. člena določa, da če investitor pridobi pravico, ki mu omogoča gradnjo na podlagi dokazil iz tretje do osme alineje šestega odstavka tega člena, pripada lastniku nepremičnine denarno nadomestilo zaradi omejitev uporabe nepremičnine za čas od njene dejanske uporabe za gradnjo do takrat, ko investitor pridobi lastninsko, drugo stvarno ali obligacijsko pravico na zadevnih nepremičninah.

12. Napačne so tudi navedbe tožnika, da bi morala tožena stranka prekiniti postopek izdaje gradbenega dovoljenja do izdaje pravnomočne odločitve Upravne enote Koper v zadevi št. 352-178/2022-6217. Predhodno vprašanje v smislu določbe prvega odstavka 147. člena ZUP je namreč vprašanje, ko organ brez njegove rešitve ne more sam rešiti zadeve, kar pa ni primer v obravnavani zadevi, ko naj bi bilo predhodno vprašanje vezano na ugotavljanje pravice graditi. GZ-1 namreč kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja določa izkazovanje pravice graditi, pri čemer določa tudi način dokazovanja z določenimi dokazili (5. točka prvega odstavka 54. člena GZ-1). Navedeno stališče tožene stranke je v skladu z ustaljeno upravno sodno prakso (npr. X Ips 757/2004 z dne 11.9. 2008. X Ips 310/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 196/2004 z dne 7. 10. 2009 in X Ips 16/2022 z dne 14. 12. 2022).

13. Glede očitkov tožnika, da se mu z gradnjo plinovoda tik ob meji med njegovo nepremičnino in nepremičnino s parc. št. 1540 k.o. ... onemogoča gradnja morebitnega dostopa iz njegove nepremičnine na javno pot ter da tak poseg znatno zmanjšuje vrednost nepremičnine in preprečuje morebitno gradnjo na parceli v bodoče, tožena stranka meni, da s tovrstnimi navedbami tožnik uveljavlja svoj dejanski interes, ki pa ga v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni upravičen varovati (43. člen ZUP). Gre zgolj za željo tožnika, da se veljavni občinski prostorski akt spremeni tako, da bo sedaj kmetijsko zemljišče postalo stavbno, kar pa na odločitev v predmetnem upravnem postopku ne more vplivati. Poleg tega iz zapisnika ustne obravnave št. 35105-5/2023-2550-30 z dne 24. 5. 2023 izhaja, da investitor ne nasprotuje izvedbi dostopa iz zemljišča s parc. št. 1514 k.o. ... na zemljišče s parc. št. 1540 te k.o., po katerem poteka poljska pot, ter da tudi ne bo nasprotoval postavitvi opornega zidu znotraj tožnikovega zemljišča. 14. Tožena stranka zavrača tudi tožnikove očitke, ki se nanašajo na mejo med zemljiščema s parc. št. 1514 in 1540 k.o. ... Tovrstnih pripomb tožnik v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe ni podal, zato se upravni organ do teh navedb pred izdajo izpodbijane odločbe tudi ni mogel opredeliti. Take navedbe so nedopustna tožbena novota (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Če bi sodišče do tega vprašanja zavzelo drugačno stališče, pa podredno tožena stranka še navaja, da so vsa zemljišča, navedena v I. točki izreka izpodbijanega gradbenega dovoljenja, tista zemljišča, ki se po predloženi projektni dokumentaciji nahajajo v območju delovnega pasu za gradnjo predmetnega plinovoda, to je v širini 5,0 m oziroma 7,0 m od osi plinovoda. Območje delovnega pasu je opisano in prikazano na grafiki v projektni dokumentaciji. Ta projektna dokumentacija je izdelana na grafičnem prikazu geodetskega načrta, ki vsebuje med drugim tudi podatke o zemljiških parcelah. To izkazuje, da je bilo pri projektiranju upoštevano dejansko stanje nepremičnin v naravi ter podatki o nepremičninah iz javnih evidenc.

**Povzetek odgovora stranskega udeleženca - investitorja na tožbo**

15. Sodišče je tožbo vročilo tudi investitorju kot stranskemu udeležencu v tem upravnem sporu. V odgovoru na tožbo sodišču predlaga, naj tožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno ter mu naloži v plačilo stroške postopka, ki bodo nastali stranskemu udeležencu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je tožena stranka natančno pojasnila svojo odločitev ter se opredelila do vseh relevantnih tožnikovih navedb, ki jih je podal med postopkom in jih sedaj ponovno uveljavlja v tožbi.

16. Glede pravice graditi se investitor sklicuje na določbo sedme alineje šestega odstavka 109. člena ZUreP-3 ter navaja, da je v postopku predložil sklep Upravne enote Koper o uvedbi postopka za pridobitev služnosti v javno korist št. 352-178/2022-6217, s čimer je izkazal pravico graditi na parc. št. 1514 k.o. ... in izpolnil vse zakonske zahteve, ki jih za izdajo gradbenega dovoljenja zahtevata GZ-1 v zvezi s 475. členom Energetskega zakona (Uradni list RS, št. 17/14, 81/15, 43/19, 65/20, 158/20 - ZURE, 175/20 - ZIUOPDVE, 121/21 - ZSROVE, 172/21 - ZOEE, 204/21 - ZOP, 44/22 - ZOTDS, v nadaljevanju EZ-1). Zahteva tožnika za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve upravne enote torej ni utemeljena. Zakonska ureditev, da se upravni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je investitor predložil zahtevana dokazila, smiselno izključuje vsebinsko ugotavljanje obstoja služnostne pravice v javno korist in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja (prim. sodba Upravnega sodišča II U 264/2018-39).

17. V zvezi s tožbenimi navedbami, da naj bi se z uvedbo postopka pridobitve služnosti v javno korist nesorazmerno in prekomerno posegalo v pravico tožnika do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS zaradi odsotnosti pravnega sredstva zoper tak sklep, investitor odgovarja, da presoja dopustnosti pridobitve služnosti v javno korist ni predmet odločanja v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Tudi sicer so te tožbene navedbe neutemeljene, saj izdaja gradbenega dovoljenja, preden razlastitveni upravičenec prevzame posest nepremičnine oziroma izvajanja služnosti, ne pomeni podlage za poseg v lastninsko pravico lastnika, kot to zmotno trdi tožnik. Odločba o ustanovitvi služnosti v javno korist namreč v skladu z določbo sedmega odstavka 221. člena ZUreP-3 postane izvršljiva šele z njeno pravnomočnostjo. Prostorska ureditev energetske infrastrukture, kamor spada tudi izgradnja plinovoda, je prostorska ureditev državnega pomena (53. člen ZUreP-3) in se v prostor umešča na podlagi državnega prostorskega načrta. Pred dokončno določitvijo koridorja, po katerem bo potekala prostorska ureditev državnega pomena, se o tem seznani širša javnost preko javne razgrnitve, v okviru katere ima javnost možnost dajati pripombe in predloge. Državni prostorski načrt je bil za predmetni plinovod sprejet z Uredbo, s katero je bila začrtana tudi trasa plinovoda, ki med drugim poteka preko parcele 1514 k.o. ... Tožeča stranka zoper predstavljen državni prostorski načrt za izgradnjo plinovoda ni imela pripomb, prav tako pa ni uveljavljala sodnega varstva skladno z določbo 61. člena ZUreP-3 oz. ni sprožila postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe po 160. členu Ustave RS. Investitor je sicer tožniku ponudil pogodbeno ureditev oz. ustanovitev služnosti v zameno za ustrezno denarno nadomestilo, kar je tožnik zavrnil in je zato investitor skladno z določbo 202. in 221. člena ZUreP-3 sprožil postopek omejitve lastninske pravice v javno korist. Takšna prisilna omejitev oz. obremenitev lastninske pravice je dopustna, če je za dosego javne koristi nujno potrebna in je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. Šteje se, da je javna korist za nepremičnine izkazana, če so te nepremičnine vključene v državni prostorski načrt, v zadevi pa ni sporno, da je v državni prostorski načrt po Uredbi vključena tudi parcela 1514 k.o. ... Podana je tudi sorazmernost takšnega posega v lastninsko pravico, saj bo glede na predviden obseg varovalnega pasu plinovoda s služnostjo omejen le manjši del parcele 1514 k.o. ..., trasa plinovoda pa bo vkopana, tako da bo lahko tožnik parcelo nemoteno uporabljal v istem obsegu in za isti namen kot do sedaj.

18. Investitor nadalje poudarja, da niti ZUreP-3 in ne GZ-1 ne predpisujeta, da bi morale biti pred razlastitvijo oz. omejitvijo lastninske pravice v javno korist parcelne meje urejene (prim. sodba Upravnega sodišča I U 1050/2010), prav tako urejenost parcelnih mej ni pogoj v postopku priprave projektne dokumentacije ali v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja, saj zgolj dejstvo, da meja med parcelama ni urejena, ne pomeni ovire za postopek izdaje gradbenega dovoljenja (prim. sodba Upravnega sodišča I U 647/2016-20). Tožnik ima v skladu z določbo 211. člena ZUreP-3 sam možnost predlagati upravnemu organu uvedbo postopka ureditve meje, česar pa ni storil. Podatki o katastru so bili sicer pridobljeni iz uradnih evidenc. Trenutno stanje v uradnih evidencah je enako, kot je razvidno iz geodetskega načrta in posledično projektne dokumentacije. Investitor še navaja, da trase plinovoda tudi sicer ni mogoče spreminjati, saj je ta določena z državnim prostorskim načrtom.

**Povzetek prve pripravljalne vloge stranke z interesom - investitorja**

19. Po prejemu odgovora na tožbo tožene stranke je investitor v prvi pripravljalni vlogi navedel, da se z vsem, kar je zapisano v tem odgovoru na tožbo, strinja in da gre za smiselno enako trditveno podlago, kot jo uveljavlja tudi sam. Navedbe tožene stranke naj se zato štejejo tudi kot sestavni del njegovih navedb.

**Povzetek prve pripravljalne vloge tožnika**

20. Tožnik se je na odgovora tožene stranke in investitorja odzval v prvi pripravljalni vlogi, v kateri je uvodoma poudaril, da je tožbo vložil pravočasno, znotraj 30 dnevnega roka. Vztraja, da gre v primeru, ko za izdajo gradbenega dovoljenja zadostuje ugotovitvena odločba o obstoju javnega interesa in o začetku postopka omejitve lastninske pravice, za protiustavno stališče. Drži, da upravni organ nima možnosti uporabe instituta _exceptio illegalis_, lahko pa ta institut uporabi sodišče. Ker upravni organ te možnosti ni imel, to še ne opravičuje protiustavnega posega v tožnikovo lastninsko pravico. V tem postopku pa se bo lahko o ustavnosti omenjenega stališča izreklo sodišče in po potrebi prekinilo postopek ter pričelo ustrezen postopek pred Ustavnim sodiščem. Navaja še, da denarno nadomestilo ne nadomesti v celoti bistvenega posega v lastninsko pravico, predvsem v primeru, ko bi zaradi neurejenosti meje prišlo do večjega posega. Zaradi navedenega bi bilo bistveno, da je breme ureditve meja in nenazadnje dokončne odločitve o obremenitvi služnosti na investitorju ter predvsem, da se do tedaj ne dovoli pričetka gradnje plinovoda. V nasprotnem primeru lahko nastane težko nadomestljiva škoda in nedopusten poseg v tožnikovo lastninsko pravico. V okoliščinah konkretnega primera argument pospešitve in hitre izvedbe postopka izdaje gradbenega dovoljenja za izgradnjo plinovoda ni razumen in utemeljen, saj je postopek od umeščanja plinovoda v prostor pa do izdaje gradbenega dovoljenja trajal več kot deset let, v vmesnem času pa je bila splošno znano urejena oskrba vseh odjemalcev plina v Slovenski Istri. Njegovo zatrjevanje, da gradnja plinovoda omejuje možnosti, da njegovo zemljišče postane zazidljivo, ne predstavljajo nedopustnega zasledovanja dejanskega interesa, temveč služi kot izkaz nenadomestljive škode, ki bi mu nastala v primeru obremenitve dela njegove nepremičnine. Dejstvo je, da dejansko vprašanje, ali je trasa glede na vrisane meje parcel sploh pravilno vrisana, ni razčiščeno. Glede navedb investitorja, da je bila trasa začrtana z državnim prostorskim načrtom in da je imela javnost možnost sodelovati pri trasi, tožnik izpostavlja vidik pomanjkljive obveščenosti relevantne javnosti o razgrnitvi in možnosti podaje pripomb, na kar so opozorili tudi drugi stranski udeleženci v predmetnem postopku. Zgolj teoretična možnost sodelovanja po mnenju tožnika ne zadostuje, kolikor ni bila vsa zadevna javnost ustrezno obveščena o tej možnosti. Tožnik še dodaja, da četudi je bila projektna dokumentacija izdelana strokovno in v skladu z javnimi evidencami, to ne pomeni, da slednje predstavljajo resnično stanje v naravi. Dejstvo neurejenosti meja namreč pomeni, da podatki iz javnih evidenc niso zanesljivi do izvedbe postopka ureditve meja, za kar pa bi morala poskrbeti investitor in tožena stranka ter tudi nositi vse stroške v zvezi s tem.

**Povzetek druge pripravljalne vloge stranke z interesom - investitorja**

21. Po prejemu prve pripravljalne vloge tožnika je investitor nanjo odgovoril v svoji drugi pripravljalni vlogi, v kateri je smiselno vztrajal pri svojih dosedanjih stališčih iz odgovora na tožbo.

**Povzetek poteka glavne obravnave**

22. Sodišče je 19. 6. 2024 v navzočnosti tožnikovega pooblaščenca in pooblaščenca stranke z interesom opravilo narok za glavno obravnavo. Obe stranki sta vztrajali pri stališčih, ki sta jih predstavili v pisnih vlogah, tožnikov pooblaščenec pa se je opredelil še do odločbe Ustavnega sodišča št. U I 133/2013-24 z dne 11. 2. 2016, na katero se je v odgovoru na tožbo sklicevala tožena stranka. Poudaril je, da je Ustavno sodišče s to odločbo ugotovilo neskladnost prvega odstavka 59.a člena EZ, ni pa se ukvarjalo z zahtevo po zakonitosti razlastitvenega posega, predvidenega v zakonu, ki je vsebovana v 69. členu Ustave Republike Slovenije in v 1. členu Prvega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ta zahteva je bila kršena v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in nenazadnje tudi v postopku omejitve lastninske pravice za ustanovitev služnosti v javno korist. Daljši potek časa od sprejema Uredbe do začetka postopka izdaje gradbenega dovoljenja namreč močno krni predvidljivost takega posega. Četudi bi bil tožnik z Uredbo seznanjen, je od njenega sprejema preteklo kar 11 let, kar pa pomeni, bi v tem času, četudi bi bil z Uredbo seznanjen, živel v negotovosti in ne bi bil sposoben sprejemati odločitev o razpolaganju s parcelo. Negotovost se nanaša na to, da do začetka postopka gradbenega dovoljenja ni vedel, kdo in kako bo posegel v izvrševanje njegove lastninske pravice, zaradi česar mu je ves ta čas nastajala dodatna škoda. Takemu stališču je pooblaščenec stranke z interesom nasprotoval z mnenjem, da so navedbe tožnika zgolj špekulativne, dokazno nepodprte, škoda pa tožniku doslej še ni nastala, zato iz tega razloga tudi ni mogoče utemeljeno zatrjevati kršitev določb Ustave.

23. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo dokaze z vpogledom: v listine upravnega spisa (med katerimi je tudi gradbeno dovoljenje, priglasitev stranske intervencije tožnika, zapisnik o ustni obravnavi, katerega sestavni del so kot priloge tudi priglasitev pooblastila, ortofoto posnetek, izpis podatkov o parc. št. 1540 k.o. ..., in odgovor na predlog za obremenitev nepremičnine s služnostjo v javno korist); v izpis podatkov o parc. št. 1514 k.o. ... in v skico vrisane trase plinovoda. Dokazni predlog, naj se opravijo poizvedbe pri Upravni enoti Koper glede predmeta in stanja zadeve št. 352-178/2022-6217, je sodišče zavrnilo iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju te obrazložitve.

**K točki I izreka:**

24. Tožba ni utemeljena.

25. V zadevi ni sporno, da je investitor 26. 1. 2023 pri toženi stranki vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za prenosni plinovod M6 Ajdovščina - Lucija, pododsek Dekani Koper, med drugim tudi na parc. št. 1514 k.o. ..., ki je v lasti tožnika. Ker tožnik z investitorjem ni sklenil pogodbe, s katero bi bila v breme njegove nepremičnine vknjižena služnostna pravica, ki bi dovoljevala izgradnjo plinovoda, je bil za parc. št. 1514 k.o. ... pri Upravni enoti Koper uveden postopek za pridobitev te služnosti v javno korist. Postopek je bil uveden s sklepom te upravne enote, št. 352-178/2022-6217-2 z dne 21. 12. 2022, in do trenutka izdaje izpodbijane odločbe (in tudi do izvedbe glavne obravnave v tej zadevi) še ni bil zaključen. Tožena stranka je na podlagi enajstega v zvezi s šestim odstavkom 109. člena ZUreP-3 štela, da je investitor s tem sklepom upravne enote izkazal pravico graditi in (tudi) na tej podlagi (ob upoštevanju izpolnjevanja preostalih pogojev) izdala izpodbijano gradbeno dovoljenje.

26. Tožnik v tožbi izpostavlja (in je to med strankama sporno), da postopek pri Upravni enoti Koper za pridobitev služnosti v javno korist na njegovi parceli ni zaključen in meni, da zato investitor še ni pridobil pravice graditi na njegovem zemljišču. Uveljavlja, da bi morala tožena stranka zato postopek v zvezi z izdajo izpodbijanega gradbenega dovoljenja prekiniti do pravnomočnega zaključka tega postopka. Pojasnjuje, da če bi bila na podlagi izpodbijanega gradbenega dovoljenja gradnja pričeta in izvedena, ne bi imel več učinkovitega pravnega sredstva zoper omejitev lastninske pravice, kar pomeni, da gre za prekomeren poseg v njegovo lastninsko pravico. Če bo prišlo do gradnje, se bo zmanjšala vrednost njegove nepremičnine in bo izničena vsaka možnost, da bi zemljišče morebiti postalo zazidalno zemljišče, saj ne bi imel izhoda iz parcele na javno pot niti možnosti postavitve zidu ob poti. Predlaga, da se trasa plinovoda zamakne v območje javne poti. Uveljavlja še, da parcelna meja med njegovo parcelo in parc. št. 1540 k.o ... ni urejena in da zato tudi ni mogoče ugotoviti resničnega dejanskega stanja, torej ugotoviti, v kakšni meri bo izgradnja plinovoda posegala v njegovo zemljišče. 27. Sodišče je pri odločanju izhajalo iz 46. člena GZ-1. Po tej določbi zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja vloži investitor, priložiti pa ji mora: ustrezno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja glede na zahtevnost gradnje; mnenja pristojnih mnenjedajalcev; dokazila o pravici graditi - če investitor v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske ali druge stvarne pravice na nepremičninah, na katerih se bo izvajala gradnja, pa: notarsko overjeno pogodbo o pridobitvi te pravice, ki je predlagana za vpis v zemljiško knjigo, sodno ali upravno odločbo, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del, sklep o določitvi investitorja kot upravljavca nepremičnine, če gre za nepremičnino v lasti njegovega ustanovitelja, razen če je iz uradnih evidenc razvidno, da je investitor zakoniti upravljavec, ali drugo listino, ki v skladu z zakonom omogoča gradnjo oziroma izvajanje del; ter sklep ministrstva, pristojnega za okolje, izdanega v predhodnem postopku glede presoje vplivov na okolje, če je tak predhodni postopek predpisan. Ker je investitor v predmetni zadevi zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za plinovod z obratovalnim tlakom višjim od 16 barov s pripadajočimi funkcionalnimi objekti, je za izdajo takega dovoljenja pristojno Ministrstvo za naravne vire in prostor (6.b točka četrtega odstavka 9. člena GZ-1), ki je na podlagi prvega odstavka 54. člena GZ-11 z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji za njegovo izdajo, tudi pogoj izkazane pravice graditi (5. točka prvega odstavka 54. člena GZ-1). Investitor je pravico graditi na tožnikovi nepremičnini s parc. št. 1514 k.o. ... izkazal s sklepom Upravne enote Koper, št. 352-178/2022-6217-2 z dne 21. 12. 2022, s katerim je bil uveden postopek za pridobitev služnosti v javno korist na tej nepremičnini. V zadevi je predvsem sporno, ali je ta sklep zakonsko dopustna podlaga, s katero investitor izkazuje pravico graditi, saj služnost v javno korist še ni pravnomočno ustanovljena in je postopek v teku. Tožnik smiselno uveljavlja, da je podlaga za gradnjo lahko šele pravnomočno zaključen postopek za pridobitev služnosti v javno korist, dokler pa je ta v teku, pa je po njegovem mnenju treba postopek izdaje gradbenega dovoljenja prekiniti.

28. Po mnenju sodišča je za presojo tega tožnikovega ugovora treba izhajati iz sedme alineje šestega odstavka v zvezi z enajstim odstavkom 109. člena ZUreP-3. Po teh določbah se kot druge listine, s katerimi investitor izkazuje pravico graditi, štejejo tudi odločba ali sklep pristojnega upravnega organa o uvedbi postopka razlastitve ali postopka za pridobitev služnosti v javno korist. Zakon torej ne zahteva, da bi bila odločba ali sklep o uvedbi postopka razlastitve ali postopka za pridobitev služnosti v javno korist pravnomočna, pač pa da je tak postopek uveden. Omejitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist ureja ZUreP-3 v 220. in 221. členu. Zakonski določbi napotujeta na uporabo določb tega zakona, ki urejajo postopek razlastitve v javno korist. Četudi sedmi odstavek 221. člena ZUreP-3 določa, da se odločba o ustanovitvi služnosti v javno korist lahko izvrši, ko postane pravnomočna, kot izjemo predvideva nujne postopke iz 215. člena tega zakona (ko po presoji sodišča pravnomočnost take omejitve ni zahtevana), to je postopke za namene iz prvega in drugega odstavka 203. člena tega zakona, ki zahtevajo hitro pridobitev nepremičnin (prvi odstavek 215. člena ZUreP-3). Med te postopke ZUreP-3 uvršča tudi postopke za gradnjo in prevzem objektov in omrežij gospodarske javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra (prva alineja prvega odstavka 203. člena ZUreP-3), med katere se umešča tudi izgradnja predmetnega plinovoda (prvi odstavek 2. člena Uredbe). Skladno z navedenimi zakonskimi določbami zato sodišče zaključuje, da za pridobitev gradbenega dovoljenja za izgradnjo prenosnega plinovoda, umeščenega v območje, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom za plinovod M6 do Ajdovščine do Lucije2, ni zahtevana pravnomočna odločitev o ustanovitvi služnosti v javno korist na tožnikovi nepremičnini, pač pa je taka pravica izkazana že s sklepom upravnega organa o uvedbi postopka za pridobitev te služnosti, to je s sklepom Upravne enote Koper, št. 352-178/2022-6217-2 z dne 21. 12. 2022. S tem tudi tožnikov predlog za prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja do pravnomočne odločitve Upravne enote Koper glede ustanovitve služnosti v javno korist na njegovi nepremičnini ni utemeljen. Tak predlog pa ni utemeljen tudi zato, ker ugotavljanje pravice graditi ni predhodno vprašanje3 v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zaradi katerega bi bilo mogoče po določbi 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)4 prekiniti postopek, pač pa gre za pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo gradbenega dovoljenja.5

29. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, da bi prekinilo postopek tega upravnega spora ter pri Ustavnem sodišču vložilo zahtevo za presojo ustavnosti opisane ureditve pridobitve gradbenega dovoljenja oziroma izkazovanja pravice graditi na način, da za to zadošča že sklep upravnega organa o uvedbi postopka za pridobitev služnosti v javno korist. Pridružuje se stališču tožene stranke, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-133/13, U-I-134/13 z dne 11. 2. 2016 že presojalo ustavnost takega izkazovanja pravice graditi, ko je presojalo določbo 59.a člena EZ, saj je ta določba glede na njeno vsebino smiselno enaka ureditvi po ZUreP-3 glede izkazovanja te pravice. V tej odločbi se je Ustavno sodišče opredelilo tudi do vprašanja sorazmernosti posega v lastninsko pravico na opisani način, kar tožnik prav tako izpostavlja kot sporno vprašanje v predmetni zadevi. Sodišče zato meni, da je na to odločbo Ustavnega sodišča dopustno opreti odločitev v predmetni zadevi.

30. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-133/13, U-I-134/13 z dne 11. 2. 2016 pojasnilo, da takrat veljavna (in presojana) določba 59.a člena EZ omogoča vzporeden postopek odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja in o razlastitvi oziroma ustanovitvi služnosti v javno korist in je primeren ukrep za zagotovitev hitrosti ter učinkovitosti gradnje energetske infrastrukture. Energetska infrastruktura poteka preko velikega števila zemljišč, na katerih je treba pridobiti ali lastninsko pravico ali služnost v javno korist. Ureditev, ki bi določala, da lahko investitor pridobi gradbeno dovoljenje šele po vseh končanih postopkih za pridobitev lastninske pravice ali služnosti v javno korist, bi onemogočila hitro gradnjo energetske infrastrukture od začetne do končne točke, zato mora biti pridobitev pravice gradnje odvisna od aktivnosti investitorja gradnje in pristojnega državnega organa in ne more biti odvisna od ravnanja vsakega posameznega lastnika. Le tako je mogoče zagotoviti enoten začetek gradnje celotne energetske infrastrukture. Drugega načina, ki bi dosegel isti cilj, ni. Zato je izpodbijana ureditev po presoji Ustavnega sodišča tudi nujna za dosego ustavno dopustnega cilja (24. točka obrazložitve). V nadaljnjih točkah obrazložitve je Ustavno sodišče pojasnilo, da je bila ureditev (takratnega) 59.a člena EZ neustavna zato, ker zakonodajalec ni predvidel plačila ustrezne denarne odmene za čas od dejanske uporabe nepremičnine zaradi gradnje energetske infrastrukture do izdaje odločbe o razlastitvi ali ustanovitve služnosti v javno korist oziroma pridobitve pravice do posesti v razlastitvenem postopku. Iz tega razloga je presodilo, da taka ureditev pomeni prekomeren poseg v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave.

31. Sodišče meni, da je ob sprejemu ZUreP-3 zakonodajalec očitno upošteval opisano presojo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-133/13, U-I-134/13, saj je določil, da je lastnik zemljišča, na katerem se ustanovi služnost v javno korist, upravičen do odškodnine, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček (osmi odstavek 221. člena ZUreP-3). Na tem mestu sodišče dodaja, da je s tem dana podlaga, da se lastniku obremenjenega zemljišča odmeri odškodnina, ki je sorazmerna posegu v njegovo lastninsko pravico. Kakšna je primerna odškodnina v vsakem posameznem primeru, pa je vprašanje drugih in ne predmetnega postopka, kot je vprašanje drugih postopkov tudi možnost ureditve dostopa iz tožnikove parcele na javno pot in postavitev obmejnega zidu (za kar je investitor na ustni obravnavi izjavil, da s tem soglaša) oziroma (smiselno) odškodnina za zmanjšano vrednost zemljišča, ki jo zatrjuje tožnik. Gre torej za vprašanja, ki sodijo v področje realizacije izdanega sklepa o pridobitvi služnosti v javno korist in s tem povezanimi posledicami, kar pa ni niti vprašanje tega postopka niti ta vprašanja ne vplivajo na zakonitost izpodbijanega gradbenega dovoljenja. Gradbeno dovoljenje je bilo izdano za izgradnjo prenosnega plinovoda, torej gospodarske infrastrukture in zato sodišče, ob upoštevanju prej povzetih stališč Upravnega sodišča meni, da je dopustno pravico graditi izkazati že s sklepom o uvedbi postopka za pridobitev služnosti v javno korist in ne šele z ustanovitvijo te služnosti. Glede na naravo infrastrukture, ki se bo gradila, je poseg v tožnikovo lastninsko pravico sorazmeren, odmena za tak poseg pa bo prepuščena nadaljnjim postopkom.

32. Tožnik izpodbija gradbeno dovoljenje tudi zato, ker trdi, da meja med njegovim zemljiščem in zemljiščem s parc. št. 1540 k.o. ... ni urejena in da zato ni mogoče ugotoviti, kakšen bo dejanski obseg posega na njegovo zemljišče. Sodišče ugotavlja, da tožnik tega ugovora med postopkom tožene stranke ni uveljavljal, četudi je bila v zadevi izvedena ustna obravnava in so imele stranke možnost, da se izjavijo, pač pa ta ugovor prvič uveljavlja šele v tožbi, ne da bi predstavil razloge, zakaj tega ni storil že prej. Sodišče zato šteje, da gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1)6. 33. Ne glede na to pa dodaja, da je bil tožnik s potekom trase plinovoda seznanjen že s sprejemom Uredbe. Uredba je državni prostorski načrt in se zato upošteva, da so bili lastniki zemljišč, preko katerih bo potekal plinovod, že v postopku sprejemanja Uredbe s tem seznanjeni in so zato dolžni računati na omejitve lastninskih upravičenj, saj so bile te predvidljive.7 Tožnik na Uredbo ni imel pripomb, za smiselno trditev, da naj bi bila o sprejemanju Uredbe javnost z državnim prostorskim načrtom pomanjkljivo seznanjena, pa ni predložil nobenega dokaza. Tožnik je bil po presoji sodišča z Uredbo seznanjen, da bo trasa plinovoda potekala tudi preko njegove parc. št. 1514 k.o. ... in zato ni mogoče slediti njegovemu predlogu, da bi se trasa plinovoda sedaj spremenila tako, da ne bi več posegala na njegovo nepremičnino. V 4. členu Uredbe je namreč določeno, da državni prostorski načrt v skladu z geodetskim načrtom obsega zemljišča ali dele zemljišč, določene s parcelnimi številkami in katastrskimi občinami, med katerimi je tudi tožnikova parc. št. 1514 k.o. ... Sestavni del Uredbe je kot njena priloga prikaz območja državnega prostorskega načrta z načrtom parcel, območje pa je določeno s tehničnimi elementi, ki omogočajo prenos novih mej parcel v naravo. Vprašanje tega prenosa ne more vplivati na zakonitost izpodbijanega gradbenega dovoljenja, pač pa bo vprašanje nadaljnjih postopkov izvedbe gradnje oziroma njenega evidentiranja v zemljiškem katastru.

34. Ob upoštevanju vsega doslej navedenega sodišče zaključuje, da je izpodbijano gradbeno dovoljenje pravilno in utemeljeno na zakonu in je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K točki II izreka:**

35. Na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V četrtem poglavju ZUS-1 je zakonodajalec uredil področje stroškov postopka v upravnem sporu. V 25. členu ZUS-1 so vsebovane posebne določbe o stroških postopka, način urejanja stroškov pa se po posameznih določbah tega člena razlikuje glede na vrsto upravnega spora in glede na vrsto sprejete odločitve.

36. Na uporabo določb ZPP napotuje samo prvi odstavek 25. člena ZUS-1 v primerih, kadar sodišče v upravnem sporu odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi, ne pa tudi v drugih primerih. Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, kar je sodišče upoštevalo tudi pri odločitvi o stroških, ki jih je priglasil tožnik.

37. Zakonodajalec v 25. členu ZUS-1 (niti s kakšno drugo določbo) ni izrecno uredil povračila stroškov stranki z interesom, zato je za povračilo stroškov stranki z interesom treba na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, ki ima v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot stranka z interesom v upravnem sporu (prim. sklep Vrhovnega sodišča I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013). Po presoji vseh okoliščin obravnavane zadeve sodišče meni, da investitor, kot stranski udeleženec v tem postopku, s svojo udeležbo ni bistveno prispeval k odločitvi v zadevi, saj je uveljavljal smiselno navedbe in zaključke tožene stranke iz izpodbijanega gradbenega dovoljenja in njenega odgovora na tožbo.

38. Ob upoštevanju povedanega je zato sodišče odločilo, da vsaka stranka, tudi investitor (ki je bil stranka z interesom na strani tožene stranke, ki je v postopku uspela) nosi svoje stroške postopka.

1 Prvi odstavek 54. člena GZ-1 določa: "Upravni organ izda gradbeno dovoljenje, če: 1) je predložena projektna dokumentacija za pridobitev mnenj in gradbenega dovoljenja, izdelana v skladu s predpisom iz desetega odstavka 39. člena tega zakona in sta jo podpisala projektant in vodja projektiranja, ki je bil v času izdelave projektne dokumentacije vpisan v imenik pristojne poklicne zbornice, razen za spremembo namembnosti in nezahtevni objekt; 2) so k nameravani gradnji pridobljena mnenja v skladu s četrtim odstavkom 43. člena tega zakona ali če upravni organ v skladu s prvim, tretjim in četrtim odstavkom 47. člena tega zakona ugotovi, da je nameravana gradnja skladna s predpisi, ki so podlaga za izdajo mnenj; 3) iz dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja, pogodbe o priključitvi ali pogodbe o opremljanju v skladu s predpisi, ki urejajo prostor, izhaja, da bo za novozgrajene objekte zagotovljena minimalna komunalna oskrba, razen za nezahtevne objekte, ki so pomožni objekti po predpisih, ki urejajo prostor; 4) nameravana gradnja ne bo škodljivo vplivala na varstvene cilje varovanih območij, njihovo celovitost in povezanost, če je za objekt, za katerega se zahteva gradbeno dovoljenje, treba izvesti presojo sprejemljivosti v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave; 5) je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, na kateri je predvidena gradnja, ali pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke prvega odstavka, drugega ali tretjega odstavka 46. člena tega zakona; in 6) je plačano nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo, če je to predpisano v 106. členu tega zakona, ali je plačan prvi obrok nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, če je odobreno njegovo obročno odplačevanje, in poravnana odškodnina zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča v skladu z zakonom, ki ureja kmetijska zemljišča. 2 Državni prostorski načrt za prenosni plinovod M6 od Ajdovščine do Lucije je bil sprejet z Uredbo, skladno z Odlokom o strategiji prostorskega razvoja Slovenije (prvi odstavek 1. člena Uredbe). Sestavni del Uredbe je tudi grafični del državnega prostorskega načrta, iz katerega je razvidno območje načrta (drugi odstavek 1. člena Uredbe). 3 Po prvem odstavku 147. člena ZUP lahko organ, ki vodi postopek in naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje), ob pogojih iz tega zakona to vprašanje obravnava sam ali pa prekine postopek, dokler ga ne reši pristojni organ. 4 Po 5. točki prvega odstavka 153. člena ZUP upravni organ s sklepom prekine postopek, če sklene, da ne bo sam reševal predhodnega vprašanja, oziroma ga po zakonu ne more reševati. 5 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 757/2004 z dne 11. 9. 2008, X Ips 196/2004 z dne 7. 10. 2009, X Ips 310/2013 z dne 13. 2. 2014, X Ips 16/2022 z dne 14. 12. 2022, na katere se v odgovoru na tožbo sklicuje tudi tožena stranka. 6 Tretji odstavek 20. člena ZUS-1 določa: "V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta." 7 Smiselno enako v odločbi Ustavnega sodišča U-I-133/13, U-I-134/13, 27. točka obrazložitve.