Jedro

Za začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP ni zadostno upoštevanje ene same okoliščine, enega dogodka in narave njegovih posledic.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru obdolženega A. A. ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 68058/2021 s 15. 12. 2021 razveljavi ter se obdolženemu A. A. vozniško dovoljenje št. 95615 za vožnjo motornih vozil kategorije AM, B1, B in G, izdano 6. 6. 2018 pri Upravni enoti Kranj, začasno za čas trajanja postopka, ne odvzame.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom ugovor obdolženega A. A. z 2. 2. 2022 zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani V K 68058/2021 s 15. 12. 2021, s katerim mu je bilo na podlagi 137. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) začasno odvzeto vozniško dovoljenje, zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se pritožuje zagovornik obdolženega, brez navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se obdolženemu za čas, dokler traja kazenski postopek, vozniško dovoljenje vrne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbena navedba, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi sodišče prve stopnje najprej navedlo, da je pri izreku ukrepa po 137. členu ZKP treba upoštevati vrsto okoliščin, potem pa zaključi, da je dovolj upoštevati tudi zgolj eno okoliščino, zaradi česar naj bi bili odločilni razlogi v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ne vzdrži kritične presoje, saj je sodišče prve stopnje podrobno, brez nasprotja v argumentaciji, obrazložilo, zakaj naj bi v obravnavani zadevi bila zadostna le ena okoliščina.

5. Se pa pritožbeno sodišče pridružuje jedrnemu stališču pritožbe, da upoštevanje ene same okoliščine ni zadostno za odločitev za odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP. Prvostopno sodišče sicer ni spregledalo okoliščin, ki jih izpostavlja pritožnik, vendar je vse presojalo v luči svojega izhodišča, da lahko že ena okoliščina (v tej zadevi način storitve kaznivega dejanja) samostojno utemelji predvidevanje nevarnosti posameznikove nadaljnje udeležbe v javnem prometu. Izhajalo je iz stališča, da je upoštevanje merila načina storitve kaznivega dejanja tisto, ki lahko daje posameznemu primeru posebno težo, táko, da lahko tudi samostojno utemeljuje predvidevanje nevarnosti posameznikove nadaljnje udeležbe v javnem prometu za varnost in premoženje ljudi (predzadnja poved 5. točke).

6. Kot navaja tudi prvostopno sodišče, sta namen in narava začasnega odvzema vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP enaka kot pri varnostnem ukrepu odvzema vozniškega dovoljenja po 72. členu KZ-1. Prav iz tega pa izhaja, da je po analogiji tudi pri ukrepu po 137. členu ZKP treba upoštevati po načelu sorazmernosti (1) težo storjenega kaznivega dejanja in (2) težo dejanj za katere se utemeljeno sklepa, da bi jih storilec lahko storil, če mu ne bi bil izrečen ta ukrep (drugi odstavek 70. člena KZ-1). V primeru varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja mora utemeljeno sklepanje na dejanja, ki bi jih storilec lahko storil, t. j. njegova nevarnost za javni promet, temeljiti na njegovem obnašanju, osebnih lastnostih ali nesposobnosti za varno upravljanje vozil (drugi odstavek 72. člena KZ-1). Teorija (I. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, GV Založba, 2001, člen 68, tč. 7 in Z. Dežman v M. Šepec ur., Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, splošni del, GV Založba, 2021, člen 72, r. št. 17-19), je enotna, da je treba upoštevati osebne lastnosti in okoliščine, ki so trajne narave, ki kažejo na storilčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu in da ni dopustno, da se o sposobnosti storilca za varno vožnjo sklepa samo na podlagi enega dogodka in glede na naravo njegovih posledic. Enako sledi tako iz ustavnosodne prakse (U-I-328/04, 29. 5. 2008) kot prakse rednih sodišč (I Ips 230/2005, 14. 12. 2005, II Kp 20991/2013, 3. 3. 2016, IV Kp 57180/2017, 1. 3. 2018, IV Kp 33586/2019, 11. 3. 2020; drugače le IV Kp 9354/2018, 12.4. 2018 in, v specifični situaciji, VII Kp 57483/2020, 5. 2. 2021).

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da razlogi za začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP niso podani. Obdolženi je voznik že od leta 2013 in zaradi svoje službe veliko prevozi, vendar še ni bil kaznovan za kaznivo ali prekrškovno dejanje, niti ni v drugem kazenskem ali prekrškovnem postopku. Ima urejene osebnostne, družinske in službene razmere. Nobena od teh okoliščin ne kaže, da bi obravnavano kaznivo dejanje odražalo obdolženčev ustaljen način ravnanja v javnem prometu. Nasprotno kaže ena sama, to je sam način storitve kaznivega dejanja, kar pa ne zadošča. Na to ne more vplivati niti okoliščina, da je obdolženi vozil s tako stopnjo alkoholiziranosti, ki ima v skladu s tretjim odstavkom 22. člena Zakona o prekrških za posledico obvezno prenehanje vozniškega dovoljenja. To se nanaša na kazen, ki se izreka za že storjene prekrške, z varnostnimi ukrepi, katerim je začasni odvzem vozniškega dovoljenja po 137. členu ZKP soroden, pa se preprečujejo morebitna bodoča kazniva dejanja oziroma prekrški in je v prvem primeru temelj kazni storilčeva krivda, v drugem primeru pa storilčeva nevarnost. Glede ugotavljanja slednje pa, kot rečeno, ni dovoljeno sklepati le na podlagi enega dogodka in glede na naravo njegovih posledic.

8. Ker torej pogoj za začasni odvzem vozniškega dovoljenja ni podan, je pritožbeno sodišče odločilo kot sledi iz izreka tega sklepa.