Jedro

Da bi bilo dokaz z zaslišanjem priče sploh mogoče izvesti, je nujno, da stranka navede vse, kar je potrebno za identifikacijo priče in za vročitev vabila, torej tudi naslov njenega prebivališča.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko (oziroma po nasprotni tožbi tožečo stranko - v nadaljevanju tožena stranka) zavezalo, da mora tožniku (oziroma po nasprotni tožbi tožencu - v nadaljevanju tožnik) plačati 30.862,70 EUR z obrestmi v višini 25% letno od 1.7.1998 dalje. Zavrnilo je zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožnik toženi stranki plačati 6.159.749 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1997. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 484.716 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku povrniti 156.135 SIT stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2004. Po mnenju obeh sodišč je tožnik dokazal, da je na podlagi pogodbe o depozitu direktorju tožene stranke izročil 60.000.000 ITL, da pa tožena stranka ni dokazala, da bi se tožnik zavezal zagotoviti ji 450.000 DEM.

Zoper to sodbo je tožena stranka vložila revizijo "iz vseh revizijskih razlogov" in predlagala spremembo, podrejeno pa razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču očita predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja ter v zvezi s tem bistvene kršitve določb postopka. Oporeka stališču, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje jasna, skladna in logična ter meni, da pritožbeno sodišče le povzema bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, ne da bi se pri tem opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena. Razlogi izpodbijane sodbe (in sodbe sodišča prve stopnje) so tudi nejasni, nelogični in protislovni. Sodišče se ni opredelilo do spreminjanja tožnikovih navedb glede načina plačila zneska 60.000.000 ITL. V tožbi je namreč tožnik navedel, da je ta znesek položil na devizni račun tožene stranke, nato pa, da je ta znesek izročil direktorju tožene stranke. Tožena stranka je v pritožbi opozorila na pristranskost sodišča pri ocenjevanju navedb in dokazov prav glede te razlike v navedbah, vendar se sodišče do tega ni opredelilo. Po mnenju tožene stranke je bila pogodba o depozitu le fiktivna. Za to stališče je ponudila tudi logičen argument: z njo si je namreč skušala izboljšati boniteto. Pritožbeno sodišče je stališče tožene stranke ovrglo le s pavšalno navedbo, da ta argument ne zadošča, pri tem pa ni pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do tega zaključka. Stranki lahko s fiktivno pogodbo prikrivata tudi kak drug posel, ni pa to nujno. Zato je napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala disimuliranega posla. Dovolj je, da pojasni razlog sklenitve navidezne pogodbe. Napačna je tudi dokazna ocena listinskih dokazov (zlasti dopisa z dne 3.2.1997) ter izpovedb strank. Na podlagi pravila o dokaznem bremenu bi moralo sodišče šteti za nedokazano tožnikovo trditev, da je toženi stranki izročil 60.000.000 ITL. Pavšalno in neargumentirano je tudi soglašanje pritožbenega sodišča z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala dogovora o izročitvi 450.000 DEM posojila. V dokaz teh navedb je tožena stranka ponudila tudi dokaz z zaslišanjem arhitekta projekta M. N. Prvostopno sodišče je ta dokazni predlog zavrnilo, češ da tožena stranka ni navedla, kaj naj ta priča potrdi. To pa ne drži, saj iz prve točke njene vloge z dne 28.10.1999 izhaja trditvena podlaga. Glede naslova te priče pa bi moralo sodišče toženo stranko pozvati, naj dokazni predlog dopolni (108. člen Zakona o pravdnem postopku - Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP).

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je že velikokrat pojasnilo, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Z revizijskimi navedbami, s katerimi tožena stranka oporeka dejanskim zaključkom sodišč prve in druge stopnje (teh pa je večina), se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. To velja tudi za skonstruirane (navidezne) očitke bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih tožena stranka vidi v tem, da je pritožbeno sodišče "zgolj povzelo bistvene ugotovitve prvostopnega sodišča oz. z njimi soglašalo, brez razumne pravne obrazložitve", da "se ni opredelilo do spreminjanja navedb tožeče stranke tekom postopka, kar je bistvenega pomena za odločitev v obravnavanem primeru", da listini, ki imata po mnenju sodišč prve in druge stopnje odločilen dokazni pomen, še ne dokazujeta, da je tožnik direktorju tožene stranke izročil 60.000.000 ITL, ter da zato sodbi "v tem delu nimata razlogov o odločilnih dejstvih, navedeni razlogi pa so nelogični in nejasni", da je "drugostopno sodišče, ki je tudi glede spornega dopisa v celoti soglašalo z oceno prvostopnega sodišča, ... s takšno obrazložitvijo zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami", da bi moralo sodišče "na podlagi pravila o dokaznem bremenu skladno z določbo 215. člena ZPP šteti za nedokazano trditev tožeče stranke, ki jo zatrjuje v svojo korist, da je toženi stranki izročila sporni znesek posojila in tožbeni zahtevek zavrniti, saj je edini dokaz o tem le zaslišanje tožeče stranke, ki ga dokaz z zaslišanjem tožene stranke izpodbija", itd. Pravdne stranke ne morejo s konstruiranjem procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji. Očitki procesnih kršitev v takih primerih so le navidezni: pravdna stranka z njimi v bistvu graja sprejeto dokazno oceno.

Neutemeljeni so revizijski očitki, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do navedb, ki so odločilnega pomena. So namreč bodisi pavšalni (revident ne pove, na katere njegove navedbe se sploh nanašajo), bodisi neresnični (npr. očitek, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do tega, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da je 60.000.000 ITL nakazal na bančni račun tožene stranke, nato pa, da je ta znesek izročil njenemu direktorju). Razen tega je konkretna vsebina obveznosti obrazložitve za pritožbena sodišča, posebej če gre za dejanske vidike spora, ožja kot za sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču ni treba ponovno v celoti obrazlagati (natančneje, ponavljati) dejanskih ugotovitev in pravnih stališč, ki jih je zavzelo že sodišče prve stopnje in s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Dovolj je, da je iz obrazložitve razvidno, katera stališča je pritožnik izpodbijal in s katerimi stališči se pritožbeno sodišče strinja.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka dokaznega predloga za zaslišanje M. N. ni zadostno opredelila. Da bi bilo dokaz z zaslišanjem priče sploh mogoče izvesti, je nujno, da stranka navede vse, kar je potrebno za identifikacijo priče in za vročitev vabila, torej tudi naslov njenega prebivališča. Ker tožena stranka tega ni navedla, dokaza z zaslišanjem M. N. pač ni bilo mogoče izvesti. Ob tem je neutemeljeno revizijsko sklicevanje na določbe 108. člena ZPP. Vloga, v kateri je tožena stranka predlagala zaslišanje priče (odgovor na tožbo in nasprotna tožba), je bila namreč sposobna za obravnavanje in zato ni bilo razlogov za postopek po 108. členu ZPP. Sodišče bi sicer moralo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati, naj dokazni predlog dopolni. Vendar je opustitev te dolžnosti lahko le relativna bistvena kršitev postopka, ki pa je tožena stranka ne uveljavlja (uveljavljala je ni niti v pritožbi). In nenazadnje: Naslova omenjene priče tožena stranka vse do sedaj ni navedla, niti ni dala razumnega opravičila za izostanek navedbe pričinega prebivališča. Učinkovito in racionalno vodenje postopka je mogoče le ob hkratni aktivnosti strank, ki je usmerjena k istemu cilju. Sem spada tudi dolžnost, da dokazne predloge podajo ne le pravočasno, marveč tudi popolno.

Bistveno navidezne (simulirane) pogodbe (ki je v italijanskem civilnem zakoniku /1414./ urejena enako kot v 66. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl. (op1)) je v tem, da pogodba nastane le navidez, na zunaj, medtem ko za stranke ta pogodba ne velja. Čeprav za navideznost pogodbe ni nujno, pa v večini primerov navidezna pogodba prikriva neko drugo (disimulirano) pogodbo. Zato stališča sodišča prve stopnje, da je "za fiktivno pogodbo ... tudi značilno, da prikriva kakšno drugo pogodbo med pravdnima strankama, kar pa v konkretnem primeru tožena stranka tudi ni dokazala", ni treba razumeti kot pravni, pač pa kot dokazni argument. Tudi z očitkom, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi se postavilo na stališče, da so navidezne pogodbe le tiste, ki prikrivajo kakšno drugo pogodbo, revizija v resnici graja dokazno oceno, da tožena stranka ni dokazala navideznosti pogodbe.

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podane očitane bistvene kršitve določbe pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Opomba 1: Po 8. točki 20. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav določnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 43/82 in nasl.) je pri posojilni pogodbi navezna okoliščina (če stranki ne izkoristita pravice avtonomije iz 19. člena omenjenega zakona) pravo kraja, kjer je imel posojilodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež.