Jedro

Kupna pogodba, sklenjena z osebo, ki ni vpisana kot lastnik nepremičnine v zemljiški knjigi, ne predstavlja veljavnega pravnega naslova in onemogoča pridobitev zakonite posesti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi.

Izpodbijana sodba se v 1. točki spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Ugotovi se, da sta tožnika J. M., roj.xx, stanujoč D. B.,ter Z. M., roj.xx, stanujoča D. B., lastnika nepremičnine parc. št. 1661/1 pašnik v izmeri 881 m2, vpisane pod k.o. G, vsak do 1/6, ter lastnika parc. št. 1621 vinograd v izmeri 1075 m2, vpisane pod k.o. G, vsak do 1/6“, V 2. točki se izpodbijana sodba spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 1.495,94 EUR (tisočštiristopetindevetdeset 94/100) stroškov postopka na prvi stopnji v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 388,77 EUR (tristooseminosemdeset 77/100) pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta tožnika lastnika nepremičnine parc. št. 1661/1 k.o. AA. v površini 881 m2 vsak do 1/6 ter lastnika parc. št. 1621 iste k.o. v površini 1075 m2 prav tako vsak do 1/6. Odločilo je, da mora toženec povrniti tožnikoma njune pravdne stroške v znesku 1.638,72 EUR. Tožbeni zahtevek je delno zavrnilo, vendar to ni predmet pritožbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta tožnika omenjeno nepremičnino priposestvovala.

Zoper sodbo se toženec pritožuje in predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Navaja, da je zmotno presojeno, da sta bila tožnika zakonita posestnika in da zato priposestvovalna doba po določilih Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR znaša 10 let. 72. člen ZTLR zahteva obstoj veljavnega pravnega naslova, ki je potreben za pridobitev lastninske pravice. Ta mora biti objektivno tak, da prestavlja veljavno pravno podlago za pridobitev lastninske pravice. Tak naslov pa ni pogodba, ki ni sklenjena z zemljiškoknjižnim lastnikom. Tudi pogodba pravnega prednika tožnikov ni bila sklenjena s pravim lastnikom, torej dedinjo M. F., ampak z N. F., ki lastninske in razpolagalne pravice ni imel. Zato nista bila zakonita posestnika. Pritožnika priposestvovalna doba od leta 1991 do leta 2006 tudi ni tekla, ker ni bilo zakonitih pogojev. Tožnika sta državljana Republike Hrvaške. Tožnika zakonite posesti in s tem 10 letne priposestvovalne dobe sploh nista zatrjevala. Določno sta zatrjevala samo dobroverno posest in uveljavljala 20 letno priposestvovalno dobo z upoštevanjem priposestvovalne dobe J.K. Tožbeni zahtevek je bil prekoračen. Sicer pa tudi K. od leta 1970 dalje sporni zemljišč niso imeli v posesti. Položaj dobrovernega in zakonitega posestnika po ZTLR je enak položaju dobrovernega lastniškega posestnika po Stvarnopravnem zakoniku – SPZ. Tožnika sta vedela, da zemljišče ni vknjiženo nanju. Ni šlo za zmoto o tem, da nista lastnika, saj sta to dobro vedela. Vknjižbe nista uredila. Vedela sta, da zemljišča nista kupila od pravega lastnika. K. se ob prodaji ni izkazal z nobeno pogodbo kot s pravnim naslovom. Že ob sklenitvi pogodbe leta 1989 sta vedela, da prodajalec ni imel vknjižene lastninske pravice v zemljiški knjigi. To je K. tudi povedal. Zmota, tudi, če je bila podana, ni bila opravičljiva. Sicer pa sploh nista bila v zmoti, saj sta vedela, da nista lastnika. Tudi domnevno lastništvo pravnega prednika tožnikov J. K. je temeljilo na nakupu nepremičnine od nepravega lastnika.

Na pritožbo sta tožnika odgovorila in predlagala, da ju sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Ne da bi se bilo treba spuščati v vprašanje, ali sta tožnika sploh zatrjevala zakonito posest (2. odst. 28. čl. ZTLR) je treba ugotoviti, da dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da ni mogoče govoriti na strani tožnikov niti o dobroverni niti o zakoniti posesti.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta bila tožnika prepričana, da je J. K. dejanski lastnik nepremičnin zato, ker naj bi tako izhajalo iz potrdila Občine Metlika z dne 27.9.1988 in iz tega, da je dal ponudbo za prodajo. Dodaten razlog naj bi bil to, da je bila pogodba podpisana v odvetniški pisarni. Vse to pa ni odločilno, saj vse to ne spremeni dejstva, da J. K. ni bil kot lastnik vpisan v zemljiški knjigi. Sodišče prve stopnje sprejema izpovedbo J. K, da je tožnikoma povedal, da do prepisa ne more priti, vendar sodišče prve stopnje šteje, da to ni pomembno, češ da sta bila tožnika zaradi tega, ker sta pogodbo podpisala, prepričana, da sta postala lastnika. Vendar pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnika nista bila dobroverna, saj sta vedela, da J. K. ni vpisan kot lastnik. Slednji jima je to sam povedal. Njuna prepričanost „da bo zadeva urejena“ kot ugotavlja sodišče prve stopnje, pa prav tako kaže, da sta vedela, da zemljiškoknjižno stanje ni urejeno in da J. K. ni vpisan v zemljiški knjigi. Tožnika sta se bila ob nakupu dolžna prepričati, ali kupujeta nepremičnino od pravega lastnika. Dejstvo, da je pogodbo sestavljal odvetnik, na njuno dobrovernost ne more vplivati. Če sta se zanesla na to, da bo zadeva urejena, je njuna dobrovernost izključena. Četudi sta res mislila, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, da sta z nakupom postala lastnika, pa tako mišljenje ni opravičljivo. Nista mogla misliti, da sta pridobila lastninsko pravico, če J. K. ni bil vpisan v zemljiški knjigi. Če pa sta kljub temu tako mislila, to ni opravičljivo, kajti opravičljiva zmota ne more temeljiti na nepoznavanju prava. Sodišče druge stopnje sicer glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ne dvomi, da sta tožnika nepremičnino imela v posesti, vendar pa to ni bila zakonita posest, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, in v zvezi s katero naj bi zadostovala 10 letna priposestvovalna doba po že navedenem določilu ZTLR. Tožnika nista imela veljavnega pravnega naslova za pridobitev take posesti. Kupna pogodba, sklenjena z osebo, ki ni bila kot lastnik nepremičnine vpisana v zemljiški knjigi, ne predstavlja veljavnega pravnega naslova za pridobitev posesti po že navedeni določbi ZTLR. Tako torej 10 letni rok iz 2. odst. 28. čl. ZTLR ne pride v poštev, ker v času, ki ga uveljavlja sodišče prve stopnje, posest ni bila dobroverna, ker sta tožnika vedela, da J. K. ni vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi. Posest ni bila zakonita, ker kupne pogodbe nista sklenila z osebo, ki je vpisan v zemljiški knjigi, pač pa z nekom tretjim.

Po določbi 1. odst. 269. čl. SPZ se glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo zakona, torej pred 1.1.2003, upoštevajo določila tega zakona. V zvezi z 2. odst. 43. čl. SPZ torej zadostuje 10 letna priposestvovalna doba, vendar je potrebna dobroverna in zakonita posest (2. odst. 269. čl. SPZ), te pa glede na gornje ugotovitve ni bilo.

Toženec je kot lastnik vpisan v zemljiški knjigi. Njegova dobra vera ob nakupu nepremičnine in glede na povedano ne more biti odločilna. Tožnika sta torej vedela, da nepremičine nista pridobila od lastnika; če pa tega nista vedela, pa njuna zmota ni opravičljiva.

Glede na razloge, zaradi katerih je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, na druge pritožbene trditve ni treba odgovarjati.

Sodišče druge stopnje je tako ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer dejansko stanje pravilno ugotovilo, da pa je nepravilno uporabilo že navedene določbe materialnega prava. Sodbo je bilo zato treba spremeniti in tožbeni zahtevek zavrniti (5. alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Odločiti je bilo treba tudi o pravdnih stroških. Te je sodišče druge stopnje odmerilo v skladu s stroškovnikom (list. št. 73) in ugotovilo, da po navedenem stroškovniku pravdni stroški tožene stranke znašajo 1.495,94 EUR, pritožbeni stroški pa 388,77 EUR (stroškovnik na list. št. 84). Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah ter v skladu s predlogom tožene stranke. Tožeča stranka mora toženi stranki stroške povrniti glede na določbo 1. odst. 154. čl. ZPP, svoje pritožbene stroške pa mora sama kriti, ker v pritožbenem postopku ni uspela.