Jedro

Glede na to, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožnica padla padla pri izstopanju iz vozila in si zlomila vrat desne stegnenice (sporen je bil način nastanka škodnega dogodka oziroma vzrok padca tožnice), pritožba ne more izpodbiti dokazne ocene v tej zvezi z navedbami, da je izvedenec za raziskave prometnih nezgod zaključil, da ni mogoče določiti, ali je bil kateri od čevljev izpostavljen drsenju.

Pritožba je navedla, da se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o višini dosojene odškodnine, vendar v tej zvezi ni ponudila nobenih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na pritožbeno nesporen obseg nepremoženjske škode pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v smislu 179. in 182. člena OZ ter je prisojena odškodnina skladna z odškodninami, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo naložilo toženi stranki (v nadaljevanju toženki), da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 15 dni plača znesek 11.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 2. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka) in povrne pravdne stroške v znesku 4.579,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (II. točka izreka).

2. Toženka s pravočasno pritožbo izpodbija navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP. Navaja, da se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje tako o temelju kot o višini prisojene odškodnine. Opozarja, da je bila trditvena podlaga tožnice o načinu nastanka škodnega dogodka drugačna, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sprva je bil poudarek tožnice na tem, da je padla po tem, ko je zaradi speljevanja vozila drsela z iztegnjeno nogo, ni pa trdila, da ji je nogo spodneslo, v posledici česar je z desnim kolkom udarila ob cestišče. Prav tako graja dokazno oceno ter navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v tej zvezi napačno ugotovilo, pri čemer se sklicuje na naslednje okoliščine: da je izvedenec za raziskave prometnih nezgod zaključil, da ni mogoče določiti, ali je bil kateri od čevljev izpostavljen drsenju, da priča B. B. ni zaznal, da bi se vozilo premaknilo, je pa povedal, da je sovoznica A. A. stala pri vozilu in tožnici pridržala vrata, kar glede na mnenje izvedenca za raziskave prometnih nezgod pomeni, da bi vozilo ob premiku trčilo v levo stran telesa A. A., kar pa se ni zgodilo; da je tožnica izpovedala, da ji je nogo obrnilo navzven in da je padla na levo koleno, pri čemer poškodba kolena ni potrjena v zdravniški dokumentaciji; da anamneze v zdravniški dokumentaciji govorijo, da je poškodba nastala zaradi izstopanja tožnice iz vozila in ne zaradi speljevanja vozila ter da po mnenju izvedenca medicinske stroke zaradi rotacijske sile (ki bi pri premikanju vozila delovala na stopalo, fiksirano na podlago) ne more nastati zlom vratu stegnenice. Po mnenju pritožbe izvedeni dokazi dokazujejo, da poškodba tožnice ni bila posledica premikanja vozila, temveč načina njenega izstopanja iz vozila, kar vodi do zaključka neobstoja vzročne zveze med zatrjevanim škodnim dogodkom in zatrjevano škodo. Tožnica bi morala s stopnjo prepričanja dokazati, da je škodni dogodek nastal na zatrjevan način in najmanj s strani izvedencev dobiti potrdilo o možnem nastanku. O vzročni zvezi izpodbijana sodba nima razlogov. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da so določena neskladja in nelogičnosti v izjavah zavarovanca toženke in priče A. A., graja kot napačno in enostransko, ter navaja, da so se tudi izjave tožnice tekom postopka spreminjale, vendar jih sodišče prve stopnje ni izpostavilo. Izpostavljena nelogičnost, da nihče ne opozarja voznika naj ne speljuje, po mnenju pritožbe ni pravilna, prav tako panično obnašanje in jok zavarovanca toženke še ne izkazujeta njegovega občutka krivde. Kot nepravilno graja tudi navedbo sodišča prve stopnje, da toženka tekom pravde ni zatrjevala okoliščin, ki bi kakorkoli kazale na sokrivdo tožnice. Toženka je zatrjevala, da je tožnica utrpela poškodbo zaradi padca, ki je posledica ravnanja in neprevidnosti nje same, kar zajema okoliščine, da ni bila dovolj skrbna pri izstopanju, da ni izstopila na strani, kjer je sedela, itd.. Pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem okviru presojati in upoštevati najmanj 50% prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka. Posledično naj bi bil napačno obračunan tudi uspeh v pravdi in posledično tudi pravdni stroški. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smislu zavrnitve tožbenega zahtevka ter podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi zavzelo jasne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, tako da je izpodbijano odločitev mogoče preizkusiti. Podane niso niti preostale pritožbeno zatrjevane niti uradoma upoštevne kršitve določb postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, v skladu s temeljnim metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi tožnica od toženke zahteva plačilo odškodnine zaradi padca pri izstopu iz avtomobila zavarovanca toženke. Že v tožbi je zatrjevala, da je zavarovanec toženke kot voznik nepričakovano speljal, ko je sama z desno nogo že stala na vozišču, levo nogo pa je imela še v avtomobilu, zato jo je spodneslo in je z iztegnjeno desno nogo podrsala po asfaltu, nato pa padla na desni kolk, pri čemer je utrpela zlom vratu desne stegnenice, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da tožnica tega ni navajala.

7. Odškodninska odgovornost voznika oziroma v tem primeru zavarovalnice za škodo, ki izvira iz delovanja enega avtomobila, se po ustaljeni sodni praksi presoja po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti.1 Vzročna zveza med škodljivim dejstvom (škodo, ki je nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo) in nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo (vzrok, ki izvira iz sfere odgovorne osebe) se domneva. Po posebnem pravilu, določenem v 149. členu OZ velja domneva, da je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost vzrok za škodo, ki je nastala v zvezi s to nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo. Oškodovanec mora zato dokazati samo, da je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo. Odgovorna oseba pa mora, če se želi razbremeniti odgovornosti, izpodbiti domnevo vzročne zveze.2

8. Pritrditi je pritožbi, da bi okoliščina, da je do škodnega dogodka prišlo na drugačen način, kot je zatrjevala tožnica, vodila do zaključka neobstoja vzročne zveze, kar bi pomenilo, da ni enega od potrebnih elementov odškodninske odgovornosti in s tem zavarovalnega primera. Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala ravno to (da zatrjevana škoda ni nastala zatrjevani način) in s tem izpodbijala domnevo vzročnosti, vendar v tem prizadevanju ni uspela, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

9. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z načinom nastanka škodnega dogodka kot pravilno, saj temelji na jasnih, dokazno podprtih, logičnih in življenjsko sprejemljivih razlogih sodišča prve stopnje. Dokazna ocena izvedenih dokazov, ki jo je sodišče prve stopnje strnilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, je skrbna, jasna in celovita ter je pritožbeni očitki ne omajejo, kot sledi.

10. Glede na to, da v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je tožnica padla padla pri izstopanju iz vozila in si zlomila vrat desne stegnenice (sporen je bil način nastanka škodnega dogodka oziroma vzrok padca tožnice), pritožba ne more izpodbiti dokazne ocene v tej zvezi z navedbami, da je izvedenec za raziskave prometnih nezgod zaključil, da ni mogoče določiti, ali je bil kateri od čevljev izpostavljen drsenju3 ter da po mnenju izvedenca medicinske stroke zaradi rotacijske sile (ki bi pri premikanju vozila delovala na stopalo, fiksirano na podlago) ne more nastati zlom vratu stegnenice.

11. Glede na izpostavljeno vsebino izpovedb zavarovanca toženke in priče A. A. (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo4, da sta le-ti neverodostojni. Tako je sodišče prve stopnje upravičeno sledilo izpovedbi tožnice, da je A. A. v trenutku njenega izstopanja stala pred zaprtimi prednjimi desnimi vrati vozila. Tega ne omaja pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče B. B., ki ni zaznal, da bi se vozilo premaknilo, in je izpovedal, da misli, da je A. A. pridržala vrata tožnici ob izstopu iz vozila. Tako pritožba ne prepriča v tezo, da se vozilo ni premaknilo, ker ni trčilo v levo stran telesa A. A., ob premiku pa bi se to zgodilo.

12. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z dokazno oceno izpovedbe tožnice. Tožnica ni izpovedala o nekaj-metrskem drsenju s čevlji, kot navaja pritožba, zato tudi ni dokazne ocene sodišča prve stopnje v tej zvezi, zatrjevanega spreminjanja izjav tožnice tekom postopka pa pritožba ne obrazloži zato pritožbeno sodišče tega tudi ne more presoditi. Tožnica je res izpovedala, da ji je nogo obrnilo navzven in da je padla na levo koleno, vendar pa je tudi izpovedala, da „za vsako pikico“ ne more povedati, kar je pri padcu tudi popolnoma življenjsko sprejemljivo. Enako velja za anamneze v zdravniški dokumentaciji, saj oškodovanec ne more pri zdravniku, ko je poškodovan, natančno opisovati škodnega dogodka - pomembno je, da se sklada grobi opis.

13. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da ni logično, da bi nekdo opozarjal voznika, naj ne spelje (pri tem ne gre za napotke pri parkiranju ali usmerjanju vozila, kot navaja pritožba) ter da panično vedenje in jok zavarovanca toženke nakazujeta na to, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi premika vozila v trenutku izstopanja tožnice iz le-tega.

14. Tožnica je tako uspela dokazati dejstva, ki opredeljujejo zakonito domnevo o obstoju vzročne zveze med avtomobilom kot nevarno stvarjo in škodo, toženka kot objektivno odgovorni subjekt pa se ni uspela oprostiti odškodninske odgovornosti s pretrganjem vzročne zveze. Pri tem je sicer pritrditi pritožbi, da je načeloma potrebno za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost, vendar je bilo zaradi nastale dokazne stiske, pri čemer sta stranki procesno storili vse, da bi se ključne okoliščine razjasnile, dopustno dokazni standard znižati na stopnjo zadostne verjetnosti.5

15. Pritožba sicer pravilno navaja, da je zatrjevala okoliščine, s katerimi je utemeljevala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tožnice, vendar le-teh glede na zgoraj navedeno ni uspela dokazati. Ker drugih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da je tožnica kot oškodovanka prispevala k nastanku škode, ni navajala, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugotavljanje prispevka tožnice k nastali škodi.

16. Pritožba je navedla, da se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje o višini dosojene odškodnine, vendar v tej zvezi ni ponudila nobenih pritožbenih razlogov. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na pritožbeno nesporen obseg nepremoženjske škode pri odmeri odškodnine ustrezno upoštevalo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v smislu 179. in 182. člena OZ ter je prisojena odškodnina skladna z odškodninami, ki so se za takšne in podobne škode izoblikovale v sodni praksi.

17. Stroškovno odločitev sodišča prve stopnje pritožba izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar. Po tem, ko uradni preizkus tudi v tem delu ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo v tem delu prav tako zavrniti pritožbo kot neutemeljeno.

18. Po povedanem pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP), saj toženka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški tožnice za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni za postopek, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča o pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Drugi odstavek 131. člena ter 149. do 153. člen OZ. 2 N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, str. 744. 3 V tej zvezi je v pisni dopolnitvi izvida in mnenja še navedel, da je možno, da je v obravnavanem škodnem dogodku drsenje podplata po asfaltni površini trajalo zelo kratek čas, zaradi česar so na podplatu nastale tako majhne raze, da jih s prostim očesom ni moč zaznati. 4 Ta ocena tudi ni enostranska, kot pavšalno navaja pritožba. 5 Primerjaj T. Pavčnik, Dokazni standardi, Podjetje in delo, GV Založba, 2012, št. 6-7, str. 1047.