Jedro

Ker tožnik ni dokazal, da bi toženec kakorkoli jamčil, da bodo terjatve do družbe T. d. o. o. poravnane, je zavrnitev zahtevka pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je od tožene stranke zahtevala plačilo 94.207,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 87.856,73 EUR od 1. 8. 2006 do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 6.350,95 EUR od 1. 7. 2008 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da v istem roku toženi stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 2.580,30 EUR.

2. Proti navedeni sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožil tožnik. Najprej sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi napačno razumelo njegovo trditev, da je toženec sam podal izjavo v smislu 4. točke tretjega odstavka 27. člena Zakona o sodnem registru. Trdil je namreč, da je tožencu kot edinemu družbeniku in ustanovitelju in s tem seveda tudi posrednemu predlagatelju uspel vpis ustanovitve te družbe na podlagi listine, ki jo je podpisal njegov zet in ki je imela napačno materialnopravno vsebino, namreč, da ni vpleten v noben insolventni postopek. Ta izjava je bila torej neresnična in ob upoštevanju tega dejstva tako toženec kot tudi zet ne bi prišla do vpisa novo ustanovljene družbe F. d. o. o., če ne bi F. K. podal takšne neresnične izjave. Glede na to, da je sodišče na naroku za glavno obravnavo 17. 10. 2014 med drugim vpogledalo v stečajne spise in v registrski spis je jasno, da je v 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prišlo do nasprotja med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami v smislu 14. točke drugega odstavka 338. člena ZPP. Gre za odločilno dejstvo v zvezi s pritožbenim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, kar se tiče zlorabe pravne oblike. Sodišče popolnoma „veruje“ izpovedbam toženca in ne „veruje“ bistveni izpovedbi zakonitega zastopnika tožnika. Pri tem tudi spregleda, da je zakoniti zastopnik v vseh postopkih vedno identično izpovedal in bil popolnoma odkrit in sam priznal, da je dejansko nadaljeval z dobavami in na podlagi tega, da se plačata vedno dva najstarejša računa in se s tem nadaljuje dobava. Ravno na to se sodišče sklicuje in ni torej logično, da ne bi upoštevalo odločilne izpovedbe zakonitega zastopnika glede garancije toženca. Obrazložitev pod 9. točko je spregledala, da tako iz same izpovedi toženca kot tudi zakonitega zastopnika izhaja, da je takrat edino toženec bil tisti, ki je živel v Nemčiji. Življenjsko realno je, da se je zakoniti zastopnik tožnika zanašal na to, da bo imel nekoga, ki mu jamči v Nemčiji, ki živi v Nemčiji, ki je za njega tako dosegljiv, ob upoštevanju, da je pač to bilo v Nemčiji urejeno in tudi funkcioniralo. Več protislovij je bilo v izpovedbi samega toženca, ki se ni želel spomniti sestanka pri zakonitem zastopniku tožnika doma, protislovja pa so tudi v njegovi izpovedbi glede tega, ali je dal kakšno poroštvo za dolgove svojega zeta. Na podlagi pravilne dokazne ocene bi moralo sodišče ugotoviti, da je toženec zakonitemu zastopniku tožnika v Nemčiji zagotovil, da bo tožnik iz vseh dobav dobila denar in je takrat toženec tudi uporabil besedo „garantirt“ in je bilo to finančno zagotovilo tožnika, brez katerega se ne bi spustil v poslovni odnos z družbo T. d. o. o. Prvostopenjsko sodišče očitno pač ni hotelo opravljati po uradni dolžnosti poizvedb glede uporabe materialnega prava Republike Nemčije. Manjkajo tudi ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede poslov, ki jih je opravljala družba F. d. o. o. po letu 2007, čeprav se je izvedlo dokaze tudi glede tega odločilnega dejstva in sicer so se vpogledali spisi, ki so navedeni v zapisniku za narok za glavno obravnavo 17. 10. 2014. Na podlagi vpogleda bi prvostopenjski sodnik moral ugotoviti, da tako zet in hčerka toženca v družbi T. d. o. o. nista pravočasno ukrepala v smislu poslovno finančnih predpisov in po načelu gospodarjenja in čakala do trenutka, da je DURS začel z uvedbo stečajnega postopka in sta potem nemudoma preko toženca ustanovila družbo F. Ob upoštevanju dokaznega gradiva bi sodišče moralo tudi materialnopravno rešiti vprašanje, če je na podlagi vsega tam navedenega in glede dokazov prišlo do zlorabe pravne oblike. V tem primeru bi seveda tudi toženec za zlorabo pravne oblike odgovarjal za škodo, ki je nastala tožeči stranki.

3. V odgovoru na pritožbo toženec prereka pritožbene navedbe, opozarja na to, da morajo biti dokazni predlogi, tudi vpogledi v spise substancirani in bi sodišče moralo vse vpoglede v predlagane spise zavrniti. Strinja se s dokazno oceno sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik ima s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II Pg 683/2006 zoper družbo T. d. o. o. priznano terjatev v znesku 87.856,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 8. 2006 in pravdne stroške v višini 6.350,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008. Plačilo priznane terjatve zahteva od toženca na več pravnih podlagah oziroma se sklicuje (kot se je sam izrazil v tožbi) na „vsakršni možni pravni razlog za odgovornost toženca za škodo“, ki mu je nastala s tem, da pravnomočno ugotovljena terjatev ni izterljiva pri T. d.o.o., predvsem „kazenskopravno dejanje poslovne in gospodarske goljufije, zlorabo pravne oblike in garancijo toženca za plačilo dobav iz Nemčije v Slovenijo“. Tožnik trdi, da se je toženec osebno zavezal, da bo tožnik za vse opravljene dobave dobil denar, poleg tega pa je odgovoren za ustanovitev (by pass) družbe F. d. o .o., ki je prevzela vse aktivne posle T. d. o. o. in je s tem sodeloval pri oškodovanju upnikov, v čemer tožnik vidi „zlorabo pravne oblike“. Hči toženca je bila družbenica družbe T. d. o. o., njegov zet F. K. pa družbenik in poslovodja te družbe. Slednji je tudi direktor družbe F. d.o.o. 6. Zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi jo sodišče zagrešilo v drugem odstavku 4. točke obrazložitve, ni podana. Ni res, da je sodišče napačno razumelo tožbene trditve, da je tožencu uspel vpis ustanovitve družbe F. d.o.o. na podlagi listine z materialno napačno oziroma neresnično vsebino. Tožnik je namreč navedel (le(1)), da je „toženec pri ustanovitvi družbe F. d.o.o. izdal očitno napačne listine, ker je navajal kot edini ustanovitelj in družbenik te družbe, da njegov zet F. K. ni kaznovan, da ni vpleten v noben insolventni postopek, torej vložil listino v smislu 27. člena Zakona o sodnem registru s popolnoma napačno materialno vsebino.“ Glede na tako trditev je sodišče pravilno zaključilo, da je glede F. K., kot direktorja družbe, relevantna izjava po 255. členu ZGD-1 in da tožnik ni izkazal, da bi bil slednji pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper gospodarstvo, zoper delovno razmerje in socialno varnost, zoper pravni promet, zoper premoženje, zoper okolje, prostor in naravne dobrine in tudi ni izkazal, da bi bil kot član organa vodenja ali nadzora družbe, nad katerim je bil začet stečajni postopek pravnomočno obsojen na plačilo odškodnine upnikom, ki ureja finančno poslovanje podjetij o odškodninski odgovornosti. Pravilen je torej zaključek, da ni tožnik ni dokazal, da bi pri izjavi F. K. šlo za listino z napačno materialno vsebino. Poleg tega določba 255. člena ZGD-1 pojma „vpletenost v insolventni postopek“ sploh ne pozna. Zadržek bi bil lahko podan le, če bi bil F. K. kot član organa vodenja ali nadzora družbe, nad katerim je bil začet stečajni postopek, pravnomočno obsojen na plačilo odškodnine upnikom, v skladu z določbami zakona, ki ureja finančno poslovanje podjetij, o odškodninski odgovornosti. Na tej zatrjevani pravni podlagi odškodninska odgovornost toženca že zaradi navedenih razlogov ne more biti podana.

7. Sodišče prve stopnje je sistematično, prepričljivo in logično izključilo obstoj ostalih zatrjevanih pravnih podlag. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje razlogom sodišča prve stopnje iz 6. („kazenskopravna dejanja poslovne in gospodarske goljufije), 7. (opustitev ukrepov o Zakonu o finančnem poslovanju podjetij za zagotavljanje likvidnostnih sredstev) in 8. točke („zloraba pravne oblike) obrazložitve in se nanje le sklicuje, da jih ne bi ponavljalo.

8. Pravilna je tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi toženec kakorkoli jamčil, da bodo terjatve do družbe T. d. o. o. poravnane. Pritožbena analiza izpovedbe zakonitega zastopnika tožnika in toženca na prepričljivost dokazne ocene ne more vplivati. Ni mogoče pristati na pritožbeno tezo, da je (po izpovedbi zakonitega zastopnika tožnika) toženec ob prvem kontaktu med strankami leta 1993 uporabil besedo „garantiert“ in s tem sprejel poroštvo za morebitne dolgove družbe T. d. o. o. Pravilen je zaključek sodišča, da tožnik ni dokazal, da bi mu toženec dal kakršnokoli pravno zavezujoče zagotovilo za poplačilo dobav, ki je še dodatno podkrepljen z logičnim sklepom, da bi se tožnik gotovo obrnil na toženca glede plačil, če bi ga štel za poroka (garanta), pa je njegov zakoniti zastopnik povedal, da po uvodnem dogovarjanju s tožencem z njim niso imeli več nobenih stikov.

9. Neutemeljen je nazadnje še pritožbeni očitek, da sodišče ni hotelo po uradni dolžnosti opraviti poizvedb o materialnem pravu Republike Nemčije. Sodišče res pozna tudi tuje pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), vendar le v okviru trditev, ki morajo biti pravočasno podane.(2) V obravnavani zadevi je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen 13.6.2012, tožnik pa je šele v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 8.10.2014, navedel, da je toženčeva izjava „garantiert“ v letu 1993 v Nemčiji pomenila „garancijo ali poroštvo ali kakorkoli obliko odgovornosti in pristop k dolgu“. Trditve o uporabi tujega prava so bile torej prepozne (286. člen ZPP), poleg tega pa tudi le navržene in nekonkretizirane.

10. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), stroški odgovora na pritožbo pa niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Delno nejasne in nepopolne tožbene trditve bi terjale uporabo 286. člena ZPP, vendar pritožba tega ne uveljavlja.

Op. št. (2): Enako sodba VS RS II Ips 917/2006 z dne 16.4.2009, glej tudi sodbo VS RS II Ips 676/2009 z dne 21.2.2013.