Jedro

Tožničinega dopisa z izjavo, da nima v svojih prostorih televizijskega sprejemnika, ni mogoče šteti za izjavo v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1, ki bi imela za posledico prenehanje obveznosti plačevanja RTV prispevka.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Javni zavod RTV Slovenija tožnici naložil plačilo prispevka za programe RTV za čas od meseca julija do decembra leta 2008 v skupnem znesku 66,00 € ter pripadajočih obresti v znesku 2,64 €. Navedeno odločbo je potrdila tudi tožena stranka z odločbo, št. 61540-122/2009/2 z dne 17. 6. 2009. V odločbah organa navajata, da po določbi 31. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/2005 in spremembe, ZRTVS-1), kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik oziroma drugo napravo, ki omogoča sprejem radijskih oziroma televizijskih programov na območju Republike Slovenije, mora plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnost. Četrti odstavek istega člena pa določa, da ima radijski in televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda pisno izjavo, da nima svojega in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega RTV sprejemnika, ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Iz evidence, ki jo RTV Slovenija vodi v skladu z 38. in 39. členom ZRTVS-1, je razvidno, da tožnica ni plačala prispevke za mesece, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe. Zaradi navedenega je RTV Slovenija na podlagi 390. člena ZDavP-2 tožnici izdala odločbo o obveznosti plačila za obravnavano obdobje. V postopku je namreč bilo ugotovljeno, da tožnica ni pravočasno odgovorila na poziv RTV, ki ga je prejela dne 16. 4. 2008. V navedenem dopisu pa je RTV tožnico obvestil, da če ne bo v 15 dneh vložila ustreznega odgovora v skladu s Pravilnikom o načinu prijavljanja televizijskih in radijskih sprejemnikov ter o načinu plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija (Uradni list RS, št. 75/2004, v nadaljevanju Pravilnik), jo bodo obremenili z obveznostjo plačila RTV prispevka. Na navedeni poziv je tožnica odgovorila šele dne 12. 8. 2008, vendar pri tem ni podala izjave v skladu s 14. členom Pravilnika. Ker torej tožnica ni podala odjave, kot to zahteva Pravilnik, je ostala zavezanka za plačilo RTV prispevka.

Tožnica v tožbi navaja, da v svojih prostorih ni imela televizijskega in radijskega sprejemnika, predvsem pa ne od meseca julija 2008 do vključno januarja 2009, za kar jo bremeni RTV s prispevkom zato, ker je plačnica električne energije. Tudi v letu 2007 je bila plačnica električne energije, a je zadevo ustno uredila s službo za obračun RTV prispevka. Zadeva je bila urejena do julija 2008, nato pa je dobila izpodbijano odločbo. Res je dne 16. 4. 2008 od RTV dobila dokumentacijo, vendar je bil tisk izredno majhen in težko berljiv, odločilne zadeve pa skoraj nevidne, zato se ni takoj odzvala. Odgovorila je dne 12. 8. 2008 in sicer, da v svojih prostorih nima radio in TV sprejemnika. Kolikor je RTV želela popolno izjavo – izpolnjeno dokumentacijo, ki jo je prejela 16. 4. 2008, bi ji morala dokumentacijo poslati še enkrat z dodatnimi pojasnili. Sprašuje se, kako naj odjavi neobstoječi TV in radijski sprejemnik, saj bi izjava, kot jo je poslala RTV, pomenila obstoj sprejemnika, katerega pa ni imela. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka in vračilo plačanega RTV prispevka v znesku 71,34 €.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v njeni odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V skladu s prvim odstavkom 31. člena ZRTVS-1 mora plačevati prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti kdor ima radijski ali televizijski sprejemnik na območju Republike Slovenije, kjer so zagotovljeni tehnični pogoji za sprejem vsaj enega programa RTV Slovenija. Po četrtem odstavku istega člena pa se šteje, da ima radijski ali televizijski sprejemnik vsaka pravna ali fizična oseba, ki je registrirana kot odjemalec oziroma plačnik električne energije v javnem električnem omrežju, razen če poda izjavo, da nima svojega in v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega radijskega ali televizijskega sprejemnika, ter da je bila seznanjena z zakonskimi posledicami neresnične izjave. Navedeno domnevo, ki povezuje odjem električne energije in imetništvo RTV sprejemnika, je torej mogoče izpodbiti z izjavo, da odjemalec nima svojega, in da v svojih prostorih tudi ne uporablja tujega sprejemnika. Enako velja tudi v primeru, ko zavezanec odjavi sprejemnik, saj tudi Pravilnik določa, da je trajna odjava sprejemnika možna v primeru podaje izjave z zgornjo vsebino. Pri podaji izjave pa mora biti zavezanec tudi opozorjen na pravne posledice neresnične izjave, saj ima podana izjava pravne posledice v smislu četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 ter 17. člena Pravilnika. Podaja neresnične izjave namreč pomeni prekršek, za katerega je zagrožena denarna kazen, zato je kot pravno relevantno mogoče šteti le izjavo, iz katere je tudi razvidno, da je bil zavezanec opozorjen na posledice neresnične izjave.

Glede na navedeno določbo četrtega odstavka 31. člena ZRTVS-1 tudi po presoji sodišča tožničinega dopisa z dne 12. 8. 2008, da nima v svojih prostorih televizijskega sprejemnika, ni mogoče šteti kot izjavo v smislu citirane zakonske določbe, ki bi imela za posledico prenehanje obveznosti plačevanja RTV prispevka. Po podatkih spisa je bila tožnica tudi opozorjena na postopek odjave, prav tako ji je bil posredovan obrazec izjave, ki jo določata zakon in Pravilnik. Navedenega dejstva tožnica v tožbi tudi ne zanika, meni le, da bi ji morala RTV, kolikor je prejela nepopolno izjavo, dokumentacijo poslati še enkrat z dodatnimi pojasnili. Takšen ugovor pa ni utemeljen, saj v zadevi ni sporno, da je RTV tožnici poslala obrazec odjave RTV sprejemnika s potrebnimi pojasnili. Ker vsebino izjave o odjavi RTV sprejemnika predpisujeta tako zakon kot Pravilnik, navedene izjave ni mogoče nadomestiti z izjavami prič, ki jih tožnica prilaga tožbi, niti z lastno navedbo, da v svojih prostorih nima in tudi ne uporablja radijskega ali televizijskega sprejemnika.

Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožnice za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.