Jedro

Samo navajanje pogodbe med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS in podjetjem, ki se lastnini, ki je ni med upravnimi spisi, ne daje zadostne podlage za presojo, da ne gre za kmetijska zemljišča, ki bi morala po zakonu biti prenešena na sklad.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 791/98-12 z dne 17.3.1999 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, nadalje ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 10.4.1998. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju Agencija) z dne 29.5.1997, s katero je ta podjetju S. d.d. L., odobrila program lastninskega preoblikovanja podjetja. Tožena stranka je v odločbi navedla, da je bil tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe v smislu določb 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), ki ga je tožnik vložil 5.3.1993, s sklepom Občine L. B., Sekretariata za gospodarstvo, družbene dejavnosti in občo upravo z dne 11.5.1993, zavrnjen in je ta sklep postal pravnomočen. Glede na to niso izpolnjeni pogoji zato, da bi lahko tožnik uveljavljal vračilo zemljišča v naravi. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 in 1/96) v 9. - 15. členu ureja zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev, torej možnosti denacionalizacijskih upravičencev, da ne glede na nedokončane postopke denacionalizacije v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, na podlagi začasne odredbe, dosežejo, da se stvari, ki so predmet zavarovanja, izločijo iz lastninjenja, ali pa da se ustrezna višina delnic podjetja prenese na Sklad Republike Slovenije za razvoj. Podjetje mora iz lastninskega preoblikovanja izločiti stvari oziroma prenesti ustrezno število delnic le, če je o tem že izdana pravnomočna denacionalizacijska odločba oziroma začasna odredba po določbah 9. - 15. člena ZLPP. O izdaji začasne odredbe odloča po 10. členu ZLPP organ, ki je po predpisih o vračanju premoženja, v konkretnem primeru po ZDen, pristojen odločati o vračanju premoženja na prvi stopnji. O pritožbah zoper njegove upravne akte odloča organ, ki je po predpisih o vračanju premoženja, pristojen za reševanje zadev na drugi stopnji. O lastninskem preoblikovanju pa odloča podjetje, h njegovemu lastninskemu preoblikovanju pa je potrebno pridobiti odobritev Agencije, za reševanje pritožb zoper odločitve Agencije pa je pristojno Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. Iz navedenega je razvidno, da gre pri vračanju premoženja in začasnih odredbah za zavarovanje vračanja po 9. - 15. členu ZLPP na eni strani in pri lastninskem preoblikovanju podjetij na drugi strani za povsem različne postopke, ki jih vodijo različni organi. Zato v postopku lastninjenja podjetij ni mogoče uveljavljati izločitve stvari ali kapitala, če o tem ni prej odločeno s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji ali z začasno odredbo. V obravnavanem primeru je tožnik sicer pravočasno vložil na pristojni organ predlog za izdajo začasne odredbe, vendar mu je bila izdaja začasne odredbe s sklepom zavrnjena. Zoper ta sklep se ni pritožil in ni vložil morebitnega drugega pravnega sredstva v istem postopku. Zato v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja ne more uveljavljati izločitve stvari iz lastninskega preoblikovanja, saj nima pravnomočne odločbe o denacionalizaciji za te stvari, ima le pravnomočen sklep, s katerim mu je bila izdaja začasne odredbe zavrnjena. Sklep o zavrnitvi izdaje začasne odredbe pa v postopku potrjevanja lastninskega preoblikovanja podjetja ne more izpodbijati. S tem tožnik ni izgubil pravice do denacionalizacije, temveč le do oblike vračanja premoženja v naravi. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo tožbeni ugovor, da gre v obravnavanem primeru za kmetijska zemljišča, ki jih podjetje ne bi smelo lastniniti. Iz podatkov v predloženih upravnih spisih, konkretno iz pogodbe, sklenjene med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov in podjetjem glede prenosa kmetijskih zemljišč, je razvidno, da sporna zemljišča niso kmetijska zemljišča, čeprav jih tožnik še vedno obdeluje. Zemljišča niso postala last Republike Slovenije oziroma občine in jih podjetje, ker ni zadržkov iz 9. - 15. člena ZLPP, lahko lastnini. Glede tožbene navedbe, da ima tožnik arondirana zemljišča še vedno v posesti, pa je pojasnilo, da to ne vpliva na odločitev, saj tožnik ni lastnik spornih zemljišč, ker arondancijske odločbe niso bile razveljavljene.

Tožnik v pritožbi navaja, da se pritožuje iz vseh razlogov 72. člena ZUS in predlaga, da Vrhovno sodišče RS pritožbi ugodi tako, da samo odloči o zadevi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da iz sodb Vrhovnega sodišča SRS, št. U I 17/77-12 z dne 20.5.1977 in U I 15/78-7 z dne 16.3.1978 izhaja, da so pristojni upravni organi v arondacijskem postopku kršili predpise v njegovo škodo oziroma škodo njegovega pravnega prednika. Prav tako so bila kršena zakonska določila v njegovo škodo z uporabo 5. člena ZLPP. Zato je potrebno storiti vse, da se odpravijo posledice kršitev navedenih zakonskih določb in izločijo kmetijska zemljišča iz premoženja podjetja S. Tožena stranka in prizadeti stranki (Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS in S. d.d.) na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v upravnem postopku in v tožbi ugovarjal višini družbenega kapitala in zatrjeval, da so v program lastninskega preoblikovanja podjetja po otvoritveni bilanci stanja vključene njemu podržavljene parcele, ki bi jih podjetje moralo prenesti na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. Pri tem je še posebej opozarjal na zemljišča, ki jih ima v posesti in jih obdeluje kot kmetijska zemljišča. Tožena stranka bi morala paziti na to, da v otvoritveno bilanco stanja in program lastninskega preoblikovanja niso vključena nezazidana stavbna zemljišča, ki morajo biti prenešena na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. To bi morala upoštevati v pritožbenem postopku, ne glede na to, ali obstaja začasna odredba o prepovedi razpolaganja z zemljišči ali ne, saj nezazidana stavbna zemljišča ne morejo biti predmet lastninskega preoblikovanja, če bi ta morala biti po 3. odstavku 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 10/93, 1/96 in 23/96) prenešena kot last Republike Slovenije na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov ter izločena iz sredstev podjetja, pred ugotovitvijo družbenega kapitala za lastninsko preoblikovanje. Sodišče prve stopnje se sklicuje na pogodbo, sklenjeno med Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov in podjetjem o prenosu predmetnih kmetijskih zemljišč, vendar te pogodbe ni med upravnimi spisi, ki so bili predloženi sodišču. Samo navajanje take pogodbe pa ne daje zadostne podlage za presojo, da ne gre za zemljišča, ki bi morala biti po zakonu prenešena na sklad. Tožnik, tako kot v upravnem postopku, tudi v upravnem sporu ves čas zatrjuje, da so v lastninsko preoblikovanje podjetja nezakonito vključena zemljišča, ki so po zakonu prešla na sklad in za katera v denacionalizacijskem postopku uveljavlja vrnitev v naravi. Za presojo tega vprašanja pa je pomembno ugotoviti status zemljišč po stanju na dan 11.3.1993, ko bi sicer morala biti nezazidana stavbna zemljišča, kot kmetijska zemljišča, po zakonu prenešena na sklad.

Zaradi navedenih razlogov sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo 1. odstavka 59. člena ZUS in so bila bistveno kršena pravila postopka. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in razveljavilo izpodbijano sodbo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.