Jedro

1. Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

2. Posledice poškodbe tožnico omejujejo v vsakdanjem življenju, še posebej glede na to, da dela na kmetiji.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se glede teka zakonskih zamudnih obresti s p r e m e n i in se v delu glede obresti odslej glasi, da tečejo zakonske zamudne obresti : - od 26.3.2004 dalje od zneska 1.410.000,00 SIT do plačila in - od 26.1.2001 dalje od zneska 33.700,00 SIT do plačila.

- Višji obrestni zahtevek (od zneska 210.000,00 SIT za čas do 26.1.2001) se zavrne.

V ostalem delu se pritožba zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici odškodnino v višini 1.443.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 243.700,00 SIT od 26.1.2001 dalje do plačila in od zneska 1.200.000,00 SIT od 26.3.2004 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožnici 367.084,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.3.2004 do plačila v 15-ih dneh. Ugotovilo je, da je tožnica v prometni nesreči, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke 24.6.1999, utrpela nateg vratne hrbtenice, udarnino v področje leve ključnice in leve podlahti ter poškodbo vezi sklepa med ključnico in lopatico lažje stopnje in udarnino in izliv na desni goleni, da zaradi posledic te poškodbe trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in ji je iz tega naslova priznalo od zahtevanih 1.600.000,00 SIT 1.200.000,00 SIT odškodnine. Tožnici je priznalo tudi gmotno škodo zaradi tuje pomoči potnih stroškov in uničenih osebnih stvari v skupnem znesku 243.700,00 SIT. Zakonske zamudne obresti pa je tožnici priznalo od gmotne škode od vložitve tožbe dalje, od priznane negmotne pa od izdaje izpodbijane sodbe dalje.

Zoper to sodbo je vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišču očita bistveno kršitev postopka, ker naj bi odločalo mimo postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnica odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sploh ni uveljavljala. Denarni znesek v višini 1.600.000,00 SIT je uveljavljala iz naslova invalidnine. Pravilna postavitev tožbenega zahtevka je stvar tožeče stranke in če zahtevek ni pravilno postavljen bi ga sodišče moralo zavreči. Sicer pa je odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti dosojena v bistveno previsokem znesku in ne bi smela presegati 600.000,00 SIT. Izvedenec je ugotovil, da čuti tožnica pri težjem delu na kmetiji bolečine v levi ključnici ter krč mišičja na vratu in mravljinčenje na vratu. Zaradi tega težko dviga vedra in koše in težje dela na polju in vinogradu. Pri odmeri odškodnine je sodišče očitno upoštevalo občasne bolečine, ki jih tožnica pri tem delu občuti, kar pa je napačno, saj je odškodnino za telesne bolečine tožena stranka tožnici že priznala in izplačala ter niso bile predmet tega postopka. Glede težjih kmečkih opravil pa tožena stranka ne more mimo dejstva, da je tožnica edina ženska med štirimi moškimi na kmetiji, kar po njenem mnenju pomeni, da tožnici najtežjih del na kmetiji ni potrebno opravljati, saj jih opravljajo moški člani družine. Izvedenec ni ugotovil nobenega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Dosojena odškodnino presega odškodnine v podobnih primerih. Sodišče je napačno odločilo o odškodnini, ki jo je priznalo tožnici za gmotno škodo nastalo v zvezi s plačilom tuje pomoči. To škodo je ocenilo na 210.000,00 SIT. Ta ocena za toženo stranko ni sporna, je pa po mnenju tožene stranke sodišče v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožnici priznalo zakonske zamudne obresti od tega zneska od dneva vložitve tožbe. Tožnica je sama povedala, da je pomoč drugih ljudi na kmetiji povrnila z vinom in klobasami, torej s pridelki. To pomeni, da gre za njeno nečisto denarno terjatev in bi zato moralo sodišče pri priznanju zamudnih obresti za takšno škodo upoštevati določbo 2. odst. 189. čl. ZOR, saj se po tej določbi odmerja odškodnina po cenah ob izdaji sodne odločbe. Zato ne bi smelo priznati tožnici zakonskih zamudnih obresti od zneska 210.000,00 SIT za čas pred prejemom prvostopenjske sodbe. Tožena stranka iz teh razlogov predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožnici prizna za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, če ne bo zahtevek v celoti zavrnjen samo 600.000,00 SIT in da se zakonske zamudne obresti od zneska 210.000,00 SIT za čas pred dnevom izdaje prvostopenjske sodbe zavrnejo. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe v tem delu in ponovno odločanje.

Tožnica je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Meni, da je postavila dovolj jasen zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tudi glede materialne škode je odločitev pravilna. Tožnica je to škodo preračunala po cenah ob vložitvi tožbe, zato toženka z načinom obračuna škode iz zamudnih obresti ne bo v ničemer prikrajšana. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter prizna tožnici še nadaljnje stroške tega pritožbenega postopka vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva sodbe do dneva plačila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba je utemeljena v delu, kjer opozarja na določbo 2. odst. 189. čl. ZOR, ki je predpisoval obseg povrnitve gmotne škode, in sicer tako, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe razen, če zakon ne odreja kaj drugega. Za primer kot je konkreten zakon ni odrejal kaj drugega, zato bi sodišče prve stopnje moralo za gmotno škodo, ki jo je šele odmerilo s sodno odločbo priznati zamudne obresti od izdaje sodbe dalje, ne pa že od vložitve tožbe. Tožnica je imela vso možnost svoj denarni zahtevek iz tega naslova prilagoditi razmeram v času odločanja. Če tega ni storila, ne more uspešno razlike terjati v obliki zamudnih obresti, katerih funkcija je sankcija za zamudo pri plačilu denarne terjatve. Pritožbeno sodišče je v delu, kjer je tožena stranka izpodbijala začetek teka zakonskih zamudnih obresti od dosojene odškodnine njeni pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo po 4. tč. 353. čl. ZPP spremenilo tako, da je naložilo toženi stranki plačilo zakonskih zamudnih obresti od izdaje izpodbijane sodbe dalje tudi za znesek 210.000,00 SIT, kolikor je tožnici priznano za tujo pomoč.

V ostalem delu pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka protispisno in protislovno s svojimi navedbami očita sodišču prve stopnje kršitev postopka, ko trdi, da je sodišče o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odločalo brez postavljenega tožbenega zahtevka. Tožnica je dovolj jasno postavila ta zahtevek že v tožbi in tudi iz navedb tožene stranka med postopkom se vidi, da zanjo ni bilo nikoli sporno, za katero škodo tožnica zahteva odškodnino.

Tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje obseg tožničine škode natančno ugotovilo iz njene izpovedi in iz izvedeniškega mnenja. Pritožba je v tem delu tudi povsem pavšalna.

Na ugotovljeno dejansko stanje pa je po mnenju pritožbenega sodišča tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, saj je odškodnina odmerjena v pravičnem denarnem znesku ob upoštevanju vseh kriterijev iz člena 200 in 203 ZOR. Izvedenec je pri pregledu ugotovil zmanjšanje gibljivosti vratne hrbtenice in leve rame. Po poškodbi vezi v sklepu med levo ključnico in lopatico, so tožnici ostale bolečine srednje jakosti v levi ključnici. Ni sporno, da je tožena stranka tožnici odškodnino za telesne bolečine v znesku 300.000,00 SIT že plačala in da je sodišče odločalo samo še o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih sposobnosti. Z izpodbijano sodbo pa ji je po mnenju pritožbenega sodišča tudi priznalo pravično odškodnino samo za to obliko škode. Omejena gibljivost vratu in omejena gibljivost leve rame, povzročata zmanjšanje življenskih aktivnosti, zaradi česar tožnica trpi in bo trpela duševne bolečine. Tožnica težko opravlja težja dela na kmetiji. Ker se jim na kmetiji ne more v celoti izogniti, saj pritožbenim navedbam, da ji takšnih del ni treba opravljati, ker je edina ženska ob treh moških, ne gre pritrditi, ker so neresne in nekorektne. Če ne drugo, je tudi v gospodinjstvu več del, ki terjajo tudi fizični napor. Ker po težjih delih trpi bolečine, je logično, da jo posledice poškodbe omejujejo v vsakdanjem življenju, še posebej glede na to, da dela na kmetiji. Glede na omejitve, ki so potrjene z objektivnimi podatki o omejeni gibljivosti leve rame in gibljivosti vratu, glede na starost tožnice in glede na dela, ki jih tožnica opravlja je odškodnina v dosojenem znesku povsem ustrezna in ne previsoka tudi, če se primerja z odškodninami v drugih podobnih škodnih primerih. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov neutemeljeno pritožbo tožene stranke v preostalem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ni uspela, s pritožbo zoper odločitev o teku zamudnih obresti, pa niso nastali posebni stroški, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica pa v odgovoru na pritožbo tudi ni navedla nič takšnega, kar bi prispevalo pri odločanju v pritožbenem postopku, zato so bili stroški z odgovorom nepotrebni in je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožnica krije sama stroške pritožbenega postopka.