Jedro

Za izrek izpodbijanega ukrepa morajo biti izpolnjeni kumulativno določeni pogoji in sicer, ali je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ali sta ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja v vzročno-posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti, ter ali je podana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje zaradi razlogov po drugi alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaradi ugotavljanja dejstev na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44/z, 6230 Postojna od 28. 10. 2021 od 12.30 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 28. 1. 2022 do 12.30 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) že predhodno zaprosil za mednarodno zaščito dne 11. 10. 2019. Kljub temu, da je ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito izrecno navedel, da bo počakal do zaključka postopka v zvezi z njegovo prošnjo, je že po enajstih dneh samovoljno zapustil Azilni dom predčasno, zato je tožena stranka glede na navedeno postopek ustavila s sklepom z dne 12. 11. 2019. 3. Na podlagi Uredbe EU št. 604/20131 je bil tožnik v RS vrnjen s strani nemških varnostnih organov. Po prihodu v RS je izrazil namero, da tu ponovno zaprosi za mednarodno zaščito.

4. Ob vložitvi druge prošnje na zapisnik dne 28. 10. 2021 je predložil potni list, ki mu je bi izdan na maroški ambasadi v Bologni, Italija, 31. 10 2020, ter veljavno osebno izkaznico. Povedal je, da je iz izvorne države odšel konec leta 2018 najprej z letalom do Turčije, nato pa po balkanski poti do RS, kjer je za mednarodno zaščito zaprosil prvič. Po vložitvi prošnje je RS zapustil in odšel proti Italiji, kjer je ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, a je prošnjo umaknil že naslednji dan. Iz Italije je odpotoval v Francijo, nato pa v Nemčijo. Povedal je, da ciljne države ni imel. Grčije in Hrvaške nikoli ni štel kot evropske države in tam se, četudi bi azil dobil, ne bi počutil dobro. Ostal pa bi v Nemčiji, vendar ga je ta vrnila v RS. Zatrdil je, da bo sedaj v RS ostal ter povedal, da je psihično utrujen zaradi političnih težav, ki jih ima doma in se počuti kot človek brez svobode.

5. Med razloge za mednarodno zaščito je navedel, da jim je država vzela veliko zemlje, da so se vsi njegovi sorojenci šolali na fakulteti, služb pa ne dobijo zaradi berberske narodnosti. Ker je po tem, ko je Maroko zapustil, objavil več videoposnetkov, v katerih izraža nasprotovanje maroškim oblastem, se sedaj v skrbi za življenje boji vrnitve v izvorno državo. Grožnje prejema s strani ljudi, ki jim pravijo Makhzan. Državo je zapustil zaradi dedkove smrti. Umrl je, ko so mu v bolnišnici odstranili dovod kisika. Povedal je še, da se Berberi v lastni državi počutijo kot sužnji.

6. Tožena stranka je tožniku, ko mu je ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep omejitve gibanja, pri tem pojasnila, da je bil tožnik že ob vložitvi prve prošnje izrecno opozorjen, da mu bo gibanje omejeno, če bo ugotovljeno, da je izrazito begosumen. Na vprašanje, zakaj tožnik ni počakal na odločitev v zvezi s svojo prvo prošnjo, je odgovoril, da mu je bilo v RS težko, ker ne pozna jezika in ker je v RS le malo tujcev, je menil, da bi se težko vključil v družbo, a sedaj razmišlja drugače. 7. Po oceni tožene stranke so tako podani razlogi za omejitev gibanja iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, saj se je tožnik s svojimi izjavami in ravnanji izkazal za očitno begosumnega, saj je po podaji prve prošnje za mednarodno zaščito Azilni dom samovoljno zapustil že po enajstih dneh, čeprav je bil seznanjen, da mu bo v primeru izkazane begosumnosti gibanje lahko omejeno in kljub njegovi lastni izrecni izjavi, da bo v RS počakal do zaključka postopka. Razen tega je tožnik vstopil v več evropskih držav in jih tudi zapustil, zato mu ne verjame, da bo sedaj v RS počakal do konca postopka.

8. Ob primerjavi razlogov za mednarodno zaščito, ki jih je različno navajal v svoji prvi prošnji (da je potreboval denar za zdravljenje, Maroko pa zapustil zaradi težkih ekonomskih in socialnih razmer) in nato v drugi prošnji (da ne dobi službe, ker je Berber, in da je na socialnih omrežjih objavljal videoposnetke, v katerih je kritiziral režim v Maroku), tožena stranka ugotavlja, da so si ti v medsebojnem nasprotju. Glede na to pa bo potrebno s tožnikom na osebnem razgovoru, ki je že razpisan za 18. 11. 2021, razjasniti, ali so razlogi ekonomski ali pa bi ti lahko predstavljali katero od možnih podlag za priznanje mednarodne zaščite in kolikor mu gibanja ne bi omejila, bi RS zapustil, s tem pa onemogočil nadaljnjo vsebinsko presojo njegove druge prošnje.

9. V nadaljevanju obrazložitve izpostavlja, da mora pristojni organ imeti možnost, da dejstva, ki jih prosilec navaja, preveri in ugotovi pravo in resnično dejansko stanje, tako da brez osebnega razgovora vsebinske odločitve ni mogoče sprejeti, razen izjemoma, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Opira se na stališča Sodišča EU v sodbi C-18/16, iz katere izhaja, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom še zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo, razen tega pa v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilcev.

10. Po presoji tožene stranke pa izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje Centra za tujce.

11. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov (razen ničnosti) po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

12. Navaja, da izpodbijani ukrep pomeni poseg v človekovo osebno svobodo, torej omejitev temeljne svoboščine, ki jo priznavajo Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina), in jo je mogoče izreči zgolj, če je to za dosego cilja nujno potrebno. Iz izpodbijanega sklepa naj ne bi bilo razvidno, katero je tisto dejstvo, ki naj bi ga tožena stranka želela ugotoviti in v kakšni vzročno-posledični zvezi je ugotavljanje takšnega dejstva z omejitvijo gibanja. Izpostavlja, da je osebni razgovor procesno dejanje in ne eden izmed zakonsko navedenih razlogov za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 13. Meni, da bi morala tožena stranka ob upoštevanju 31. točke 2. člena ZMZ-1 ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da bo oseba pobegnila v sedanjem času in okoliščinah, če ji gibanje ne bo omejeno, kar iz izpodbijanega sklepa ne izhaja. Tožnik naj bi sedaj, naveličan težavnih poti, razmišljal drugače, ima psihične težave in si želi varnosti.

14. Tožena stranka naj bi presojala sorazmernost izrečenega strožjega ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce le ob sklicevanju na splošne okoliščine, medtem ko subjektivnih okoliščin na strani tožnika ni presojala, kar je v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 142/2016 z dne 8. 6. 2016. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

15. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS - 1 tako, da se do pravnomočne odločitve v upravnem sporu preneha izvajanje ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Začasno odredbo naj bi bilo treba izdati, ker je tožniku z nezakonitim odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine, kar že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo.

16. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

17. Dne 11. 11. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo predložene upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, prilogo sodnega spisa A2 in zaslišalo tožnika. Tožnikova pooblaščenka na narok ni pristopila kljub pravilnemu vabljenju, prav tako izostanka pred narokom za glavno obravnavo ni opravičila.2 Sodišče je narok skupaj z dokazom za zaslišanje tožnika opravilo po tem, ko je tožnika s tem seznanilo in je ta izrecno soglašal, da se narok opravi, kljub nenavzočnosti njegove pooblaščenke.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. V konkretnem primeru izpodbijani sklep tožene stranke temelji na ugotovitvi, da so za izrečeni ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja tožene stranke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 20. Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja prosilcu za mednarodno zaščito morajo biti glede na drugo alinejo drugega odstavka 1. člena ZMZ-1 določeni v skladu z Direktivo 2013/33/EU,3 ki v 8. členu določa, kdaj se sme pridržati prosilca.4 Upoštevati je namreč treba, da ima direktiva pravni učinek na države članice, ki jim je namenjena, zato morajo sodišča od trenutka njene veljavnosti nacionalno pravno normo razlagati, kolikor je to mogoče v skladu z namenom in besedilom direktive, zato da bi lahko direktiva dosegla želeni cilj. To pomeni, da je nacionalne predpise treba razlagati v skladu z namenom, ki ga določa pravo Evropske unije5, pri čemer načelo primarnosti prava EU ureja tudi 3a. člen Ustave RS.6

21. Skladno s točko b tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II se sme prosilca v tem primeru pridržati, da se lahko določijo tisti elementi, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez pridržanja ne bi bilo mogoče pridobiti, zlasti če obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil; razlogi za pridržanje se opredelijo v nacionalnem pravu (drugi pododstavek tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II). Iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 pa je razvidno, da lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 22. Z navedeno določbo ZMZ-1 je zakonodajalec skladno z Recepcijsko direktivo II uredil pogoje za odreditev omejitve gibanja v primeru, ko je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito in jih sicer ne bi bilo mogoče pridobiti. V takih okoliščinah pa je omejitev gibanja dopustna le, če obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 23. Glede na navedeno je sodišče presojalo, ali so za izrek izpodbijanega ukrepa izpolnjeni kumulativno določeni pogoji in sicer, ali je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ali sta ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja v vzročno-posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitev gibanja ne bi mogel ugotoviti, ter ali je podana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 24. Po presoji sodišča je tožena stranka v zadostni meri pojasnila, katera dejstva, ki jih je tožnik navajal, je za odločitev o prošnji še treba ugotavljati in je informacije v zvezi z njimi mogoče pridobiti le od tožnika. Tožnik je namreč v prvi prošnji za mednarodno zaščito navajal težke pogoje za življenje, češ da mu država ni nudila zdravljenja poškodovane roke in na splošno težke socialne in ekonomske razmere, medtem ko je v svoji drugi prošnji navajal, da v Maroku ne more dobiti službe, ker je Berber, poleg tega pa še, da je po zapustitvi izvorne države objavil več videoposnetkov, v katerih je kritiziral maroško oblast, zaradi česar so mu grozili. Ker je v njegovih izjavah zaznala večje število neskladnosti, je pravilno ocenila, da jih mora v nadaljnjem postopku s tožnikom razjasniti. Pri tem je tudi pravilno pojasnila, da mora pred odločitvijo ugotoviti, ali tožnik uveljavlja ekonomske razloge ali pa so razlogi, ki jih navaja, lahko povezani s katero izmed podlag za mednarodno zaščito, česar tudi po presoji sodišča brez tožnikove osebne navzočnosti oziroma nadaljnjega sodelovanja ne more storiti.

25. Sodišče se torej strinja z navedbo tožene stranke, da je za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Ob takem stanju stvari, ko postopek odločanja o tožnikovi prošnji še ni zaključen, saj niti osebni razgovor še ni bil opravljen, pa je po presoji sodišča ta razlog še vedno podan. Sicer je res, kot trdi tožnik, da sama po sebi oprava osebnega razgovora ne ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, vendar pa se tožena stranka na tak razlog niti ni sklicevala. Navedla je namreč, s tem pa se strinja tudi sodišče, da je ukrep omejitve gibanja potreben, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja. Ta pa se v skladu z določili ZMZ-1 pridobijo tudi in predvsem z osebnim razgovorom s tožnikom.

26. Glede na izhodišča iz 22. in 23. točke te sodbe in sklepa je v zvezi s tožbenim ugovorom, da je potrebno ugotoviti konkretne okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje na nevarnost pobega (31. točka 2. člena ZMZ-1), sodišče v nadaljevanju presojalo še, ali je tožena stranka iz ugotovljenih dejstev pravilno sklepala na obstoj nevarnosti pobega.

27. Kot izhaja iz listin v spisu je tožnik predhodno v RS že zaprosil za mednarodno zaščito, nato pa 22. 10. 2019 samovoljno zapustil azilni dom. Tožena stranka je zato postopek v zvezi z njegovo prvo prošnjo ustavila po šestem odstavku 49. člena ZMZ-1, saj jo je v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 50. člena ZMZ-1 štela za umaknjeno. Tudi tožnik je na glavni obravnavi izpovedal, da je prvo prošnjo za mednarodno zaščito v RS podal v letu 2019. Po opravljenem razgovoru je nato približno mesec dni po tistem, ko je v RS vstopil, odšel proti Italiji. Na posebno vprašanje je sicer dejal, da dolžnosti in pravic prosilca za azil ni poznal in da z njimi ni bil seznanjen, vendar sodišče ugotavlja, da listine v spisu in sicer Zapisnik o sprejemu prošnje za mednarodno zaščito z dne 11. 10. 2019 (v nadaljevanju: Zapisnik), ki ima dokazno veljavo javne listine, izkazujejo nasprotno. Na 5. in 6. strani Zapisnika so namreč zapisana pojasnila v zvezi s pristojnostjo držav za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito, navedeni so razlogi zaradi katerih se prosilcem lahko omeji gibanje, pa tudi izrecna in jasna opozorila v zvezi s samovoljno zapustitvijo azilnega doma. Pri tem sodišče pojasnjuje, da je v skladu s prvim odstavkom 74. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zapisnik o ustni obravnavi, ustnih izjavah strank, ali drugih oseb in o drugih pomembnejših dejanjih v postopku, in ima predpisane sestavne dele (76. člen ZUP), javna listina (prvi odstavek 80. člena ZUP). To pomeni, da je zapisnik dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjavah; dovoljeno je sicer dokazovati nepravilnost zapisnika (drugi odstavek 80. člena ZUP), vendar je dokazno breme na strani tistega, ki oporeka resničnosti poteka in vsebine dejanja oziroma pravilni sestavi zapisnika.

28. Ker torej listine v spisu izkazujejo, da je bil tožnik seznanjen tako s svojimi pravicami kot obveznostmi, je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik popolno in pravilno informiran (tudi) o svojih obveznostih (da do zaključka postopka mednarodne zaščite počaka v RS) in posledicah takšne kršitve (da bi takšna ravnanja lahko izkazovala begosumnost). Iz Zapisnika (stran 6) izhaja tudi, da je na izrecno vprašanje uradne osebe tožnik nedvoumno izjavil, da bo v RS počakal do zaključka postopka. Da se je svojih dolžnosti tožnik nedvomno zavedal po prepričanju sodišča kaže tudi njegova izpovedba na glavni obravnavi, ko je izjavil, da se je zavedal, da je takšno ravnanje (torej samovoljna zapustitev RS in odhod v drugo državo, Italijo) nezakonito, vendar se je bal, da bi ga po poteku veljavnosti kartice prosilca za mednarodno zaščito vrnili v njegovo izvorno državo.

29. Tudi tožnikova nadaljnja ravnanja po presoji sodišča kažejo na tožnikovo begosumnost. Tožnik je izpovedal, da je po vstopu v Italijo zaprosil za mednarodno zaščito, a zaradi slabih higienskih razmer odšel v Francijo, kjer je nekaj časa delal "na črno", nato pa se ponovno vrnil v Italijo, da bi preveril, kaj se z njegovo prošnjo dogaja. Ker se v Italiji ni dobro počutil, je najprej neuspešno poskusil priti v Avstrijo, od koder je bil s strani varnostnih organov vrnjen v Italijo, nato je enako neuspešno poskušal priti v Švico, od koder je bil prav tako vrnjen v Italijo, zatem pa je odšel preko Francije v Nemčijo, kjer je za mednarodno zaščito ponovno zaprosil. Tožnik je na naroku sicer zatrjeval, da je bila njegova želja, da ga iz Nemčije vrnejo v Slovenijo, vendar pa je obenem povedal tudi, da kolikor bi mu v Nemčiji podelili status mednarodne zaščite, bi potem v Nemčiji tudi ostal. 30. Na podlagi navedenega sodišče pritrjuje razlogom iz izpodbijanega sklepa, da je glede na individualne okoliščine tega primera podana utemeljena nevarnost, da bo tožnik RS zapustil, še preden bo tožena stranka odločila o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Na to ugotovitev kaže tako tožnikovo prehajanje državnih meja v EU, dejstvo, da je v več državah EU zaprosil za mednarodno zaščito, pa tudi, da je iskreno povedal, da je iz RS samovoljno odšel kmalu po podaji prve prošnje za mednarodno zaščito iz strahu, da ga bo RS vrnila v izvorno državo. Kakor je sodišču lahko razumljivo to njegovo stališče, pa vendar razlogi, ki jih je tožnik navedel za odhod iz RS, niso upravičeni. Ker je tožena stranka izpodbijani sklep sprejela na podlagi pravilno ugotovljenih individualnih okoliščin tega primera tudi tožbeni ugovor, da konkretne okoliščine v tej zadevi niso podane, ni utemeljen.

31. Po drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je mogoče omejitev gibanja na Center za tujce odrediti le v primeru, če organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče izvesti ukrepa iz prvega odstavka tega člena, torej obveznega zadrževanja na območju azilnega doma. To pa je po presoji sodišča tožena stranka tudi storila s sklicevanjem na nevarnost tožnikovega pobega, ki izhaja iz njegove na to nanašajoče se izrecne izjave, da v primeru dalj časa trajajočega odločanja ne bo čakal na zaključek postopka. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj z opisanimi pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v azilnem domu, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti.

32. Pri omejitvi gibanja gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in hkrati ne presega kriterijev iz Recepcijske direktive II, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Pojem "pridržanja" po Recepcijski direktivi II, ki glede na enako besedilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 in točke b) tretjega odstavka 8. člena te direktive ustreza pojmu omejitve gibanja po ZMZ-1, že po točki h) drugega člena direktive pomeni, da država članica prosilca pridrži na nekem mestu, ker se mu odvzame svoboda gibanja. To pomeni, da pravna ureditev, na kateri temelji druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, izrecno enači omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito s posegom v svobodo gibanja in s tem v osebno svobodo, morebitna prekomernost tega posega pa tudi iz tožnikovih navedb ne izhaja.

33. V zvezi z navedenimi zdravstvenimi (psihičnimi) težavami tožnika, da je depresiven, da se v Centru za tujce ne počuti dobro, pa sodišče še pojasnjuje, da imajo prosilci za mednarodno zaščito v skladu s 86. členom ZMZ-1 pravico do nujnega zdravljenja, ki med drugim obsega pravico do nujne medicinske pomoči, nujnega reševalnega prevoza po odločitvi zdravnika, nujne zobozdravstvene pomoči, nujnega zdravljenja po odločitvi lečečega zdravnika (ter zdravstveno varstvo žensk); poleg tega je mladoletnim prosilcem in ranljivim osebam s posebnimi potrebami, izjemoma pa tudi drugim prosilcem, pod določenimi pogoji omogočen še dodatni obseg zdravstvenih storitev, vključno s psihoterapevtsko pomočjo. S tem pa je po presoji sodišča, če bi se izkazalo, da tožnik pomoč potrebuje, v celoti poskrbljeno tudi za njegovo zdravstveno stanje.

34. Ker je po povedanem odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

35. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

36. Ker je v obravnavani zadevi, kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe in sklepa, že pravnomočno odločeno o tožbi, posledično niso (več) izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo na podlagi 5. odstavka 32. člena ZUS-1. 1 Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev), v nadaljevanju Dublinska uredba III. 2 Sodišče je po že opravljenem naroku za glavno obravnavo, ki je bil razpisan ob 10.00 uri, na elektronski naslov sodišča ob 14.16 uri prejelo opravičilo pooblaščenke, ki se nahaja v sodnem spisu. 3 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96), v nadaljevanju Recepcijska direktiva II. 4 Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je že večkrat sprejelo stališče, da vsak od teh razlogov ustreza določeni potrebi ter je samostojen (glej sodbo SEU v zadevi C-18/16 z dne 14. 9. 2017, 42. točka obrazložitve). 5 Glej sodbo Sodišča evropskih skupnosti z dne 8. 10. 1987 v zadevi Kopinghuis Nijmegen BV, C-80/86. 6 Iz tretjega odstavka navedenega člena je namreč razvidno, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.