Jedro

Z odločitvijo drugostopnega organa, s katero je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno, ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ampak je bilo poseženo le v veljavnost prvostopnega akta na ta način, da je bil le-ta odpravljen. Kljub temu, da v izreku ni bilo izrecno navedeno, da se zadeva vrne v nov postopek, je prvostopni organ sledil napotkom iz obrazložitve in o zadevi odločal v ponovljenem postopku. Po obrazloženem navedena drugostopna odločba ne po 2. in ne po 5. členu ZUS-1 ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena glede tega tožbo zavrglo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Dekan Fakultete za šport, Univerze v Ljubljani je z dopisom št. 1889 z dne 30. 9. 2016 tožniku v zvezi z njegovim dopisom z dne 26. 9. 2016, ki je po vsebini prošnja za priznanje izpita iz predmeta teorija in metodika gimnastike iz zdravstvenih razlogov oziroma podrejeno, pritožba zoper izpitno oceno pri istem predmetu, sporočil, da iz uradnih evidenc Fakultete za šport izhaja, da na izpit iz predmeta teorija in metodika gimnastike ni bil prijavljen niti odjavljen že od aprila 2015, zato njegove prošnje oziroma pritožbe ne more obravnavati kot relevantne.

2. Tožnik je zoper ta dopis vložil pritožbo na senat fakultete, ki pa o njegovi pritožbi ni odločil v zakonitem roku, zato je v skladu z 71. členom Zakona o visokem šolstvu (v nadaljevanju ZVis) vložil tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa druge stopnje. V tožbi natančneje opisuje svoja prizadevanja, da bi opravil praktični del izpita teorija in metodika gimnastike, ki mu je ostal kot zadnji manjkajoči izpit za dokončanje študija na Fakulteti za šport po študijskem programu Športna vzgoja, smer športna rekreacija.

3. Tožeča stranka v tožbi primarno predlaga, da sodišče tožnikovi tožbi ugodi tako, da odločbo (dopis) dekana Fakultete za šport št. 1889 z dne 30. 9. 2016 odpravi ter ugotovi, da je imel tožnik na dan 30. 9. 2016 opravljene vse študijske obveznosti po visokošolskem univerzitetnem programu športna vzgoja Fakultete za šport, zato mu je tožena stranka dolžna priznati strokovni naslov profesor športne vzgoje, podrejeno pa, da sodišče senatu Fakultete za šport naloži, da v roku 30 dni od prejema te sodbe odloči o tožnikovi pritožbi z dne 3. 10. 2016 zoper odločbo (dopis) dekana. Priglaša tudi stroške upravnega spora.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču sporočila, da je senat fakultete kot drugostopni organ tožnikovi pritožbi ugodil z odločbo, št. 418/2017 z dne 10. 5. 2017 in odpravil dopis dekana fakultete št. 1889 z dne 30. 9. 2016. Senat soglaša s pritožbenimi razlogi, da je dopis dekana po vsebini odločba, zoper katero je v skladu z 281. členom Statuta Univerze v Ljubljani možna pritožba na senat fakultete, zaradi česar je senat to pritožbo obravnaval kot drugostopni organ. Senat ugotavlja, da gre pri tožnikovi prošnji z dne 26. 9. 2016 za dve zadevi, in sicer za priznanje izpita iz predmeta teorija in metodika gimnastike iz zdravstvenih razlogov, o čemer je pristojen odločati dekan kot prvostopni organ v skladu z 9. točko prvega odstavka 71. člena Statuta, in pritožbo zoper izpitno oceno pri istem predmetu, glede katere pa mora dekan postopati v skladu s 24. členom Pravilnika o izpitnem redu na Fakulteti za šport. V nadaljevanju postopka bo moral torej dekan izdati novo odločbo, s katero bo odločil o tožnikovi prošnji za priznanje izpita iz predmeta teorija in metodika gimnastike iz zdravstvenih razlogov. Glede tožnikove pritožbe zoper izpitno oceno pri tem predmetu pa senat soglaša, da šteje dovoljenje profesorja A.A., naslovljeno na tožnika po e-mail pošti, da lahko opravlja praktični del izpita, za njegovo prijavo na izpit kljub temu, da formalne prijave na izpitni rok v konkretnem primeru ni podal. V času opravljanja praktičnih poskusov posamičnih gimnastičnih vaj se je prijava vpisala šele po uspešno prijavljenem praktičnem delu, saj je bil uspešno prijavljen praktični del pogoj za pristop k ustnemu delu iz navedenega izpita. Iz korespondence med profesorjem A.A. in tožnikom je razvidno, da bo profesor A.A. kandidatu omogočil opravljanje ustnega dela naslednji dan po uspešno opravljenem praktičnem delu. Ker tožnik praktičnega dela izpita iz predmeta teorija in metodika gimnastike ni uspešno opravil, prijava na izpit ni bila registrirana. Glede na navedeno mora dekan imenovati tričlansko komisijo v skladu s 24. členom Pravilnika.

5. Tožeča stranka je bila v zvezi z izdajo predmetne drugostopne odločbe v skladu z 39. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) pozvana, da se izjavi o tem, ali vztraja pri vloženi tožbi. Tožeča stranka je sodišču sporočila, da pri tožbi vztraja, ker je izrek odločbe senata pomanjkljiv v tolikšni meri, da ga ni mogoče izkusiti, saj senat v izrek odločbe ni vnesel, da se zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje organu prve stopnje. Pomanjkljiva pa je po mnenju tožeče stranke tudi obrazložitev odločbe senata. Tožeča stranka tožbo razširja na to odločbo in predlaga, da jo sodišče odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek oziroma dopolnitev.

6. Tožeča stranka v nadaljevanju še pojasnjuje, da je drugi odstavek 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVis določil, da se študentje, vpisani v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/2016, torej do 30. 9. 2016. Tožnik meni, da je bil pri predmetu teorija in metodika gimnastike diskriminiran, saj mu ni bilo omogočeno, tako kot nekaterim drugim študentom, da bi opravil izpit iz tega predmeta, ne da bi opravil vse praktične prvine. Kljub temu, da odločba senata ne določa, da se zadeva vrne organu prve stopnje v nov postopek, je dekan začel odločbo senata izvrševati in izdal sklep o imenovanju komisije, s katerim je določil tudi datum za opravljanje manjkajočega dela izpita, in sicer 3. 7. 2017. Tožeča stranka meni, da je takšna odločba dekana nična, ker v odločbi senata ni bilo podlage za takšno postopanje. Tožnik pojasnjuje, da je po prejemu sklepa sicer začel z vadbo, vendar so se mu pri aktivni vadbi pojavile bolečine v kolenih in žulji na rokah pri vadbi na krogu, ki jih je bilo treba celiti, kar pa je bilo v času, ko bi se naj intenzivno pripravljal, težko ali celo nemogoče. Posledično tožnik v spornem roku izpita ni opravil, tožnik pa je prepričan, da je želel takratni dekan tožene stranke zgolj na videz omogočiti opravo manjkajoče obveznosti. Tožeča stranka tožbo razširja še na sklep dekana o imenovanju komisije št. 418/1/2017 z dne 11. 5. 2017, glede na drugi odstavek 48. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZVis pa se sprašuje ali bi, kolikor bi tožnik dne 3. 7. 2017 izpit opravil, tožena stranka lastne kršitve sploh lahko zakonito sanirala za nazaj.

7. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožeče stranke navaja, da tožnik za nadaljevanje upravnega spora nima pravnega interesa, saj je bila odločba dekana Fakultete za šport, ki jo izpodbija, odpravljena. Dodaja, da je nedopusten tožbeni zahtevek, da mu je sodišče dolžno priznati, da ima na dan 30. 9. 2016 opravljene vse študijske obveznosti in da mu je tožena stranka dolžna priznati strokovni naslov profesorja športne vzgoje, saj je to opravilo strokovne narave, ki ga ni mogoče zahtevati v upravnem sporu.

8. V nadaljevanju tožena stranka še pojasnjuje, da je v letu 2015 tožena stranka vse študente, ki so bili blizu konca študija pozvala, da se izrečejo o tem, ali nameravajo dokončati študij po starem programu oziroma naj sporočijo ali se soočajo s kakšnimi težavami. V primeru uveljavljanja zdravstvenih indikacij za drugačen način opravljanja praktičnega izpita so morali študentje pridobiti soglasje komisije za študijske zadeve, ki je lahko v skladu z mnenjem medicinske stroke nosilcu predmeta priporočila drugačno opravljanje izpita glede na ugotovljene diagnoze. Tožnik takšne prošnje ni vložil. Po mnenju tožene stranke tožnik tudi za razširjeni del zahtevka nima pravnega interesa, ki je v tem, da v sodnem postopku doseže pravno korist oziroma, da si izboljša svoj pravni položaj. Tožnik tudi neutemeljeno zahteva, da sodišče odpravi sklep o imenovanju komisije, saj imenovanje izpitne komisije ni dokončni akt in se ne more izpodbijati v upravnem sporu. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo kot nedopustno zavrže, oziroma podredno kot neutemeljeno zavrne. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

K 1. točki izreka:

9. V predmetni zadevi je tožnik na podlagi 71. člena ZVis1 vložil tožbo zaradi molka organa druge stopnje, ki ni odločil o njegovi pritožbi zoper dopis - po vsebini odločbo - dekana Fakultete za šport v zvezi z njegovo prošnjo za priznanje izpita iz predmeta teorija in metodika gimnastike ter pritožbo zoper izpitno oceno iz istega predmeta.

10. Senat Fakultete za šport je kot drugostopni organ tekom tega upravnega spora o tožnikovi pritožbi odločil z odločbo, št. 418/2017 z dne 10. 5. 2017 in o tem v skladu s prvim odstavkom 39. člena ZUS-1 obvestil sodišče. Ko organ v primeru molka med sodnim postopkom izda upravni akt in o tem obvesti sodišče, le-to zahteva od tožnika, da v 15 dneh sporoči, ali vztraja in v kolikšnem delu vztraja pri tožbi ter ali jo razširja tudi na novo izdani akt. Če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sodišče postopek nadaljuje, sicer pa ga s sklepom ustavi (drugi in tretji odstavek 39. člena ZUS-1). Tožnik je po pozivu sodišča sporočil, da pri tožbi vztraja in jo razširja na drugostopno odločbo. Sodišče ugotavlja, da si tožnik s tem svojega položaja ne more izboljšati.

11. V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožeče stranke, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). V skladu s tem se v upravnem sporu praviloma izpodbija tisti akt, ki v izreku vsebuje meritorno odločitev, torej vsebinsko opredelitev pravic in obveznosti stranke oziroma zavrnitev strankinega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava. V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati tistih aktov, izdanih na podlagi pravnih sredstev, ki zgolj posegajo v veljavnost upravnega akta in ne pomenijo zaključka odločanja o zadevi2. Glede tega namreč prvi odstavek 5. člena ZUS-1 odloča, da se lahko v upravnem sporu akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan.

12. Tožeča stranka navaja, da izpodbija drugostopno odločbo iz razloga, ker v izreku ne vsebuje odločitve, da se zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek. Slednje sicer drži, vendar pa ta napaka pri tem ni bistvena, saj je že po naravi stvari očitno, da je bilo potem, ko je bila prvostopna odločitev z drugostopno odpravljena, še vedno treba odločiti o tožnikovih vlogah, to je o prošnji za priznanje izpita iz predmeta teorija in metodika gimnastike iz zdravstvenih razlogov in o pritožbi zoper izpitno oceno pri istem predmetu. Ne glede na takšen izrek pa drugostopna odločba vsebuje jasne napotke prvostopnemu organu za postopanje z vlogo tožeče stranke. Prvostopni organ je temu v celoti sledil in je dekan v nadaljevanju z odločbo št. 8/8 z dne 9. 6. 2017 odločil o prošnji tožeče stranke za priznanje izpita. Ta odločitev ni predmet presoje v tem upravnem sporu3. Glede pritožbe tožeče stranke na izpitno oceno je dekan po napotilu drugostopnega organa iz odločbe, št. 418/2017 z dne 10. 5. 2017 s sklepom št. 418-1/2017 z dne 11. 5. 2017 imenoval izpitno komisijo. S tem je ravnal v skladu z določbami 146. člena Statuta Univerze v Ljubljani4 in 24. člena Pravilnika o izpitnem redu na Fakulteti za šport5. Tožeča stranka je tožbo razširila še na ta akt, pri tem pa zatrjuje tudi, da je ta ničen. Sodišče temu ne pritrjuje, saj je sklep o imenovanju izpitne komisije pravilno izdan na navedeni materialnopravni podlagi citiranih določb statuta in pravilnika.

13. Iz zgoraj povzetega poteka postopka tega upravnega spora izhaja, da se je ta začel s tožbo zaradi molka organa druge stopnje (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Ta je po začetku postopka upravnega spora o tožnikovi pritožbi odločil, tožeča stranka pa je svojo tožbo preoblikovala v izpodbojno tožbo (prva alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Sedaj s tožbo izpodbija prej navedeno drugostopno odločbo, s katero je bilo njeni pritožbi ugodeno in prvostopni akt odpravljen, ter sklep o imenovanju izpitne komisije.

14. Po zgoraj obrazloženem sodišče zaključuje, da z odločitvijo drugostopnega organa, s katero je bilo tožnikovi pritožbi ugodeno, ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ampak je bilo poseženo le v veljavnost prvostopnega akta na ta način, da je bil le-ta odpravljen. Kljub temu, da v izreku ni bilo izrecno navedeno, da se zadeva vrne v nov postopek, je prvostopni organ sledil napotkom iz obrazložitve in o zadevi odločal v ponovljenem postopku. Po obrazloženem navedena drugostopna odločba ne po 2. in ne po 5. členu ZUS-1 ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z drugim in tretjim odstavkom tega člena glede tega tožbo zavrglo.

15. Kar zadeva razširitev tožbe na sklep o imenovanju izpitne komisije pa sodišče ugotavlja, da je to procesna odločitev, s katero prav tako ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke in torej tudi v tem primeru ne gre za akt iz 2. člena ZUS-1, niti ni bil s to odločitvijo postopek odločanja obnovljen, ustavljen ali končan, kar pomeni, da ne gre niti za nobenega od aktov iz 5. člena ZUS-1, zoper katere je upravni spor dopusten. S tem sklepom je bila tožniku zgolj dana možnost, da pred izpitno komisijo ponovno pristopi k izpitu. Tožeča stranka torej tudi z razširitvijo tožbe na sklep o imenovanju te komisije ne more biti uspešna. Ker torej tudi to ni akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tudi v tem delu na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.

K II. točki izreka:

16. Stroške tega upravnega spora sta priglasili obe stranki. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka sicer utemeljeno vložila tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa druge stopnje (s čimer so ji nastali stroški postopka), pri tožbi pa je vztrajala tudi, ko je bil drugostopni akt izdan, čeprav, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, procesne predpostavke za nadaljevanje upravnega spora niso bile izpolnjene, s tem pa so nadaljnji stroški postopka nastali tudi toženi stranki. Obe stranki sta torej imeli stroške upravnega spora, ki so bili v postopku potrebni, po zgoraj obrazloženem pa so razlogi za nastanek teh stroškov na strani obeh strank. Glede na to je sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka tega sklepa.

1 Ta določa, da se zoper dokončno odločitev pristojnega organa visokošolskega zavoda o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in o drugih zadevah v zvezi s študijem lahko sproži upravni spor. Glede na to, da je mogoče tožbo v upravnem sporu vložiti zoper dokončno odločitev pristojnega organa, jo je po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 mogoče vložiti tudi zaradi molka organa druge stopnje. 2 Tako tudi Zakon o upravnem sporu z uvodnimi pojasnili dr. Erika Kerševana, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 28 in 29. 3 Tožeča stranka pa bi lahko to odločitev izpodbijala s samostojnimi pravnimi sredstvi zoper njo. 4 Drugi odstavek 146. člena Statuta Univerze v Ljubljani določa, da dekan prvi delovni dan po prejemu pritožbe imenuje tričlansko komisijo, ki je ne more voditi izpraševalec, zoper katerega oceno se je kandidat pritožil. 5 Določba drugega odstavka 24. člena tega Pravilnika je enaka določbi statuta, kot je navedena v op.4..