Jedro

Obdarjenec, v korist katerega je dolžnik razpolagal v škodo upnikov, je dolžan dopustiti poplačilo upnikove terjatve iz stvari, ki jo je z darilno pogodbo prejel.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka E. D. je dolžna dopustiti, da tožeča stranka svojo terjatev do S. D. v višini 14.294,53 EUR poplača iz njemu lastne 1/2 nepremičnine z ID znakom ..., v 15-ih dneh, da ne bo izvršbe. Zahtevek za dopustitev poplačila iz druge polovice navedene nepremičnine pa se zavrne.“ V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je v roku 15. dni od prejema te sodbe dolžna toženi stranki plačati 208,86 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku zaradi izpodbijanja dolžničinih pravnih dejanj. Ugotovilo je, da med tožencem in darovalko S .D. sklenjena darilna pogodba za 1/2 trisobnega stanovanja z ID znakom ... nima učinka v razmerju do tožeče stranke glede njene zapadle terjatve v višini 14.294,53 EUR (I. točka izreka). Toženec je dolžan dopustiti, da tožeča stranka svojo terjatev poplača iz njemu lastne nepremičnine z ID znakom ... (II. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 985,15 EUR (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Trdi, da pogodba, ki jo sodišče v izreku navaja, ne obstaja. Obstaja druga pogodba, v kateri sta darovalca S. D. in M. D., obdarjenec pa toženec. Po tej pogodbi je toženec od mame dobil le 1/2 nepremičnine ID znak ... in ne celotne nepremičnine. Sodišče je citiralo neobstoječo pogodbo. Tudi tožeča stranka je napačno citirala darilno pogodbo. Iz listine je razvidno, da gre za tripartitno pogodbo in ne za dvopartitno pogodbo. Toženec je od dolžnice dobil 1/2 delež in ne celote. Tudi v 2. točki izreka je navedeno, da je tožena stranka dolžna dopustiti poplačilo terjatve iz svoje nepremičnine – stanovanja, ki ga ima v lasti v celoti. Neupravičeno je dopuščeno poplačilo iz tistega dela, na katerega se tožbeni zahtevek ne nanaša. Tožnica namreč zahteva, da pravnih učinkov nima pogodba glede prenosa 1/2 solastninskega deleža. Ker se v I. točki sodbe navaja, da je dolžnica v korist toženca odsvojila le 1/2 nepremičnine, je II. točka izreka v nasprotju z obrazložitvijo. Toženec torej ni dolžan dovoliti poplačila terjatve iz celotne nepremičnine, temveč le iz tistega dela, ki ga je prejel od dolžnice in samo do vrednosti terjatve. Tožena stranka ni dolžna dopustiti, da tožeča stranka svoj dolg poplača iz več kot polovice nepremičnine.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Predmet obravnave je Paulijanska tožba. S Paulijansko tožbo lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Šteje se, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (prvi in drugo dostavek 255. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ.) Subjektivni element, ki mora biti podan, pa je vsebovan v 256. čl. OZ: dolžnik mora vedeti ali bi moral vedeti, da s svojim dejanjem škoduje upnikom; tretjemu, v korist katerega je bilo dejanje storjeno, pa mora biti to znano. V primeru neodplačnih razpolaganj se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upniku in se ne zahteva, da bi bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano.

5. Iz gornje zakonske dikcije je razvidno, da zakon uspešnost Paulijanske tožbe veže na tri predpostavke: – obstoj terjatve; – pravno dejanje dolžnika ter upnikovo prikrajšanje; – poseben subjektivni pogoj. V pritožbenem postopku je sporen pogoj iz druge alineje.

6. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi iz I. točke izreka, da je S. D. v toženčevo last z darilno pogodbo prenesla 1/2 solastninski delež nepremičnine z ID znakom ... Nasprotuje pa ugotovitvi, da je bilo to storjeno z darilno pogodbo, sklenjeno med darovalko D. S. in tožencem z dne 15.9.2013, overjeno pri notarju 2.12.2013. Takó sodišče kot pritožnik se sklicujeta na darilno pogodbo, ki je v spisu označena kot listina A6. Iz listine je razvidno, da sta darilno pogodbo kot darovalca sklepala S. D. in M. D., solastnika nepremičnine ID znak ... vsak do 1/2. Vsak od darovalcev je na toženca prenesel svoj 1/2 solastninski delež sporne nepremičnine. Sodišče prve stopnje pravilno navaja le darilno pogodbo, s katero je tožencu darovala S. D., saj tožeča stranka darilne pogodbe, ki jo je s tožencem sklepal M. D., ne izpodbija. Dejstvo, da sta obe darilni pogodbi vsebovani v eni listini, ni ovira, da se sodišče sklicuje le na pravni posel – darilno pogodbo – ki jo je sklepala S. D. 7. Utemeljeno pa pritožnik nasprotuje dajatvenemu delu izreka, ki tožencu nalaga, da je dolžan dopustiti poplačilo tožničine terjatve v višini 14.294,53 EUR iz celotne, njemu lastne nepremičnine z ID znakom ... Tožeča stranka izpodbija zgolj pravno dejanje svoje dolžnice S. D., ki je v korist toženca razpolagala z ½ solastninskim deležem nepremičnine. V I. točki izreka sodbe in v 9. točki obrazložitve sodišče to ugotavlja, spregleda pa, da z dajatvenim delom zahtevka tožeča stranka uveljavlja poplačilo iz celotne nepremičnine ID znak ...; torej tudi iz polovice, ki ni bila predmet pogodbe med dolžnico S.D. in tožencem. Z II. točko izreka je dovoljeno poplačilo iz celotne nepremičnine ID znak ... in ne le iz 1/2 deleža, ki ga je toženec dobil od dolžnice. Ker tožeča stranka izpodbija zgolj pravno dejanje svoje dolžnice S. D., je sodba v II. točki izreka spremenjena tako, da je toženec dolžan dopustiti, da tožeča stranka svojo terjatev do dolžnice poplača iz njemu lastne 1/2 nepremičnine z ID znakom ... (358. čl. ZPP). Zahtevani poseg na 1/2 solastninski delež nepremičnine, ki jo je toženec pridobil od očeta M. D., glede katerega tožnica ne zatrjuje, da bi bil njen dolžnik in ne izpodbija njegovega pravnega dejanja, je zavrnjen.

8. Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Merilo za odločitev o stroških postopka je uspeh strank v postopku. S to sodbo je sicer zavrnjen zahtevek za poplačilo iz 1/2 delež nepremičnine, kar pa na odločitev o stroških postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje, ne vpliva. Tožeča stranka je s tožbo uspela; zgolj nepremičnina, na katero je zaradi oškodovanja upnice dovoljen poseg, je določena drugače, kot je zahtevala tožeča stranka. Ker z zavrnjenim delom zahtevka posebni stroški niso nastali, v odločitev o stroških postopka ni treba posegati. Sodišče prve stopnje je, upoštevajoč popoln uspeh tožeče stranke, pravilno odločilo, da je tožeča stranka upravičena do povrnitve vseh pravdnih stroškov. Njihova specifikacija je navedena v 15. točki prvostopenjske sodbe, znašajo pa 985,15 EUR (drugi odstavek 154. čl. ZPP).

9. Uspeh strank je merilo tudi za odločitev o stroških pritožbenega postopka. Tožena stranka je v pritožbenem postopku izpodbijala odločitev v celoti, uspela pa se je ubraniti zgolj posegu na del svoje nepremičnine. Pritožbeno sodišče to ocenjuje za 20 % uspeh. V tem obsegu je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, ki so mu nastali v sledeči višini: nagrada za postopek po tar. št. 3210 Odvetniške tarife (Ur. list RS 67/2008) 504,00 EUR, materialni stroški po tar. št. 6002 20,00 EUR, DDV 115,28 EUR, sodna taksa za pritožbo 405,00 EUR, skupaj 1.044,28 EUR. Glede na uspeh je pritožnik upravičen do povrnitve 208,86 EUR stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).