Jedro

Prosilec za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem mora predložiti ustrezna dokazila o izpolnjevanju kriterijev za prednostno obravnavanje pri dodelitvi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6. 4. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Oddelka za premoženjske zadeve Občine ... z dne 10. 2. 2005, s katero je bil tožnik z doseženimi 180 točkami uvrščen na 55. mesto prednostne liste A upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Navaja, da tožnik ni dokazal, da bi bil upravičen do priznanja 60 točk iz naslova socialnih razmer – trajnih obolenj pogojenih s slabimi stanovanjskimi razmerami (točka II/7.2 točkovalnega zapisnika). Prav tako tožnik ni dokazal, da bi bil upravičen do priznanja 80 točk iz naslova prednostne kategorije prosilcev – oseb žrtev družinskega nasilja (točka II/13.1 točkovalnega zapisnika). Potrdilo Združenja proti spolnemu zlorabljanju, po katerem je tožnik začel obiskovati skupino za samopomoč za žrtve nasilja v družini in spolnih zlorab en mesec pred vložitvijo vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja, ne predstavlja zahtevanega strokovnega mnenja iz pojasnila (mnenje centra za socialno delo ter vladnih in nevladnih organizacij).

3. Tožnik kot revident v reviziji, prej pritožbi, uveljavlja vse razloge po prvem odstavku 72. člena ZUS. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo dokazne listine, zato je prišlo do zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Potrdilo Združenja proti spolnemu zlorabljanju bi moralo sodišče prve stopnje šteti kot zadosten dokaz, da tožnik spada med žrtve družinskega nasilja. Sodišče prve stopnje pri obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj izvida osebnega zdravnika ne šteje kot dokaz, da gre pri tožniku za trajna obolenja, pogojena s slabimi stanovanjskimi razmerami.

4. Tožena stranka na revizijo, prej pritožbo, ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče o vseh pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča odloča po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba zoper izpodbijano sodbo obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je opravljena tudi sodna presoja revizije v obravnavani zadevi.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje se je strinjalo z ugotovitvijo tožene stranke, da iz izvida osebnega zdravnika ne izhaja, da bi bile tožnikove bolezenske težave pogojene s slabimi stanovanjskimi razmerami; iz izvida tožnikovega osebnega zdravnika izhaja, da gre pri tožniku za kronično obolenje, ki je bilo prisotno že v mladosti, in da so težave lahko povezane s slabimi bivalnimi razmerami, ne gre pa za nedvomen vzrok njegovih težav. Zato ni bila zadostno izkazana pogojenost tožnikovega obolenja z njegovimi stanovanjskimi razmerami, zaradi česar tožnik ni upravičen do prednostnega obravnavanja kot oseba, trajno obolela zaradi slabih stanovanjskih razmer po Pravilniku o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem – Pravilnik (Ur. l. RS, št. 14/2004, 34/2004).

9. Tožnik po presoji sodišča prve stopnje tudi ni dokazal, da bi ga bilo treba uvrstiti v prednostno kategorijo žrtev družinskega nasilja iz prvega odstavka 6. člena Pravilnika. Tožnik ni predložil strokovnega mnenja centrov za socialno delo ter vladnih in nevladnih organizacij (materinski domovi, zatočišča – varne hiše, zavetišča, centri za pomoč žrtvam kaznivih dejanj) iz pojasnila obrazca o prednostnih kategorijah prosilcev iz Pravilnika, ki nudijo žrtvam nasilja psihosocialno pomoč, ampak je predložil le potrdilo Združenja proti spolnemu zlorabljanju, da obiskuje skupino za samopomoč, kar pa po dokazni oceni sodišča prve stopnje ne predstavlja strokovnega mnenja v smislu navedenega pojasnila. Iz takšne obrazložitve sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo potrdilo kot neustrezno le zato, ker ni izrecno predvideno v pojasnilu k Pravilniku, ampak je bil poudarek obrazložitve dokazne ocene na tem, da predloženo potrdil o obiskovanju skupine za samopomoč smiselno ne ustreza strokovnemu mnenju. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja tožnik ne spada v prednostno kategorijo prosilcev.

10. Kot je bilo že pojasnjeno, revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče tožnikovih navedb, s katerimi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje (da je njegovo bolezensko stanje pogojeno s slabimi stanovanjskimi pogoji ter da je žrtev družinskega nasilja), ni presojalo.

11. Neutemeljen je revizijski ugovor, da je sodišče prve stopnje napravilo nepravilnost po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Sodišče prve stopnje je ob zakoniti uporabi drugega odstavka 67. člena ZUS jasno obrazložilo, da iz izvida osebnega zdravnika ni nedvomno razvidno, da je njegova bolezen posledica slabih bivalnih razmer, saj je zdravnik v izvidu napisal, da je bilo kronično obolenje prisotno že v tožnikovi mladosti ter da so težave lahko povezane s slabimi bivalnimi pogoji. Sodišče prve stopnje je tako štelo, da je glede na zdravniški izvid podana le možna pogojenost bolezni s slabimi stanovanjskimi razmerami, kar pa je premalo za dokazano vzročnost. 12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13. V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določilom prvega odstavka 22. člena ZUS-1 tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.