Jedro

Tožeča stranka ni upravičena do povračila plačanih uvoznih dajatev za tisti del blaga, ki ga je predelala pred začetkom zahtevanega carinskega postopka z ekonomskim učinkom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2382/97-9 z dne 13.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 24.7.1997. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice L. z dne 15.11.1996, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za povračilo carine in kmetijske dajatve v znesku 14.242.777,62 SIT, plačanih za del blaga, uvoženega po enotni carinski listini (ECL) za sprostitev blaga v prost promet Carinske izpostave Železniška postaja L.-M. z dne 18.6.1996, s pravico vložitve zahteve za povračilo plačane carine.

V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da gre v obravnavani zadevi za postopek uvoza zaradi proizvodnje za izvoz (v nadaljevanju uvoz zaradi izvoza) kot enega izmed carinskih postopkov z ekonomskim učinkom (2. točka 1. odstavka 89. člena Carinskega zakona, Uradni list CZ, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ). Po določbi 1. točke 1. odstavka 89. člena CZ se lahko v skladu z navedenim postopkom na carinskem območju uporablja blago, sproščeno v prost promet, pri čemer se zanj lahko zahteva povračilo plačanih ali odpustitev plačila uvoznih dajatev, če se blago izvozi iz carinskega območja v obliki pridobljenih proizvodov, za eno ali več proizvodnih operacij (sistem povračila carine-drawback). Sistem povračila carine po navedeni določbi odobri carinski organ, če so izpolnjeni pogoji iz 99. člena CZ in če upravičenec izkaže, da obstoji možnost, da bo večina proizvodov tudi izvožena (2. odstavek 90. člena CZ). Podrobnejši pogoji in način povračila plačane carine so določeni v 99. členu CZ. Po določbi 5. odstavka navedenega člena lahko upravičenec zahteva vrnitev oziroma odpustitev plačila carine, če lahko dokaže, da so bili pridobljeni proizvodi, proizvedeni iz uvoženega blaga, ki je bilo sproščeno v prost promet po sistemu povračila carine, izvoženi, ali pa so bili zanj z namenom, da bodo izvoženi, odobreni drugi carinski postopki. Natančnejše kriterije in način izvajanja carinskih postopkov z ekonomskim učinkom določa Uredba o carinskih postopkih z ekonomskim učinkom (Uredba, Uradni list RS, št. 56/95). Tožeča stranka je po podatkih upravnih spisov na podlagi ECL, sprejete dne 18.6.1999, uvozila 391.500 litrov rdečega sicilskega vina in zanj zahtevala sprostitev v prost promet v skladu s sistemom povračila carine. Carinski listini je priložila dovoljenje Carinarnice L. z dne 6.6.1996, iz katerega je razvidno, da sme kot organizator proizvodnje izvesti postopek uvoza vina zaradi proizvodnje za izvoz stekleničenega vina s pravico povračila ob uvozu plačanih uvoznih dajatev. Iz zapisnika Carinarnice L. z dne 13.9.1996, sestavljenega ob kontrolnem pregledu, izhaja, da je tožeča stranka del uvoženega rdečega sicilskega vina - 162.379 litrov začela uporabljati v postopku predelave že pred sprejemom ECL, torej pred 18.6.1996. Navedenim dejanskim ugotovitvam tožeča stranka ni ugovarjala. Glede na navedeno tudi po presoji sodišča niso izpolnjeni s CZ predpisani pogoji za povračilo plačanih uvoznih dajatev, ki se nanašajo na navedeno količino vina.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da je v tožbi, s katero je začela upravni spor, zahtevala, da sodišče prve stopnje opravi glavno obravnavo, na kateri bi lahko z evidenčnimi podatki dokazala, da blago ni bilo sproščeno v prost promet pred začetkom carinskega postopka. Dejanski ugotovitvi, da je s predelavo vina začela pred sprejemom ECL, sicer ne ugovarja. Vendar meni, da samo to, da je vino dala v predelavo znotraj podjetja pred sprejemom ECL, ne bi smelo vplivati na njeno pravico do povračila carine. Za odločitev v tej zadevi je pomembno le, da so bili pridobljeni proizvodi proizvedeni iz uvoženega blaga, za katero je bil dovoljen sistem povračila carine. Takšno je tudi stališče tožene stranke z dne 12.1.1999. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je z odločbo, na katero se sklicuje tožeča stranka, odpravila odločbo prvostopnega carinskega organa, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke za vrnitev plačane carine za 40.058,13 litrov belega sicilskega vina, uvoženega po isti ECL. Razlog za odpravo odločbe je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zato sklicevanje na navedeno odločbo ne more vplivati na odločitev v tej zadevi.

Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 45. člena CZ se carinski postopek začne na podlagi vložene carinske deklaracije. To po presoji pritožbenega sodišča pomeni le popolno deklaracijo, ki vsebuje podatke in so ji priloženi dokumenti in dokazila, potrebni za izvedbo zahtevanega carinskega postopka, ki jo carinski organ tudi sprejme. To za carinski postopek uvoza zaradi izvoza izhaja tudi iz določbe 1. odstavka 56. člena Uredbe, po kateri se navedeni postopek, za katerega v tej zadevi gre, začne na podlagi carinske deklaracije, ki jo sprejme carinski organ. Med strankama ni spora o tem, to pa izhaja tudi iz podatkov upravnih spisov, da je v obravnavani zadevi carinski organ sprejel carinsko deklaracijo, na podlagi katere je bilo uvoženih 391.500 litrov rdečega sicilskega vina, dne 18.6.1996. Zato se je z navedenim dnem obravnavani carinski postopek z ekonomskim učinkom tudi začel. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka del rdečega vina, uvoženega po tej navedeni carinski deklaraciji - to je 162.379 litrov, začela uporabljati v postopku predelave že dne 9.6.1996. Torej je bilo vino v tej količini sproščeno izpod carinskega nadzorstva že pred začetkom zahtevanega carinskega postopka sprostitve v prost promet s pravico do povračila uvoznih dajatev. To pa pomeni, da je za navedeno količino vina nastal carinski dolg že z dnem 9.6.1996. Zato je pravilen zaključek sodišča, da tožeča stranka ni upravičena do povračila plačanih uvoznih dajatev za tisti del blaga, ki ga je predelala pred začetkom zahtevanega carinskega postopka z ekonomskim učinkom.

Ker je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo v upravnem sporu izpodbijanega akta, po presoji pritožbenega sodišča popolno in pravilno ugotovljeno, sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, če je izdalo sodbo brez glavne obravnave.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča na drugačno odločitev o stvari ne more vplivati sklicevanje tožeče stranke na odločitev tožene stranke, ki temlji na povsem drugačnem dejanskem stanju.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.