Jedro

O pritožbah zoper izpodbijano odločbo z dne 26. 2. 2020 in sklep z dne 18. 6. 2020, v času vložitve tožbe, dne 16. 7. 2020 še ni bilo odločeno, torej oba upravna akta še nista bila dokončna. Torej, ker nista bila dokončna, je tožnik zoper odločbo in sklep vložil tožbo preuranjeno – prezgodaj.

Tožba, ki je sposobna za vsebinsko obravnavo je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker v obravnavanem primeru vsebinska obravnava tožbe ni možna, ker tožba ni dovoljena, je posledično, ob smiselni uporabi 4. točke 36. člena ZUS-1, sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 16. 7. 2020 vložil tožbo zoper v uvodu navedena akta Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, in v njem navajal, da je v odločbi navedena neresnica, saj je bil objekt zgrajen že leta 1994 in se od takrat ni več dograjeval. Rok za odstranitev objekta pa tudi ni primerno dolg, saj določbe Gradbenega zakona (GZ) dopuščajo legalizacijo objekta. Dovoljenje za legalizacijo za objekt daljšega obstoja bo lahko pridobil šele, ko bo imel pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v Novem mestu v postopku N 36/2020, o določitvi nove meje med parcelama. Zoper odločbo je vložil pritožbo vendar o njej ni dobil nobenega odgovora s strani Ministrstva za okolje in prostor. Ker je v odločbi naveden rok za odstranitev objekta 1. 9. 2020, je dne 16. 6. 2020 podal vlogo za podaljšanje roka, na to vlogo pa je prejel sklep, s katerim mu je bila vloga zavrnjena. Tudi na ta sklep je podal dne 14. 7. 2020 pritožbo.

2. Hkrati s tožbo je vložil predlog za izdajo začasne odredbe, da se po 1. 9. 2020 ne izvrši odločba št. 06122-2714/2019-10 z dne 26. 2. 2020 in rušitev objekta.

3. Ob predhodnem preizkusu tožbe je sodišče ugotovilo, da tožnik tožbi ni predložil drugostopenjskega akta, ki bi odločil o njegovih pritožbah z dne 29. 3. 2020 zoper odločbo z dne 26. 2. 2020 in o njegovi pritožbi z dne 14. 7. 2020 zoper sklep z dne 18. 6. 2020. Zato je tožnika pozvalo (skladno z določbo 31. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), da ju predloži. Tožnik je z dopisom z dne 22. 7. 2020 odgovoril, da drugostopenjski organ o njegovih pritožbah še ni odločil, v dokaz vložitve le teh pa je priložil podpisane povratnice MOL.

4. Na enak poziv drugostopenjskemu organu, da sporoči ali je o pritožbah že odločil, je ta odgovoril enako, da o pritožbah še ni bilo odločeno.

K točki I

5. Tožba ni dovoljena.

6. Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjeni temeljni pogoji (tako imenovane procesne predpostavke), ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena. Na izpolnjevanje procesnih predpostavk mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Če niso izpolnjene mora tožbo s sklepom zavreči. 7. V skladu s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih upravnih aktov pa le, če tako določa zakon. Upravni akt v smislu ZUS-1 je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V upravnem sporu tako ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki vsebuje odločitev o materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi in je dokončen.

8. V primeru dvostopenjskega upravnega odločanja je postopek končan, ko drugostopenjski organ odloči o pritožbi zoper prvostopenjski akt. Takrat nastopi učinek dokončnosti upravnega akta, o dokončnih upravnih aktih pa odloča sodišče v upravnem sporu (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). O pritožbah zoper izpodbijano odločbo z dne 26. 2. 2020 in sklep z dne 18. 6. 2020, pa kot navaja sam tožnik v času vložitve tožbe, dne 16. 7. 2020 še ni bilo odločeno, torej oba upravna akta še nista bila dokončna. Torej, ker nista bila dokončna, je tožnik zoper odločbo in sklep vložil tožbo preuranjeno – prezgodaj.

9. Ker je bila tožba vložena prezgodaj in je zato ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče tožbo zato na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K točki II

10. Predlog za izdajo začasne odredbe ni dopusten.

11. V obravnavanem primeru tožba ni primerna za vsebinsko obravnavo, ker ne vsebuje procesnih predpostavk – pravočasnosti. Tožba, ki je sposobna za vsebinsko obravnavo je procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe. Ker v obravnavanem primeru vsebinska obravnava tožbe ni možna, ker tožba ni dovoljena, je posledično, ob smiselni uporabi 4. točke 36. člena ZUS-1, sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.