Jedro

Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari se po splošnih pravilih lahko uveljavlja bodisi na temelju stvarnopravne reparacije, obligacijskih določb o uporabnini ali celo kot odškodnina, kadar je podan element protipravnosti.

Če občinski odlok od zavezanca za plačilo NUSZ določa neposrednega uporabnika, to na samo višino koristi iz naslova plačila najemnine ne vpliva, saj ne gre za razmerje med lastnikoma in uporabniki, temveč za razmerje med uporabniki in občino.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se glasi: „1. Prva toženka A. A., drugi toženec B. B., tretji toženec C. C. in četrti toženec D. D. so dolžni plačati prvemu tožniku E. E. po enakih deležih znesek 2.546,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 77,77 EUR od 23. 2. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 3. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 4. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 5. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 6. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 7. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 8. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 9. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 10. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 11. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 12. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 2. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 3. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 4. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 5. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 6. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 7. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 8. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 9. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 10. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 11. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 12. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 84,97 EUR od 23. 2. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

2. Prva toženka A. A., drugi toženec B. B., tretji toženec C. C. in četrti toženec D. D. so dolžni plačati drugi tožnici F. F. po enakih deležih znesek 2.546,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo: - od zneska 77,77 EUR od 23. 2. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 3. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 4. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 5. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 6. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 7. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 8. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 9. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 10. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 11. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 12. 2012 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 1. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 2. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 3. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 4. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 5. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 6. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 7. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 8. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 9. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 10. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 11. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 12. 2013 dalje do plačila, - od zneska 103,62 EUR od 23. 1. 2014 dalje do plačila, - od zneska 84,97 EUR od 23. 2. 2014 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo.

3. Višji tožbeni zahtevek tožnikov se zavrne.

4. Toženci so dolžni tožnikoma povrniti njune stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v višini 957,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencem naložilo, da po enakih deležih plačajo vsakemu od tožnikov 3.484,50 EUR kot nadomestilo za uporabo njune nepremičnine, z obrestmi od zapadlosti od posameznega obroka do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnika pritožbo vlagata iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov, s predlogom, da ji pritožbeno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Grajata višino določene uporabnine in menita, da je sodišče zmotno sledilo izvedencu pri upoštevanju korekcij tržne najemnine. Njeno zmanjšanje na račun nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča je napačno. Kadar neposrednega uporabnika ni mogoče določiti, je zavezanec za plačilo lastnik zemljišča oziroma dela stavbe. Napačna je ugotovitev sodišča, da bi morala tožnika izkazati, da ta strošek pokrivata. Toženca sta zasedala objekt brez pravne podlage, zato ni mogoče, da bi občina lahko določila drugega neposrednega uporabnika kot lastnika nepremičnine. Zmotno je sodišče odštelo tudi strošek vzdrževanja nepremičnine. Tega že po zakonu nosi lastnik in je dokazno breme, da je nepremičnino vzdrževala, lahko samo na toženi stranki. Vse okoliščine, ki bi vplivale na znižanje uporabnine, bi morali izkazati toženci, ti pa niso navedli ničesar. V postopku ni pravnorelevantno, ali bi lastnik lahko za vse obdobje oddal nepremičnino, saj je dejstvo, da je bila ta zasedena s strani tožencev, ki so poznali njeno stanje. Zmotno je sodišče upoštevalo tudi strošek likvidnosti. Tožnika morata uporabnino izterjati sodno, saj toženci za uporabo niso plačevali ničesar. Izvedencu ni bilo naloženo, da ugotavlja stroške neizkoriščenosti nepremičnine in tveganja z likvidnostjo. Zaradi zasedenosti nepremičnine s služnostnima upravičencema je izvedenec upošteval odbitek najemnine v višini 20 %. Nato pa je v nasprotju z gornjim odbitkom izračunal še višino, ki bi odpadla na tožence, upoštevajoč, da v nepremičnini živita še dve osebi. To pomeni, da je izvedenec zasedenost nepremičnine upošteval kot dvakratni odbitek. V nasprotju s stanjem spisa je ugotavljal tudi uporabno površino, saj sta tožnika pojasnila, da toženci v celoti uporabljajo mansardo, balkon in stopnišče. V izključni uporabi služnostnih upravičencev je bila soba, ki jo je uporabljala G. G., in garaža, spalnico pa sta si delila prva toženka in H. H. Sodišče bi moralo upoštevati zgolj korekcijski faktor neizkoriščenosti nepremičnine 20%, ne pa odbitek povezan z uporabo nepremičnine. Naloga izvedenca je bila izdelati mesečni izračun uporabnine in ne seštevek celotnega obdobja. Obstaja več sodb višjih sodišč, ki kot način izračuna uporabnine potrjujejo metodo primerljivih oddaj, kot morebitne odbitke pa le ena izmed njih upošteva relevantna dejstva, kot so neopremljenost prostorov, financiranje razvoda centralne napeljave in podobno. V zvezi s sodbo, na katero se sodišče sklicuje, tožnika dodajata, da iz obrazložitve izhaja, da je izvedenec stroške odštel po nalogu sodišča, v konkretnem primeru pa je izvedenec to napravil samovoljno. Tožnika menita, da znaša mesečna uporabnina glede na ugotovitev izvedenca 320,00 EUR mesečno. Sodišče je zmotno zavrnilo zahtevek za obdobje od 23. 2. 2014 do 23. 7. 2014. H. H. je v tistem obdobju živel v hiši, je upokojen, večino časa doma, zato toženci niso imel težav z dostopom v prostore mansarde stanovanja in bi lahko prišli po svoje stvari. Čeprav so jih zložili v tisti del, ki ne predstavlja uporabne pohodne površine, bi moralo sodišče uporabnino obračunati. Če tam ne bi bile stvari tožencev, bi jih lahko tja spravili tožniki. Uporabnino je dolžan plačati tudi tisti, ki brez pravnega naslova zaseda garažo ali skladišče. Sodišče bi moralo zato te stroške priznati. Zneski, od katerih je sodišče obračunalo zamudne obresti, so napačni. V obrazložitvi ni pojasnjeno, na kakšen način je sodišče obračunalo glavnico, od katere se računajo zakonske zamudne obresti, seštevka pa se ne da preizkusiti in sta tožnika v obrestnem delu oškodovana, saj se obresti računajo od zneska 3.391,08 EUR in ne od zneska 3.484,50 EUR, kot znaša glavnica. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo upoštevati, da sta tožnika v celoti uspela s temeljem, po višini pa s 33 %, torej sta uspela s 66,5 %. Sodišče tudi ni upoštevalo, da so na strani tožnikov nastali višji potrebni stroški, saj sta plačnika izvedenskega mnenja.

4. Toženci vlagajo pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov ter predlagajo, da višje sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Opozarjajo, da tožniki primarnega zahtevka niso postavili pravilno, saj niso upoštevali, da gre za deljivo denarno obveznost. Sodišče je kljub temu po svoje oblikovalo izrek in zahtevek tožnikov na plačilo uporabnine glede glavnice razdelilo na dva dela, obrestni del pa oblikovalo drugače, kot sta storila tožnika. Tudi materialno pravo je sodišče uporabilo napačno, saj je izhajalo iz Obligacijskega zakonika (OZ) in Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Sodišče bi moralo uporabiti OZ, ne pa SPZ. Iz obrazložitve tudi ni jasno, iz katere pravne podlage je sodišče dejansko izhajalo, in obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Zmotna je odločitev o obdobju, za katerega je sodišče obračunalo uporabnino. Toženci so imeli soglasje za bivanje, saj je bila prva toženka s G. G. dogovorjena, da bo v hiši lahko bivala do svoje smrti, posledično pa tudi njeni trije sinovi. Prva toženka je tudi predložila izjavo G. G. o njeni resnični volji glede bivanja, ki pa je sodišče ni upoštevalo. Prav tako sodišče za pravnorelevantno ni štelo dejstva, da je bila prva toženka z očetom tožnikov poročena do 7. 2. 2012. Vsaj do takrat ni nihče od tožnikov zahteval, da naj se toženci izselijo, in jih pozival na plačilo uporabnine. Torej sta tožnika najmanj do razveze zakonske zveze dopuščala, da toženci živijo v hiši. To je skladno z izpovedjo H. H., da je bilo v času zakonske zveze s prvo toženko normalno, da so toženci tam živeli. Druga tožnica je ob zaslišanju tudi navedla, da od tožencev ni zahtevala, naj gredo ven, vložila pa je tožbo na izselitev. Ker so razlogi sodišča o podlagi tožencev za bivanje nejasni in med seboj v nasprotju, je podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nepravilen je zaključek sodišča, da so bili toženci nedobroverni od sklenitve izročilne pogodbe in so vedeli, da je podlaga za bivanje prenehala. Toženci so laiki ter je zanje sprememba lastništva pomenila zgolj, da so se počutili izigrane, saj so prispevali k povečanju vrednosti nepremičnine. Sodišče ne pojasni, zakaj verjame zgodbi, da so toženci nagovarjali G. G. k prepisu nepremičnine nanje. Šele s postavitvijo zahtevka za plačilo uporabnine, torej z vročitvijo predmetne tožbe, sta tožnika dala jasno vedeti, da zahtevata nadomestilo za uporabo. Uveljavljeno je stališče, da zgolj dejstvo, da je nekdo lastnik nepremičnine in te ne uporablja, pri tem pa od uporabnika, ki živi v stanovanju, ne zahteva, da ga izprazni ali mu omogoči uporabo, ne zadostuje za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine. Pritožba se sklicuje na odločbi VSL I Cp 2197/2011 in I Cp 2493/2010. Tožnika tudi nista izkazala izključenosti iz soposesti, saj bi lahko živela v hiši in jo uporabljala, kar pa ni bilo v njunem interesu. Sodišče je napačno odločilo glede teka zakonskih zamudnih obresti. Pred vložitvijo tožbe toženci niso prišli v zamudo. Takrat še ni bila znana višina zahtevka. Tožnika nista zatrjevala, da bi že pred vložitvijo tožbe od tožencev zahtevala plačilo uporabnine, zato je zamuda nastala z dnem vložitve tožbe in kasnejših razširitev. Tožniki so zatrjevali, da stanovanjska hiša obsega 107,16 m2, sodišče pa je uporabnino prisodilo glede na površino 124,39 oziroma 146,85 m2, s tem pa je prekoračilo zahtevek. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je D. D. hišo zapustil v novembru 2013, zato bi sodišče moralo zanj od takrat dalje zahtevek zavrniti, ostali toženci pa so se izselili januarja oziroma od meseca februarja niso več živeli v hiši v X. Zmotna je odločitev o stroških postopka. Glede na uspeh tožnikov, ki je bil zgolj 40,51 %, bi moralo sodišče odločiti v korist tožencev in tožnikoma naložiti plačilo 212,87 EUR.

5. Na pritožbo tožnikov so odgovorili toženci in prerekali podane pritožbene navedbe.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. Tožnika, ki sta z izročilno pogodbo, sklenjeno z G. G., njuno staro mamo in takratno taščo prve toženke, kot izročevalko, 23. 12. 2010 pridobila v last nepremičnini parc. št. 1/2 in 1/3, k. o. ..., v naravi stanovanjsko zgradbo z dvoriščem na naslovu X, od tožencev zahtevata plačilo za njeno uporabo.

8. V pritožbenem postopku ni več sporno, da toženci kljub vlaganjem, ki so bila v nepremičnino opravljena v času trajanja zakonske zveze prve toženke in H. H., očeta tožnikov, na njej niso pridobili stvarnih pravic, ki bi jim omogočale njeno uporabo. Sporno pa je, za katero obdobje so tožniki do plačila uporabnine upravičeni.

9. Denarna odmena za neupravičeno uporabo tuje stvari se po splošnih pravilih lahko uveljavlja bodisi na temelju stvarnopravne reparacije, obligacijskih določb o uporabnini ali celo kot odškodnina, kadar je podan element protipravnosti. V obravnavanem primeru bi tožnika plačilo lahko zahtevala tako na stvarnopravnem temelju, saj sta z izročilno pogodbo postala lastnika stanovanjske hiše, bodisi na podlagi obligacijskega določila o neupravičeni uporabi tuje stvari iz 198. člena OZ, na katerega se sklicujeta v tožbi. Gre za prirejena sistema pravnega varstva, pri čemer se v tovrstnih sporih pretežno uporabljajo določila OZ, na katera tudi pritožbeno sodišče opira svojo odločitev. Ob tem zavrača pritožbene očitke tožencev, da je prvo sodišče tožnikoma prisodilo nekaj drugega, kot sta zahtevala, saj po zadnji razširitvi tožbenega zahtevka z dne 26. 11. 2014 zahtevata plačilo zneska 8.600,00 EUR vsakemu izmed njih, v tem okviru in nižjem znesku pa je odločeno tudi z izpodbijano sodbo.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so pred sklenitvijo izročilne pogodbe sporno nepremičnino uporabljali poleg lastnice G. G. tudi sin H. H., njegova žena – prva toženka in njeni trije otroci – drugi, tretji in četrti toženec. Izročevalka in njen sin sta si ob podpisu izročilne pogodbe izgovorila dosmrtno služnost stanovanja. Ta po določilu prvega odstavka 247. člena SPZ predstavlja osebno služnost, ki daje pravico uporabljati tuje stanovanje ali njegov del za potrebe imetnika služnosti in njegove družine, tako da se ohranja substanca. Po oceni pritožbenega sodišča med člane družine nedvomno sodi tudi zakonec,(1) kar pomeni, da je do razveze zakonske zveze za drugo toženko obstajala pravna podlaga, ki ji je omogočala bivanje v stanovanju.

11. Za utemeljenost zahtevka za plačilo uporabnine je bistveno tudi, kakšen je odnos upravičenca do dejstva, da nekdo uporablja njegovo stvar brez pravnega naslova. Privolitev upravičenca izključuje naknadni zahtevek za plačilo denarne odmene, zato tožnika do trenutka, ko sta tožencem dala vedeti, da jima bodo morali nepremičnino prepustiti, plačila uporabnine ne moreta zahtevati. To je bilo po oceni sodišča prve stopnje (19. točka sodbe) po razvezi zakonske zveze v februarju 2012. Takšni dokazni oceni posredno pritrjujejo tudi toženci, ki v pritožbi navajajo, da tožnika najmanj do februarja 2012, niti sama niti po H. H., nista zahtevala, naj se izselijo, ali naj plačujejo uporabnino, temveč sta uporabo stanovanjske hiše dopuščala. Pritožbeno sodišče zato kot začetni datum, od katerega je nastopila pravica tožnikov, da zahtevajo plačilo uporabnine, sprejema 7. 2. 2012, za predhodno obdobje pa tožbeni zahtevek ni utemeljen.

12. Ker so toženci že od razveze dalje vedeli, da nepremičnino uporabljajo brez privolitve lastnikov, za uporabo pa nimajo pravnega naslova, v maju 2012 pa so prejeli tudi tožbo na izselitev, ni mogoče pritrditi njihovim navedbam, da so bili nedobroverni šele od vložitve tožbe v konkretni zadevi. Pošteni pridobitelj je namreč tisti, ki ni vedel in ni mogel vedeti, da je nekaj brez podlage neupravičeno prejel in da je obogaten na tuj račun. Nepošteni pridobitelj je tisti, ki je to vedel ali bi to moral vedeti. Torej ko pridobitelj izve, da gre za neupravičeno pridobitev, postane nepošten, zato mora plačati tudi zamudne obresti.(2) Tožnikom zato pripadajo zakonske zamudne obresti od posameznega obroka uporabnine dalje skladno s 193. členom OZ, z datumi zapadlosti 23. v mesecu, kot izhajajo iz tožbenega zahtevka.

13. Med strankama ni sporen le začetek obdobja neupravičene obogatitve, temveč tudi njegov zaključek. Tožniki so tožbo večkrat razširjali, nazadnje v novembru 2014 za obdobje od 23. 2. 2014 do 23. 7. 2014. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da v tem obdobju toženci niso več bivali v omenjeni nepremičnini, saj so se po smrti G. G. v januarju 2014 razmere za bivanje bistveno poslabšale. Odklopljena sta bila elektrika in plin za ogrevanje, hišo je H. H. pričenjal zaklepati, toženci pa niso imeli ključa glavnih vrat, temveč zgolj ključ mansarde. Zato so postopoma zapuščali bivališče in si ga urejali drugje. Vendar iz trditev samih tožencev v odgovoru na razširitev tožbe izhaja, da so se (razen D. D.) ostali izselili šele v februarju oziroma marcu 2014, na prvem naroku za glavno obravnavo v marcu 2014 pa so vsi kot prebivališče še vedno navedli sporno nepremičnino in opisovali njeno uporabo. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da za omenjeno obdobje do 23. 2. 2014 toženci plačilu uporabnine zaradi prenehanja njihove obogatitve kot posledice izselitve niso pravočasno nasprotovali. Zato je sodišče za to obdobje pravilno obračunalo nadomestilo za uporabo. Zgolj njihove izpovedbe o postopni zamenjavi prebivališča trditev o prenehanju prikrajšanja tožnikov v obdobju do razširitve tožbe ne morejo nadomestiti.

14. Tožniki so tožbo razširili v mesecu novembru 2014, torej pred koncem postopka, za čas od 23. 2. 2014 do 23. 7. 2014. Ob tem niso navedli, da so se okoliščine uporabe nepremičnine v tem času spremenile in da jo toženci uporabljajo zgolj še za skladiščenje stvari, v prostorih, ki sicer za bivanje zaradi nepohodnih površin niso primerni (ugotovitev sodišča prve stopnje v 42. točki sodbe). Gre nedvomno za drugačno rabo sporne nepremičnine, kar vpliva tudi na višino denarne odmene, tako glede vrednosti obogatitve kot prikrajšanja. Kljub konkretiziranim ugovorom tožencev ob razširitvi zahtevka glede uporabe nepremičnine, tožniki, na katerih je dokazno breme, pravočasnih trditev in dokazov o višini prikrajšanja (zaradi skladiščenja) niso podali. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje, ki jim za obdobje po 23. 2. 2014 plačila uporabnine ni priznalo, pravilna in so nasprotne pritožbene navedbe, v katerih se tožniki sklicujejo na uporabo za namene skladiščenja, neutemeljene.

15. Višino uporabnine je sodišče ugotavljalo s pomočjo sodnega izvedenca za gradbeništvo I. I., ki mu je v sklepu z dne 15. 5. 2014 naložilo, naj ugotovi višino mesečne uporabnine ob upoštevanju vseh prostorov v hiši, dejstva, da je na nepremičnini vknjižena dosmrtna služnost dveh oseb, ki v njej bivata, s posebnim navodilom, naj oceni tudi, ali bi bilo takšno nepremičnino sploh lahko oddati zaradi souporabe določenih skupnih prostorov in kako bi se to odražalo pri izračunu uporabnine. Izvedenec je nepremičnino ocenil po metodi primerljivih oddaj, pri čemer je ugotovil, da bi za nezasedeno nepremičnino primerljivega obsega in lokacije tožnika lahko iztržila mesečno najemnino 400,00 EUR, za zasedeno nepremičnino, kjer bi najemniki morali sobivati z dvema osebama s služnostno pravico, pa bi lahko iztržila zgolj 272,00 EUR mesečno. Ne drži pritožbeni očitek tožnikov, da bi izvedenec dejstvo, da v nepremičnini bivata služnostna upravičenca, upošteval kot dvakratni odbitek, ker naj bi hkrati za 20 % znižal najemnino zaradi zasedenosti nepremičnine. 20 % odbitek se namreč nanaša na neizkoriščenost nepremičnine zaradi težjega oddajanja v daljšem obdobju, odbitek zaradi zasedenosti pa se nanaša na kvadraturo izključne uporabe in souporabe posameznih prostorov. Ob tem tožnika izvedeniškemu mnenju glede kvadrature uporabe posamezne skupine uporabnikov, kot jo je obračunal izvedenec, nista obrazloženo nasprotovala, zato pavšalne pritožbene trditve, da je bila uporabna površina obračunana v nasprotju s stanjem spisa, niso utemeljene.

16. Izvedenec je od prej opisanega zneska uporabnine odštel stroške plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ), vzdrževanja nepremičnine (0,2 % vrednosti nepremičnine letno), neizkoriščenosti nepremičnine (20 % od zbrane najemnine) in tveganja z likvidnostjo (1 % od zbrane najemnine). Predmet povračila v obravnavanem primeru je zgolj potencialna korist, ki bi jo tožnika lahko dosegla, če v nepremičnini v spornem obdobju ne bi bivali toženci. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da je ob tem treba ugotavljati realne okoliščine oddaje nepremičnin, torej tudi, ali bi tožniki takšno korist lahko pridobivali vsak mesec v celotnem vtoževanem obdobju. Ker je bila nepremičnina že zasedena s služnostnima upravičencema, je prepričljivo stališče izvedenca, da bi bila njena možnost oddaje za 20 % nižja, kar na mesečni ravni predstavlja odbitek v višini 54,04 EUR. Prav tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi tožnika v času oddaje imela določene minimalne stroške z vzdrževanjem nepremičnine, zato bi bila njuna potencialna korist od plačanih najemnin za te stroške zmanjšana (po oceni izvedenca v letni višini 124,00 EUR). Če pa bi te stroške prevalila na najemnika, bi jih morala upoštevati pri obračunu najemnine, saj držijo njune pritožbene navedbe, da gre za strošek lastnika. Ker gre za hipotetično izračunano višino koristi, tožencem tudi ni bilo treba zatrjevati, da so v nepremičnino dejansko vlagali.

17. Prav pa imata tožnika, ko v pritožbi grajata odbitka v višini NUSZ in stroška likvidnosti. Če občinski odlok od zavezanca za plačilo NUSZ določa neposrednega uporabnika (v danem primeru sta to tako služnostna upravičenca, ki ju je vedno mogoče identificirati, kot hipotetični najemniki), to na samo višino koristi iz naslova plačila najemnine ne vpliva, saj ne gre za razmerje med lastnikoma in uporabniki, temveč za razmerje med uporabniki in občino. Trditveno breme, da bi bila zaradi plačila prispevka NUSZ obogatitev tožnikov manjša, bi bilo lahko le na strani tožencev, ki pa takšnih trditev niso podali. Utemeljeno je tudi pritožbeno opozorilo, da izvedencu ni bilo naloženo, da ugotavlja strošek tveganja z likvidnostjo (drugače je glede stroška neizkoriščenosti nepremičnine). Gre za strošek, ki bi ga najemodajalec imel v primeru, če najemniki najemnine ne bi plačali. Ker gre v obravnavanem primeru za vprašanje plačila zaradi neupravičene uporabe, zaradi katere sta tožnika morala sprožiti sodni postopek, s čimer nastajajo dodatni stroški, pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da dodatno znižanje potencialne najemnine zaradi nelikvidnosti morebitnih najemnikov ni utemeljeno.

18. Pritožbeno sodišče je glede na povedano ponovno obračunalo višino uporabnine, izhajajoč iz mesečnega zneska 272,00 EUR, ki na letni ravni predstavlja 3.264,00 EUR, od tega zneska pa je odštelo stroške neizkoriščenosti nepremičnine v višini 653,00 EUR ter stroške vzdrževanja nepremičnine v višini 124,00 EUR letno, tako da letni znesek uporabnine predstavlja 2.487,00 EUR, kar na mesečni ravni pomeni 207,25 EUR. Toženci so ta znesek dolžni plačati za obdobje od 7. 2. 2012 do 23. 2. 2014, torej za 23 polnih mesecev po 207,25 EUR ter v zmanjšanem obsegu za meseca februar 2012 (155,54 EUR) in februar 2014 (169,94 EUR). Skupna višina tako obračunane uporabnine znaša 5.092,23 EUR oziroma za vsakega od tožnikov 2.546,11 EUR. Kot je bilo že pojasnjeno v predhodni obrazložitvi, so bili toženci nepošteni posestniki že od razveze zakonske zveze prve toženke s H. H., zato tožniki od takrat dalje upravičeno zahtevajo tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti. Te je sodišče določilo od 23. dne v mesecu dalje za posamezni mesec, skladno s tožbenim zahtevkom tožnikov.

19. Pritožbeno sodišče je glede na povedano obema pritožbama delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določil 4., 5. in 6. alineje 358. člena ZPP. Ob tem je odpravilo tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede nasprotja v izreku odločbe, ko se seštevek obrokov, od katerih tečejo obresti, ni ujemal z glavnico.

20. Ker je sodišče spremenilo prvostopno odločitev, je o stroških postopka ponovno odločalo (drugi odstavek 365. člena ZPP). Ob tem je izhajalo iz odmere skupnih stroškov, kot jo je v sodbi obračunalo prvostopno sodišče in ji pritožniki niso ugovarjali. Upoštevalo je, da sta bila med pravdnima strankama sporna tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, saj so toženci zatrjevali stvarnopravna upravičenja na sporni nepremičnini. Zato je štelo, da je tožeča stranka v celoti uspela s temeljem zahtevka, z višino pa zgolj v 29 %, torej je njen končni uspeh v postopku 64,5 %. Glede na priznane stroške tožnikov, med katerimi je sodišče že upoštevalo stroške izvedenca in so nasprotne pritožbene trditve neutemeljene, v višini 2.784,25 EUR so tožniki upravičeni do 1.795,84 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Toženci pa so od odmerjenih 2.236,93 EUR upravičeni do 838,84 EUR stroškov postopka. Po pobotanju so tako toženci tožnikom dolžni povrniti 957,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji.

21. Obe stranki sta delno uspeli s pritožbama, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka krije svoje stroške pritožbenega postopka skladno z drugim odstavkom 154. v zvezi s 165. členom ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj komentar k 247. členu SPZ, GV Založba, stran 980. Op. št. (2): Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča RS, II Ips 572/2003.