Jedro

Kupci premoženja v stečajnem postopku ne morejo biti različno varovani glede na to, po katerem od več možnih načinov so kupili premoženje, torej na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo. Tudi neposredna pogodba predpostavlja zbiranje ponudb morebitnih kupcev. Zato predstavlja nakup nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, bodisi na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo, originaren način pridobitve lastninske pravice. Prvotoženka je torej s sklenitvijo kupne pogodbe z dne 26.06.1990 v javnem stečajnem postopku originarno pridobila lastninsko pravco na celi sporni nepremičnini, in sicer ne glede na zemljiškoknjižno stanje.

Ker je nato sporna nepremičnina v drugem stečajnem postopku postala del stečajne mase prvotoženke že v februarju 1991, njena vrnitev v last ni več mogoča. To pa pomeni, da zaradi ovire iz prvega odstavka 18. člena ZDen zanjo ne obstoji dolžnost vrnitve v smislu 88. člena ZDen in tudi ne velja prepoved razpolaganja. Zato pogodbe z dne 17.05.1995, ki sta jo sklenili prvotoženka in drugotoženka, in pogodbe z dne 27.10.1993, ki sta jo sklenila prvotoženka in tretjetoženec, obe o prodaji stanovanja bivšemu imetniku stanovanjske pravice po določbah SZ, ne zadene ničnostna sankcija iz drugega odstavka 88. člena ZDen.

Vprašanje ničnosti pogodbe se po naravi pravnega razmerja lahko reši samo na enak način za oba pogodbenika. Zato se glede prve pogodbe prvotoženka in drugotoženka štejeta za enotno pravdno stranko (enako glede druge pogodbe velja za prvotoženko in tretjetoženca). To pa pomeni, da se učinek pritožbe oziroma revizije, ki ju je vložila prvotoženka, razteza tudi na drugo toženko, ki ni vložila nobenega pravnega sredstva (201. člen ZPP 1977).

Izrek

Revizijama se ugodi in se ob ugoditvi pritožbama prvotoženke in tretjetoženca sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek proti vsem trem tožencem za ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe z dne 17.05.1995 in prodajne pogodbe z dne 27.10.1993. Tožnik mora povrniti prvotoženki 88.806 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji, 35.223 SIT pritožbenih stroškov in 35.223 SIT revizijskih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 06.06.2002 dalje do plačila in vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožnik mora povrniti drugotoženki 13.000 SIT pravdnih stroškov v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožnik mora povrniti tretjetožencu 214.600 SIT pravdnih stroškov na prvi stopnji in 96.423 SIT revizijskih stroškov, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in s sodbo ugotovilo ničnost prodajne pogodbe z dne 17.05.1995 med prvotoženko in drugotoženko ter prodajne pogodbe z dne 27.10.1993 med prvotoženko in tretjetožencem, ker je za razpolaganje s tem premoženjem ne glede na prodajo v stečajnem postopku veljala prepoved iz 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). S sklepom je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik zahteval izstavitev zemljiškoknjižnih listin. Odločilo je še, da vsaka pravdna stranka trpi svoje pravdne stroške.

Sodišče druge stopnje je pritožbi prvotoženke in tretjetoženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Oba pritožnika pravočasno vlagata tudi vsak svojo revizijo.

Prvotoženka uveljavlja vse revizijske razloge, obrazlaga pa predvsem revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo obeh sodb, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrže oziroma zavrne, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri svojem stališču, da tožnik ni izkazal potrebnega pravnega interesa, ker bi moral dokazati tudi upravičenost same zahteve za denacionalizacijo. Meni, da bi sodišči morali vsaj počakati na odločitev v denacionalizacijskem postopku, saj prepoved iz 88. člena ZDen ne more pomeniti, da se z njo onemogoča razpolaganje dejanskim lastnikom tudi v primeru neutemeljene zahteve za denacionalizacijo. Pogoji iz 88. člena ZDen niso izpolnjeni, ker ni dolžnosti vrnitve, saj je na premoženju lastninska pravica civilne osebe. Prvotoženka je že v času nakupa stečajnega dolžnika T. L. p.o. bila v stoodstotni zasebni lasti.

Opozarja, da se je v stečajnem postopku prodajala tudi sporna nepremičnina, in sicer kot celota, da je bila prvotoženka kot kupec v dobri veri, opozarja pa še na posebnosti stečajnega postopka in zakonskih določb o prodaji v stečajnem postopku ter na sodno prakso. V stečajnem postopku sklenjena pogodba je akt, ki nadomešča domik v nepremičninski dražbi, izveden v izvršilnem postopku. Prodaja premoženja stečajnega dolžnika ima zato enak učinek kot prodaja premoženja v izvršilnem postopku. Kupec v stečajnem postopku kupljene nepremičnine pridobi lastninsko pravico na originaren način. Zakon za morebitne druge lastnike ureja institut izločitvene tožbe iz stečajne mase. Nepravilnosti v postopku prodaje v stečajnem postopku se lahko uveljavljajo le po določbah zakona, ki ureja stečaj. Zato je pravno zmotno sklicevanje obeh sodišč na zemljiškoknjižne podatke, po katerih naj bi bila idealna polovica nepremičnine v uporabi O. M., druga polovica pa v uporabi T. L. p.o. M.. Sodišči bi morali upoštevati oviro iz 16. člena ZDen, napačno pa sta uporabili tudi 33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), saj ta zakonska določba omogoča pridobitev lastninske pravice tudi brez vpisa v zemljiško knjigo, kadar zakon določa drugačen način.

Tretjetoženec v svoji reviziji uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči ne bi smeli ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti, saj se v denacionalizacijskem postopku zahteva vrnitev le ene idealne polovice sporne nepremičnine. Učinek z revizijo izpodbijanih odločb se razteza na celotno nepremičnino, kar predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka, nasprotje med izrekom in razlogi, razlogi o tem odločilnem dejstvu pa so toliko nejasni oziroma jih sploh ni, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

Reviziji sta bili vročeni tožniku, ki nanju ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP 1977, ki ga je treba v tej pravdni zadevi še naprej uporabljati zato, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Reviziji sta utemeljeni.

Tretjetoženec neutemeljeno očita obema sodiščema bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977. Obe sodišči sta navedli razloge, zakaj sta ugodili tožbenemu zahtevku, da sta obe pogodbi v celoti nični, čeprav tožnik v denacionalizacijskem postopku zahteva vrnitev le idealne polovice nepremičnine. Njuni razlogi o tej okoliščini niso nejasni ali pomanjkljivi, drugo pa je vprašanje, ali so materialnopravno pravilni. Zato pri uveljavljanju teh okoliščin ne gre za procesnopravno, temveč za materialnopravno vprašanje. Ker sta sodišči ugodili tožbenemu zahtevku tako, kot se je glasil, torej za ugotovitev ničnosti obeh pogodb in ne le glede prodaje idealne polovice nepremičnine, nista prekoračili tožbenega zahtevka. Tudi sicer ta trditev v sedanji fazi postopka ne bi bila upoštevna, ker je tretjetoženec v pritožbi proti sodbi prve stopnje ni uveljavljal (tretji odstavek 365. člena ZPP 1977), v reviziji pa bi jo lahko uveljavljal le, če bi do prekoračitve prišlo na pritožbeni stopnji (drugi odstavek 385. člena ZPP 1977).

Revizijsko sodišče ne pritrjuje materialnopravnemu stališču prvotoženke, da naj tožnik ne bi izkazal pravnega interesa za uveljavljanje ničnosti spornih pogodb. Razlogi obeh sodišč o tem vprašanju so pravilni. Zmotno je stališče prvotoženke, da bi morali sodišči počakati na odločitev v denacionalizacijskem postopku.

Prvotoženka pa utemeljeno opozarja na posebnosti stečajnega prava in prodaje premoženja stečajnega dolžnika v stečajnem postopku. Obe sodišči sta ugotovili naslednja dejstva, ki so pomembna za presojo v tej pravdni zadevi. Tožnikovemu očetu je bila v letu 1945 zaplenjena idealna polovica nepremičnine v Mariboru, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s takrat dvema stanovanjema. Druga idealna polovica je ostala v lasti razlaščenčeve žene. Ta jo je s pogodbo z dne 19.08.1960 prodala T. M., kasnejši T. L. p.o.. V zemljiški knjigi sta po zadnjih podatkih pri sporni nepremičnini še vedno vpisani O. M. in T. L. p.o. M. kot imetnici pravice uporabe, vsaka do ene polovice. T. L. p.o. M. je šla v stečaj. V stečajnem postopku je stečajno dolžnico kot pravno osebo kupila sedanja prvotoženka, in sicer s pogodbo z dne 26.06.1990 in aneksom z dne 29.01.1991, v katerem je bilo v skladu z določbami kupne pogodbe zaobseženo tudi določeno premoženje stečajne dolžnice, med drugim tudi sedaj sporna celotna nepremičnina. Tožnik je 02.06.1993 vložil zahtevo za denacionalizacijo pri upravnem organu. Stečajni upravitelj prvotoženke je na podlagi sklepa stečajnega senata z drugotoženko in tretjetožencem sklenil prodajni pogodbi z dne 27.02.1993 oziroma z dne 17.05.1995 o prodaji dveh stanovanj v sporni hiši po določbah Stanovanjskega zakona ( v nadaljevanju SZ). Tožnik je tožbo za ugotovitev ničnosti teh dveh zadnjih pogodb vložil 27.05.1996. Ob taki dejanski podlagi sta sodišči prve in druge stopnje presodili, da stečajna dolžnica T. L. p.o. v stečajnem postopku ni mogla na prvotoženko prenesti več pravic, kot jih je imela sama, torej ni mogla prodati cele nepremičnine, temveč samo idealno polovico. Zato tudi prvotoženka ni mogla v kasnejšem stečajnem postopku na drugotoženko in tretjetoženca prenesti več pravic, kot jih je imela sama. V njeno stečajno maso je lahko šlo le njeno premoženje, ne pa tudi premoženje O. M.. Neutemeljeno je sklicevanje na originaren način pridobitve lastninske pravice. Sodišče druge stopnje je pri temu razlogu dodalo, da je odločilno, da sta bili obe pogodbi o prodaji stanovanj drugotoženki in tretjetožencu sklenjeni v času prepovedi iz 88. člena ZDen in da ju zato ni mogoče šteti za pravno relevanten način vnovčenja premoženja stečajnega dolžnika na drug način, ker je sklepanje pogodb o predmetu, ki spada v sfero vračanja premoženja po ZDen, prepovedano že v sami stipulacijski fazi.

Po presoji revizijskega sodišča so pravkar povzeti razlogi obeh sodišč materialnopravno zmotni. V obravnavani zadevi gre za vprašanje o načinu pridobitve lastninske pravice s prodajo v stečajnem postopku in za vprašanje konkurence med posebnostmi prodaje v stečajnem postopku in prepovedjo iz 88. člena ZDen. Prvo vprašanje je pomembno glede prehoda lastninske pravice v prvem stečajnem postopku, torej v stečajnem postopku proti T. L. p.o. M., saj je bila pogodba o nakupu stečajne dolžnice kot pravne osebe z dne 26.6.1990, ki je zajemala tudi nakup določenega premoženja stečajne dolžnice (natančneje opredeljenega v aneksu),sklenjena pred uveljavitvijo ZDen. Drugo vprašanje je pomembno pri presoji veljavnosti prodaje stanovanj v sporni hiši s pogodbama z dne 17.5.1995 in 27.10.1993, ki sta bili sklenjeni v drugem stečajnem postopku, torej proti T. F. d.o.o. V., ko je že veljala prepoved razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve, po 88. členu ZDen. Za oba stečajna postopka je treba uporabiti še določbe Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji iz leta 1989 (Ur. l. SFRJ, št. 84/89 - ZPPSL 1989).

Ena od pravnih posledic uvedbe stečajnega postopka je oblikovanje stečajne mase. Vanjo pride vse dolžnikovo premoženje. Običajno pride v stečajno maso poleg ostalega tudi vse tisto premoženje, ki se na dan začetka stečajnega postopka nahaja pri stečajnem dolžniku. Le če to premoženje ni last stečajnega dolžnika in o tem ni spora, ne pride v stečajno maso. Kadar pa je spor, za čigavo premoženje gre, ali kadar tudi sam stečajni dolžnik ne ve, da premoženje ni (v celoti) njegovo, to preide v stečajno maso, zakon pa daje upravičencu možnost izločanja. To pomeni, da lahko v takem primeru premoženje pride iz stečajne mase le na način, ki ga določa ZPPSL 1989. V obravnavani zadevi je v stečajno maso stečajne dolžnice T. L. p.o. prešla cela sporna nepremičnina, čeprav je po zadnjih zemljiškoknjižnih podatkih imela pravico uporabe do ene polovice O. M., do druge polovice pa T. L. p.o. M.. V tem pravdnem postopku ni bilo niti zatrjevano, da naj bi O. M. (ki je bila po podatkih spisa o tej pravdi dvakrat obveščena) uveljavljala izločitveno pravico. Da je bila cela sporna nepremičnina del stečajne mase, jasno izhaja tudi iz že omenjenega aneksa h kupni pogodbi z dne 26.06.1990. Stečaj je generalna izvršba. Zato je v sodni praksi že dolgo uveljavljeno stališče, da predstavlja prodaja na javni dražbi v stečajnem postopku, tako kot prodaja na dražbi v izvršilnem postopku, originaren način pridobitve lastninske pravice. V tej pravdni zadevi sicer ni bilo zatrjevano in ugotovljeno, ali je bila pogodba o prodaji stečajne dolžnice T. L. p.o. M. v stečaju z dne 26.06.1990 sklenjena na podlagi javne dražbe ali na podlagi neposredne pogodbe po predhodnem zbiranju ponudb, vendar to vprašanje po presoji vrhovnega sodišča ni pravno pomembno. Kupci premoženja v stečajnem postopku ne morejo biti različno varovani glede na to, po katerem od več možnih načinov so kupili premoženje, torej na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo. Tudi neposredna pogodba predpostavlja zbiranje ponudb morebitnih kupcev. Zato predstavlja nakup nepremičnine v stečajnem postopku, ki je generalna izvršba, bodisi na javni dražbi ali z zbiranjem ponudb in neposredno pogodbo, tak način pridobitve lastninske pravice, ki zaradi javnosti postopka in vodenja postopka (vodi ga sodišče) izključuje ugovore glede nedobrovernosti kupca in močnejše pravice (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije - december 1994). Ali povedano malo drugače: tudi nakup premoženja z neposredno pogodbo v stečajnem postopku predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice. Tako stališče utemeljujejo vse pravkar omenjene značilnosti prodaje premoženja v stečajnem postopku, ki so veljale že po določbah ZPPSL 1989, odrazilo pa se je tudi v kasneje sprejetem ZPPSL (Ur. l. RS, št. 17/93 do 52/99), ki v 156. členu sedaj izrecno določa, da določbe splošnih predpisov o obligacijskopravnih in stvarnopravnih posledicah prodaje na prisilni javni dražbi veljajo tudi za prodajo premoženja stečajnega dolžnika ne glede na način prodaje. Prvotoženka je torej s sklenitvijo kupne pogodbe z dne 26.06.1990 v stečajnem postopku proti T. L. p.o. M. originarno pridobila lastninsko pravico na celi nepremičnini, in sicer ne glede na zemljiškoknjižno stanje. Drugačno pravno stališče obeh sodišč, da je šlo le za derivativen način, ki je odvisen od upravičenj prodajalca, in da za pridobitev same lastninske pravice manjka pridobitni način oziroma vpis v zemljiško knjigo, je zato zmotno.

Stečajni postopek proti prvotoženki T. F. d.o.o. V. se je začel s sklepom z dne 25.02.1991 (dopis na redni št. 18 spisa). V stečajno maso prvotoženke je prišlo vse njeno premoženje, torej tudi cela sporna nepremičnina. Vprašanje konkurence prodaje v stečajnem postopku in prepovedi iz 88. člena ZDen je sodna praksa rešila s pravnim mnenjem, sprejetim na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v juniju 1996. Predmet vrnitve v last denacionalizacijskemu upravičencu ne more biti nepremičnina, ki je še pred izdajo prvostopne denacionalizacijske odločbe postala del stečajne mase. Denacionalizacijski postopek za vrnitev sporne nepremičnine v last čaka na rešitev te pravdne zadeve. Ker je sporna nepremičnina postala del stečajne mase prvotoženke že v februarju 1991, njena vrnitev v last ni več mogoča. To pa pomeni, da zaradi ovire iz prvega odstavka 18. člena ZDen zanjo ne obstoji dolžnost vrnitve v smislu 88. člena ZDen in tudi ne velja prepoved razpolaganja. Zato pogodbe z dne 17.05.1995, ki sta jo sklenili prvotoženka in drugotoženka, in pogodbe z dne 27.10.1993, ki sta jo sklenila prvotoženka in tretjetoženec, obe o prodaji stanovanja bivšemu imetniku stanovanjske pravice po določbah SZ, ne zadene ničnostna sankcija iz drugega odstavka 88. člena ZDen. Revizijsko sodišče še dodaja, da je poleg teh razlogov v svojih odločbah tudi sicer večkrat poudarilo, da prepoved iz 88. člena ZDen velja le za prostovoljna pravnoposlovna razpolaganja, ne pa za prisilne ukrepe, med katere sodi tudi stečajni postopek in v njegovem okviru sklenjeni pravni posli.

Vprašanje ničnosti pogodbe se po naravi pravnega razmerja lahko reši samo na enak način za oba pogodbenika. Zato se glede prve pogodbe prvotoženka in drugotoženka štejeta za enotno pravdno stranko (enako glede druge pogodbe velja za prvotoženko in tretjetoženca). To pa pomeni, da se učinek pritožbe oziroma revizije, ki ju je vložila prvotoženka, razteza tudi na drugo toženko, ki ni vložila nobenega pravnega sredstva (201. člen ZPP 1977).

Na podlagi vsega navedenega in ugotovitve, da v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je revizijsko sodišče sodbi obeh sodišč spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek proti vsem trem tožencem (prvi odstavek 395. člena ZPP 1977). Sprememba odločitve je narekovala tudi drugačno odločitev o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji ter odmero revizijskih stroškov (določbe drugega odstavka 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP 1977). Pri odmeri je upoštevalo določbe odvetniške in taksne tarife, za ugotovitev števila točk vrednost točke v času opravljenega dejanja, za samo odmero pa vrednost točke v času sedanjega odločanja. Zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov je prvotoženki priznalo šele od izdaje revizijske odločbe, ker jih je zahtevala šele v reviziji, za nazaj pa jih ne more zahtevati. Tej stranki ni priznalo nagrade po odvetniški tarifi za tista dejanja in opravila, ki jih je opravil sam stečajni upravitelj, čeprav je odvetnik. Stečajni upravitelj je ne glede na svoj poklic organ stečajnega dolžnika, ki opravlja tudi funkcijo njegovega zastopnika (79. člen ZPPSL). Zato kot zastopnik stečajnega dolžnika v pravdi ne more priglasiti stroškov za odvetniško nagrado, pa čeprav je odvetnik. Ta okoliščina se lahko upošteva ob izpolnjenih pogojih iz 4. člena Odredbe o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem in upraviteljem prisilne poravnave (Ur. l. RS, št. 37/94, 37/95), o čemer pa odloča stečajni senat in ne sodišče v posameznem pravdnem postopku. Zato je revizijsko sodišče prvotoženki odmerilo odvetniško nagrado le za tista dejanja in opravila, ki jih je izkazano opravil odvetnik stečajnega upravitelja, ne pa za odgovor na tožbo, pritožbo in revizijo, ki jih je sestavil stečajni upravitelj sam. Revizijsko sodišče je še odmerilo drugotoženkine pravdne stroške, ki jih je priglasila na zadnjem naroku, pa tudi potrebne stroške tretjetoženca po priglašenem stroškovniku in zaznamovane v reviziji, ne pa njegovih pritožbenih stroškov, ker jih ni priglasil.