Jedro

Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja - razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.

Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali so mobilni telefoni znamke X, ki so bili na slovenskem trgu dostopni v obdobju od 2016 do 2018, omogočali reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki pritožbene stroške v znesku 2.745,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

Sodba sodišča prve stopnje

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dopustilo spremembo tožbe z dne 23. 6. 2020 (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka toženo stranko terjala za plačilo 386.609,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 16.531,12 EUR (III. točka izreka).

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke

2.Tožeča stranka se je iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP pravočasno pritožila zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških (II. in III. točko izreka). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbo tožeče stranke zavrne in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanemu delu potrdi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

Razlogi pritožbenega sodišča o neutemeljenosti pritožbe

4.Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je kolektivna organizacija, ki upravlja pravice avtorjev in založnikov del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov v primeru reproduciranja avtorski del za privatno in drugo lastno uporabo ter fotokopiranja preko obsega iz 50. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah - ZASP. Od tožene stranke je terjala plačilo nadomestila za fotokopiranje avtorskih del z mobilnimi telefoni, ki jih je tožena stranka uvozila v Republiko Slovenijo v letih 2016, 2017 in 2018.

Pravica do nadomestila po 37. členu ZASP

5.Avtor ima pravico do pravičnega nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje in za fotokopiranje svojega dela, ki se izvrši pod pogoji privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP (prvi odstavek 37. člena ZASP). S fotokopiranjem so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja, z napravami za tonsko in vizualno snemanje so izenačene druge naprave, ki omogočajo isti učinek (peti odstavek 37. člena ZASP).

6.Če gre za reproduciranje avtorskih del za privatno in drugo lastno uporabo, imetnik pravic upravlja svoje pravice na že objavljenih avtorskih delih le prek kolektivne organizacije (obvezno kolektivno upravljanje), ki ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do nadomestila iz 37. člena ZASP (9. člen v zvezi s šestim odstavkom 48. člena Zakona o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic - ZKUASP). Sodišče je tožeči stranki aktivno legitimacijo priznalo na podlagi predloženega dovoljenja Urada Republike Slovenije za intelektualno lastnino z dne 28. 6. 2007 za kolektivno upravljanje pravic avtorjev in založnikov del s področja književnosti, znanosti, publicistike in njihovih prevodov v primeru reproduciranja avtorski del za privatno in drugo lastno uporabo ter fotokopiranja preko obsega iz 50. člena ZASP (priloga spisa A3). Ugovor tožene stranke, da tožeča stranka nima izvršljivega dovoljenja za zbiranje nadomestila po 37. členu ZASP, je zavrnilo.

7.V skladu s prvim odstavkom 38. člena ZASP so zavezanci nadomestila proizvajalci naprav za tonsko in vizualno snemanje, proizvajalci naprav za fotokopiranje, proizvajalci praznih nosilcev zvoka ali slike ter imetniki naprav, ki ponujajo odplačno fotokopiranje. Poleg proizvajalcev so solidarno zavezani tudi uvozniki naprav in nosilcev, razen če je uvoz namenjen za privatno in nekomercialno uporabo kot del njihove osebne prtljage. Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb pravdnih strank štelo, da je tožena stranka pasivno legitimirana. Dejstvo, da je uvoznica mobilnih telefonov X v obdobju 2016 do 2018, je štelo za priznano.

8.Sodišče prve stopnje se je v nadaljevanju dokaznega postopka osredotočilo na preizkus utemeljenosti navedb tožeče stranke, da mobilni telefoni X, ki jih je v obdobju 2016 - 2018 uvozila tožena stranka, omogočajo reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Za razjasnitev in ugotovitev navedenega dejstva je izvedlo dokaz s sodnim izvedencem računalniške stroke A. A. Ker je s pomočjo sodnega izvedenca ugotovilo, da navedene funkcionalnosti ne omogočajo, se posledično ni spustilo v presojo pogoja privatne ali druge lastne uporabe iz 50. člena ZASP in presojo predpostavk za odmero zahtevane višine nadomestila iz 37. člena ZASP v zvezi s 46. členom ZKUASP.

Reproduciranje

9.Obveznost plačila nadomestila po 37. členu ZASP izhaja iz materialne avtorske pravice, ki varuje premoženjske interese avtorja. Ena izmed njenih temeljnih oblik je prav pravica reproduciranja, ki jo ureja 23. člen ZASP. Po navedenem določilu je pravica reproduciranja izključna pravica, da se delo fiksira na materialnem nosilcu ali drugem primerku, in sicer neposredno ali posredno, začasno ali trajno, delno ali v celoti ter s kakršnimkoli sredstvom ali v katerikoli obliki (prvi odstavek 23. člena ZASP). Delo se reproducira zlasti v obliki grafičnega razmnoževanja, tridimenzionalnega razmnoževanja, zgraditve oziroma izvedbe arhitekturnega objekta, fotografiranja, tonskega ali vizualnega snemanja ter shranitve v elektronski obliki (drugi odstavek 23. člena ZASP).

10.Z nadomestilom iz 37. člena ZASP je urejena posebna poplačilna pravica avtorjev za prikrajšanje, ki jim nastaja zaradi dovoljenega privatnega ali drugega lastnega reproduciranja - razmnoževanja. Po tem določilu se kot njena temeljna oblika šteje fotokopiranje (prvi odstavek 37. člena ZASP), s fotokopiranjem pa so izenačene druge podobne tehnike reproduciranja (peti odstavek 37. člena ZASP). Že sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz stališča, da reprodukcija po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu, tudi skeniranje.

11.Sodišče prve stopnje se je v dokaznem postopku osredotočilo na vprašanje, ali so mobilni telefoni znamke X, ki so bili na slovenskem trgu dostopni v obdobju od 2016 do 2018, omogočali reproduciranje, ki je po tehniki in učinku podobno skeniranju. Ta presoja je bila omejena po predmetu, času in kraju. In sicer na mobilne telefone znamke X, obdobje od 2016 do 2018 in slovenski trg.

12.Predmet pritožbene presoje je ugotovitev sodišča prve stopnje, da mobilni telefoni X, ki so bili na slovenskem trgu dostopni v obdobju od 2016 do 2018, niso omogočali fotokopiranju podobne tehnike reproduciranja, in sicer tehnike skeniranja, katere učinek bi bil skeniran elektronski dokument, enakovreden klasičnim skenerjem.

Mobilni telefoni, vključeni v presojo

13.Sodišče prve stopnje je v presojo vključilo vse modele mobilnih telefonov znamke X, ki so prišli na slovenski trg v obdobju 2016 - 2018. Ugotovitev, katere modele in v kolikšnem številu je uvozila tožena stranka, si je pridržalo. Odločilo se je, da bo naveden podatek pridobilo le za tiste modele, za katere bo sodni izvedenec pritrdil tožeči stranki, da omogočajo tehniko in učinek podoben skeniranju. Glede na rezultat izvedenega dokaznega postopka, ki ni potrdil stališča tožeče stranke, je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje tožeče stranke na račun nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri FURS o tem, katere modele in kolikšno število mobilnih telefonov je tožena stranka uvozila v obdobju 2016 - 2018.

14.Kaj želi doseči tožeča stranka s pritožbenimi razlogi glede nerelevantnosti deklaracije proizvajalca v zvezi s tehniko reproduciranja, ni jasno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje - Uredba v 4. členu določa, da se nadomestilo plačuje za napravo, ki po deklaraciji proizvajalca omogoča fotokopiranje ali podobno tehniko reproduciranja. Po eni strani tožeča stranka v pritožbi zagovarja stališče, da ni pomembno, kaj je glede funkcije skeniranja navedeno v deklaraciji in terja od sodišča, da se navedeno podzakonsko določilo razlaga v skladu z ZASP, ki takšnega pogoja ne določa. Po drugi strani pa utemeljuje svoje upravičenje do nadomestila na podlagi istega določila Uredbe in terja od sodišča, da ostane znotraj njegovega pomenskega okvira. Ker se sodišče prve stopnje v odmero višine nadomestila ni spustilo, z navedenim pritožbenim očitkom tožeča stranka ne more doseči drugačne odločitve. Ni pa ta pritožbeni očitek relevanten za presojo skeniranju podobne tehnike reproduciranja in njegovih učinkov, ker sodišče prve stopnje odločitve ni oprlo zgolj na deklaracije proizvajalcev mobilnih telefonov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je izrecno navedeno, da je sodni izvedenec pregledal celotno spisovno gradivo, pridobil podatke in preveril uporabniške priročnike v spisu in na spletu. In navedeno za pritožbo ni sporno.

15.Drži, da je sodni izvedenec v mnenju izrazil pomislek v zanesljivost informacij v uporabniških priročnikih. Ta je izhajal iz ugotovitve, da je model Y-1, ki ga je tudi pregledal, omogočal funkcionalnost, ki je v uporabniškem priročniku ni našel. Vendar je bil pomislek v zvezi s tem odpravljen, ker je sodni izvedenec v pisni dopolnitvi mnenja in ustnem zaslišanju pojasnil, da je ugotovljeno funkcionalnost v uporabniškem priročniku sprva spregledal in je zato popravil mnenje. Sodni izvedenec je nadalje v mnenju tudi jasno navedel, da je pregledal zgolj dva modela, ker z ostalimi ni razpolagal. To je ponovil tudi v dopolnitvi mnenja in zato je bilo skozi celoten postopek pred sodiščem prve stopnje povsem jasno, za katere modele je sodni izvedenec ugotovitve podal brez njihovega pregleda. Za nobenega od teh konkretnih modelov ni tožeča stranka po dopolnitvi mnenja in ustnem zaslišanju trdila, da so ugotovitve sodnega izvedenca glede relevantne funkcionalnosti zmotne. Tudi ni za kateregakoli od navedenih modelov zahtevala dodatnih pojasnil oziroma preverjanja relevantne funkcionalnosti ne v smislu ponovnega pregleda listin ne v smislu oprave pregleda teh modelov. Tudi ni navedla nobenega razloga, ki bi vzbudil dvom v izvedensko mnenje in terjal pregled tudi preostalih modelov X iz obdobja 2016 - 2018. Upoštevajoč navedeno je zato neutemeljen pritožbeni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče sodnemu izvedencu ustrezne tehnične stroke ni naložilo pregleda večjega števila modelov X (med drugim tudi tistih, za katere je bilo že ugotovljeno, da so prišli na trg v letih 2019 - 2021), na podlagi katerega bi podal mnenje, ali omogočajo reproduciranje, podobno fotokopiranju oziroma skeniranju.

Podobna tehnika reproduciranja

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

16.Sodišče prve stopnje je pri presoji izhajalo iz tega, da reproduciranje po 23. členu ZASP ni le preslikava s papirja na papir, temveč tudi vsakršno fiksiranje avtorskega dela na materialnem nosilcu. In nadalje, da tako ZASP kot Uredba določata, da fotokopiranju podobno tehniko reproduciranja predstavlja tudi skeniranje, pri katerem naprava (klasični ploski skener) nima funkcije tiskanja na papir. Glede uporabe izraza "skeniranje z mobilnim telefonom" je pojasnilo, tudi upoštevajoč mnenje sodnega izvedenca, da je za mobilne telefone bolj kot izraz skeniranje primeren izraz zajem dokumenta v elektronsko obliko z uporabo vgrajene kamere. Tudi sodni izvedenec je navedel, da je izraz skeniranje z mobilnim telefonom uporabil za zajem (slikanje) dokumentov s kamero mobilnega telefona. Že upoštevajoč navedeno ni mogoče sprejeti pritožbenega očitka, da sodišče pri presoji podobnosti tehnik ni upoštevalo, da je sodni izvedenec uporabil izraz "žepni skener".

17.Pritožba konkretno ne izpodbija razlogov, ki jih je navedel sodni izvedenec, in na podlagi katerih je sodišče prve stopnje naredilo zaključek o različnih tehnikah. Tožeča stranka jim tudi ni nasprotovala pred sodiščem prve stopnje, zahtevala je posamične dopolnitve in pojasnila, ki jih je sodni izvedenec podal v pisni dopolnitvi mnenja in ustnem zaslišanju. Sedaj jim poskuša v pritožbi, s sklicevanjem na relevantnost učinka, predvsem odreči relevantnost pri presoji. Tožeča stranka namreč v pritožbi zlasti uveljavlja, da ni bistveno, ali sta tehniki reproduciranja enaki oziroma podobni, ampak je relevanten enak oziroma podoben učinek posamezne tehnike reproduciranja. Razlogov in sprejetega zaključka sodišča prve stopnje tožeča stranka tudi ne more izpodbiti s citiranjem posameznih ugotovitev sodnega izvedenca, ki se ne nanašajo na relevantno obdobje oziroma jih vanj ni mogoče umestiti in predstavljajo ugotovitve o novejšem stanju. Kot tudi ne z naštevanjem podobnih sestavnih delov naprav, kot na primer ohišje, vir električnega napajanja, vir svetlobe, ker zgolj nekatere podobne komponente, še ne predstavljajo podobne tehnike. Sodni izvedenec je podal jasno mnenje, da tehniki nista podobni in to v dopolnitvi mnenja še enkrat izrecno potrdil.

Učinek tehnike reproduciranja

18.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika učinka obravnavane tehnike reproduciranja, ampak zgolj z vidika podobnosti tehnik reproduciranja, in posledično zmotno zaključilo, da učinek tehnike reproduciranja ni relevanten. Ta očitek ne more vzdržati že zato, ker z njim tožeča stranka prihaja v nasprotje sama s seboj. V pritožbi namreč priznava in celo povzema dele obrazložitve (strani 13, 14, 30, 32, 33 in 35 izpodbijane sodbe), kjer se sodišče prve stopnje ukvarja z vprašanjem učinkov obravnavane tehnike reproduciranja. Ker tožeča stranka ne upošteva konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe kot celote, nasprotja v razlogih sodbe ne more izkazati s selektivnim sklicevanjem na 34. točko obrazložitve, v kateri se je sodišče prve stopnje v smislu učinka tehnike reproduciranja opredelilo zgolj do razlage besedila 4. člena Uredbe, kot jo je zagovarjala tožeča stranka.

19.Tožeča stranka nadalje ne more uspeti s pritožbenimi razlogi, s katerimi nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje glede učinkov tehnike reproduciranja. Očitek, da ni upoštevano mnenje sodnega izvedenca, je v nasprotju z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče je namreč zaključek o učinku obravnavane tehnike reproduciranja sprejelo prav na podlagi mnenja sodnega izvedenca. In izvedenskemu mnenju tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni nasprotovala, zahtevala je posamične dopolnitve in pojasnila, ki jih je sodni izvedenec podal v dopolnitvi mnenja in ustnem zaslišanju, ki ju tožeča stranka ni zavrnila. Sedaj poskuša v pritožbi, zlasti s sklicevanjem na posamične ugotovitve sodnega izvedenca, doseči drugačen zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Vendar je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča izvedensko mnenje o učinku tehnike reproduciranja, ki so jo omogočali mobilni telefoni X, dostopni na slovenskem trgu v obdobju 2016 - 2108, pravilno in dosledno povzelo.

20.Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na posamezne navedbe sodnega izvedenca, ki jih v zvezi z učinkom tehnike reproduciranja ni mogoče zamejiti časovno na relevantno obdobje 2016 - 2018, krajevno na slovenski trg in predmetno na mobilne telefone X. Posamične navedbe, ki jih ni mogoče zamejiti v naveden kontekst, je sodišče prve stopnje iz presoje pravilno izvzelo. Zato s pritožbenim citiranjem ugotovitev sodnega izvedenca o hitrem in naprednem tehničnem razvoju mobilnih telefonov ter stanju na trgu, hitrem razvoju mobilnih aplikacij in vedno bolj izpopolnjenem načinu obdelave dokumentov, tožeča stranka ne more izpodbiti zaključkov, ki se jasno in določno nanašajo na učinek reproduciranja, ki so ga omogočali mobilni telefoni X, dostopni na slovenskem trgu v obdobju 2016 - 2108. Kot je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje, je sodni izvedenec v dopolnitvi mnenja in ustnem zaslišanju pojasnil, da se je njegova ugotovitev iz prvega mnenja, da se aplikacije na mobilnih telefonih postavijo ob bok klasičnim skenerjem, nanašala na sodobne mobilne telefone in ne tiste, ki so prihajali na slovenski trg v letih 2016- 2018.

21.Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ugotovilo, da je sodni izvedenec ugotovil, da mobilni telefoni X, ki so prišli na slovenski trg v obdobju 2016 - 2018, niso omogočali tehnike reproduciranja, katerega učinek bi bil skeniran elektronski dokument, enakovreden klasičnim skenerjem. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno povzelo ugotovitve sodnega izvedenca iz dopolnitve mnenja, da so od petindvajsetih modelov mobilnih telefonov X, ki so prišli na slovenski trg v letih 2016, 2017 in 2018, le štirje modeli imeli programsko opremo, ki je omogočala avtomatično prepoznavo robov lista in izravnavo dokumenta, ni pa omogočala avtomatične prilagoditve barv, odstranitve senc, poprave ozadja, izostritve in izboljšanja kakovosti besedil, torej funkcij, ki so ključne za izboljšavo poslikanega dokumenta. Sodni izvedenec je že v mnenju navedel, da je lahko velikokrat pri slikanju dokumentov z mobilnim telefonom dokument videti neizostren, neenakomerno osvetljen ali izkrivljen, še posebej, če ni popolnoma raven in kamera mobilnega telefona pod popolnim kotom od zgoraj navzdol. Teh ugotovitev tožeča stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na posamične navedbe, ki jih je sodni izvedenec izrazil v ustnem zaslišanju glede tehničnih lastnosti mobilnih telefonov na splošno ter zmožnostih vse bolj napredne tehnologije v času izdelave izvedenskega mnenja v kontekstu primerjave današnjega stanja napram nekaj let nazaj.

22.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati ugotovitve iz izvedenskega mnenja dr. B. B. Navedeno izvedensko mnenje je bilo pridobljeno v gospodarskem sporu IV Pg 2129/2019 v zvezi z drugimi mobilnimi telefoni in sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ga ni upoštevalo kot dokaz, ker pravdni stranki s tem nista soglašali (8. točka obrazložitve). Posamezne dele izvedenskega mnenja dr. B. B. sta v obravnavani zadevi pravdni stranki selektivno vključili v trditveno podlago, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pravilnost podanih trditev pravdnih strank v obravnavani zadevi, pa je sodišče preverilo s pomočjo sodnega izvedenca A. A.

23.Neutemeljen je končno tudi pritožbeni očitek, da je zaključek sodišča prve stopnje glede relevantnosti učinka tehnike reproduciranja v nasprotju s stališči, s katerimi je sodišče potrdilo pravilnost izhodiščnih stališč tožeče stranke. Zatrjevano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe tožeča stranka ne more izkazati zgolj s ponovnim pritožbenim povzemanjem razlogov iz sodbe Sodišča EU C-463/12 in Upravnega sodišča RS I U 57/2016 ter razlogov o razlagi pojma reprodukcije (21. do 23. točka obrazložitve), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje postavilo predpostavke za presojo. Drži, da je sodišče prve stopnje v smislu predpostavk presoje potrdilo določena izhodišča tožeče stranke, vendar je zmoten zaključek pritožnice, da bi že na tej podlagi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi po temelju. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju obrazložitve presodilo, da glede na konkretne okoliščine obravnavane zadeve nekatere od predpostavk niso izpolnjene, v presojo preostalih pa se ni spustilo.

Programska oprema

24.Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja sodnega izvedenca (in člankov tožeče stranke) ugotovilo, da je posebna programska oprema (aplikacija) mobilnega telefona z vgrajenim fotoaparatom tista, ki omogoči, da se kopije dokumentov, posnete s kamero, pretvorijo v berljive digitalne formate. Ob tem je izpostavilo pojasnilo sodnega izvedenca, da je namenska aplikacija tista, ki poslikani dokument izboljša in naredi bolj čitljivega za nadaljnjo obdelavo: samodejno zazna robove dokumenta, izboljša sliko, popravi ozadje, izostri in izboljša kakovost besedila, poslikani dokument avtomatsko obreže in poravna, če je bil zajet postrani.

25.Ne drži in v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo, da uvozniki mobilni telefonov niso zavezanci za plačilo nadomestila iz razloga, ker mobilni telefoni sami po sebi ne predstavljajo naprave, ki omogoča fotokopiranju podobno tehniko reproduciranja, ampak to omogoča šele njihova programska oprema. Enako velja za pritožbeni očitek, da je stališče sodišče prve stopnje, da bi bili nadomestilo dolžni plačati razvijalci programske opreme in ne proizvajalci oziroma uvozniki mobilnih telefonov. Tega stališča v 24. točki obrazložitve ni zavzelo niti implicitno, kot to trdi pritožnica.

26.Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker ni ugotovilo, ali je programska oprema tretjih razvijalcev omogočala reproduciranje, katerega učinki so enaki oziroma podobni skeniranju. Vendar sodišču prve stopnje ne more utemeljeno očitati, da bi moralo upoštevati ugotovitve sodnega izvedenca o namenski programski opremi tretjih proizvajalcev, ki omogoča, kot citira pritožba, "zelo dobro, če ne enako, kvaliteto "skeniranega" elektronskega dokumenta, kot jo omogočajo klasični skenerji". Teh ugotovitev sodnega izvedenca namreč ni mogoče umestiti v okvir, ki je predmet presoje v obravnavani zadevi, da se torej nanašajo na mobilne telefone X, ki so bili dostopni na slovenskem trgu v obdobju 2016 - 2018. Ker jih je sodni izvedenec v dopolnitvi mnenja izrazil glede tehničnih zmogljivosti na splošno ter vse bolj napredne tehnologije v kontekstu primerjave sedanjega stanja napram nekaj let nazaj, ni utemeljen pritožbeni očitek, da jih je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi prezrlo. Nasprotno, izrecno je zapisalo, da je sodni izvedenec govoril o funkcionalnostih, ki jih imajo mobilni telefoni danes, ter o predpostavkah za prihodnost (33. točka obrazložitve). Sodni izvedenec je namreč tako v pisni dopolnitvi mnenja, kot v ustnem zaslišanju, večkrat izpostavil hiter razvoj in veliko razliko v funkcionalnostih telefonov iz relevantnega obdobja napram današnjim ter v tem kontekstu podal tudi navedbe o programski opremi tretjih proizvajalcev. Nenazadnje to potrjuje kar njegov zapis, ki ga v pritožbi povzema tožeča stranka, o "namenski programski opremi tretjih proizvajalcev, ki je namenjena (in bila razvita, ali celo nekoč bo) izključno obdelavi dokumentov s pomočjo kamere mobilnega telefona".

kot nadalje ugotovitev, da bo "smiselno odpreti vprašanje, kdaj bo taka namenska programska oprema skupaj z mobilnimi telefoni omogočala fotokopiranju podobno tehniko reproduciranja, ob predpostavki, da se tehnologija (vključujoč strojno in programsko opremo) hitro spreminja oz. iz leta v leto zelo hitro napreduje.

Enako velja za pritožbeno povzet del njegove izjave iz ustnega zaslišanja "da je v današnjem času vsak novejši telefon primeren za namestitev tovrstne opreme".

Do ugotovitev sodnega izvedenca, ki se ne tičejo relevantnega predmeta in obdobja presoje, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno opredeliti. Poleg tega je tožeča stranka v opredelitvi do dopolnilnega izvedenskega mnenja z dne 24. 8. 2022 (r. št. 65) sama štela, da izvedenec predpostavlja, da bo namenska programska oprema obravnavano tehniko reproduciranja šele omogočala. Kljub temu, da je navedla, da je za razliko od sodnega izvedenca prepričana, da jo od vtoževanega obdobja dalje že omogoča, pa od sodnega izvedenca v nadaljevanju dokaznega postopka, ob njegovem zaslišanju, ni terjala nobenih pojasnil oziroma dopolnitve mnenja glede programske opreme tretjih proizvajalcev, kot jo uveljavlja v pritožbi.

Sklepno

Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker se sodišče prve stopnje v presojo odmere nadomestila in njegove višine ni spustilo, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do do pritožbenih razlogov, s katerim tožeča stranka zatrjuje neodvisnost višine nadomestila od hitrosti skeniranja, od pričakovanega obsega uporabe oziroma zmogljivosti naprav in posledično obsega škode, ter pritožbenih razlogov, s katerimi utemeljuje odmero nadomestila na podlagi določil Uredbe.

Upoštevajoč vse predhodno navedeno so pritožbeni očitki tožeče stranke neutemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke potem, ko je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ni storilo nobene absolutne bistvene postopkovne kršitve po drugem odstavku 350. člena ZPP, zavrnilo in potrdilo II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stroški postopka

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in tožeči stranki, ki z zahtevkom ni uspela naložilo, da toženi stranke povrne potrebne stroške postopka.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o priznanju DDV s citiranjem izseka iz pojasnila FURS glede pravice stranke do odbitka zaračunanega DDV v zvezi s povračilom stroškov sodnega postopka. Sodišče prve stopnje se do pravice odbitka DDV ni opredelilo, vendar je očitek o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljen, ker nobena od strank ni navedla ustrezne trditvene podlage, ki bi terjala uporabo določb Zakona o davku na dodano vrednost oziroma terjala presojo, ali so izpolnjene predpostavke za odbitek DDV. Nasprotno, obe stranki sta zahtevali povračilo stroškov postopka skupaj z DDV, brez kakršnegakoli pridržka glede njegovega odbitka.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Strošek odgovora na pritožbo je bil potreben. Zato mora ta pritožbeni strošek toženi stranki povrniti tožeča stranka.

Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožene stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife - OT in ji ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta priznalo priglašen strošek odgovora na pritožbo (3750 točk) in 22% DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke v višini 0,60 EUR znaša skupaj 2.745,00 EUR. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom Obligacijskega zakonika in 313. členom ZPP).

Zveza:

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 23, 23/1, 23/2, 37, 37/1, 37/5, 38, 38/1, 50 Zakon o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic (2016) - ZKUASP - člen 9, 46, 48, 48/6

Uredba o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje (2006) - člen 4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.