Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti in strah.

Izrek

Reviziji tožene stranke se delno ugodi ter se ob delni ugoditvi pritožbi te stranke in zavrnitvi pritožbe tožeče stranke sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se glasita: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 6,900.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.1.1996 dalje in stroške postopka prve stopnje 259.407,50 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.1.1996 dalje, vse v 15 dneh." V preostalem delu se revizija toženke, revizija tožnika pa v celoti, zavrneta kot neutemeljeni.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka 28.800,00 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženki, da mora plačati tožniku za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nezgode z dne 28.10.1992, 7,400.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in stroške postopka 262.087,00 SIT, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je v pritožbenem postopku ugodilo delno pritožbi tožnika in zvišalo na prvi stopnji dosojeno odškodnino za 1,000.000,00 SIT, medtem ko je v preostalem delu pritožbo tega tožnika in pritožbo toženke v celoti zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava s predlogom in sicer tožnik, da naj se odškodnina zviša in toženka, da naj se zniža. Tožnik v reviziji poudarja, da mu gre glede na ugotovljen obseg škode višja odškodnina kot pa mu je bila dosojena. Odškodnino je potrebno individualizirati, satisfakcija pa mora biti pravična. Upravičen je tako do celotne zahtevane odškodnine.

Toženka pa meni, da je doslej priznana odškodnina odmerjena v previsokih zneskih. Odškodnina je pretirana tako po kriteriju zadoščenja kot po upoštevanju gospodarskega in materialnega stanja v državi. Odškodnina je nerazumno visoko priznana tudi v primerjavi z odškodninami za škodo, ki jo utrpijo neprimerno huje poškodovani oškodovanci kot so paraplegiki in tetraplegiki.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o vloženih revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija toženke je delno utemeljena, medtem ko revizija tožnika ni utemeljena.

Reviziji obeh pravdnih strank napadata odločbi sodišč nižjih stopenj v delih, ki se nanašajo na odmero višin odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode. Tako je po obeh revizijah sporno, ali je napadena odločitev glede na ugotovljeno dejansko stanje v skladu z določbami 200. in 203. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), s katerima so določene pravno priznane oblike nepremoženjske škode in kriteriji za določitev višin odškodnin za posamezne oblike take škode ter v skladu tudi z merili, ki se na področju odškodninskega prava odražajo zlasti ob medsebojnem razmerju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, kar vse je podlaga za določanje pravičnih odškodnin.

Tožnik je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj utrpel pri delovni nezgodi zdrobljen zlom desne goleni in izpah levega kolka ter rano na desnem stegnu in odrgnine na trebuhu ter levem stegnu. Njegovo zdravljenje je trajalo od 28.10.1992 do 4.5.1993, ko je začel delati s polovičnim delovnim časom (do oktobra 1993). Med zdravljenjem je trpel 67 dni hude telesne bolečine in lahke 8 tednov, trpel jih bo tudi v bodoče, med zdravljenjem je prenašal razne nevšečnosti zaradi hospitalizacije, petih operacij v splošni anesteziji, rentgenskih slikanj in fizioterapije, uporabe bergel, gnojenja ran in zamašitve ven. Ob nezgodi je tožnik doživel primaren strah, pozneje med zdravljenjem pa sekundarnega. Njegovo zdravje je po končanem zdravljenju prizadeto in sicer zaradi brazgotin stegna za 10% in zaradi zmanjšane gibljivosti skočnega sklepa 10%. Brazgotine na koži golen in stegna pa so bile ocenjene kot skaženost. Na podlagi takih ugotovitev je bila pravnomočno priznana naslednja odškodnina: za telesne bolečine 2,000.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 3,400.000,00 SIT, za skaženost 2,000.000,00 SIT in za strah 1,000.000,00 SIT, skupaj 8,400.000,00 SIT.

Odškodnina za telesne bolečine v višini 2,000.000,00 SIT je tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno odmerjena, ker ustrezno odraža tako obseg kot intenzivnost telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem, pa tudi obseg bolečin, ki jih bo trpel tudi v bodoče, in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so bile številne. To odškodnino je zato mogoče oceniti za pravično ter niso utemeljena drugačna revizijska izvajanja pravdnih strank, po katerih je odškodnina za tožnika prenizka in za toženko previsoka.

Pritožbeno sodišče je po oceni revizijskega sodišča sicer pravilno ocenilo, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 2,400.000,00 SIT prenizka, jo je pa neutemeljeno zvišalo, kolikor je določilo višjo odškodnino kot pa 3,000.000,00 SIT. Pravno odločilne okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine za to obliko škode, so povzete spredaj. Iz teh izhaja, da se funkcionalne motnje kažejo predvsem v prizadetosti skočnega sklepa in le delno tudi v brazgotinah (na področju občutljivosti). Pri tem je upoštevati, da se posledice brazgotin kažejo na dveh škodnih posledicah, to je mimo na delno funkcionalnem področju tudi na področju skaženosti, ki predstavlja posebno obliko škode. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je ustrezna odškodnina za prvo tu obravnavano obliko škode 3,000.000,00 SIT, za skaženost, zaradi katere tudi objektivno tožnik lahko trpi, pa v višini 1,200.000,00 SIT, pri čemer je le pomembno, da so brazgotine na manj izpostavljenih mestih in se jih da razen v poletnem času, kadar tožnik nosi krajše hlače, prekriti. V posledici takih ugotovitev je revizijsko sodišče delno znižalo odškodnini za obravnavani dve obliki škode. Tako odmerjeni odškodnini sta pravični, ker upoštevata vse okolnosti tožnikovega primera, sta pa tudi v ustreznem razmerju z odškodninami, ki so bile za tovrstno škodo priznane v drugih zadevah. Večje znižanje zato ni utemeljeno, medtem ko zvišanje teh odškodnin, ki jo je predlagal tožnik, prav tako ni utemeljeno.

Odškodnina za strah je po oceni revizijskega sodišča utemeljena v višini 700.000,00 in ne v večji višini. Pri taki odmeri so upoštevane vse razsežnosti tožnikovega strahu, tako ob nezgodi kot med poznejšim zdravljenjem, med katerim je prihajalo tudi do zapletov. Vendar pa kot to velja za odškodnine za druge oblike škode, je revizijsko sodišče moralo tudi pri določitvi odškodnine za strah upoštevati poleg ugotovitev iz tožnikovega doživljanja po poškodbi in med zdravljenjem tudi primerljivost konkretne odškodnine z odškodninami, ki se v podobnih primerih dosoja v drugih sporih.

Revizijsko sodišče končno ocenjuje, da je skupaj priznana odškodnina za vse uveljavljene oblike nepremoženjske škode v višini 6,900.000,00 SIT pravilna in pravična ter da drugačna revizijska izvajanja bodisi tožnika ali toženke, niso utemeljene. Zato je v preostalem delu toženkino revizijo zavrnilo, tožnikovo revizijo pa je moralo zavrniti v celoti. Zavrnilni del revizijske odločbe temelji na 393. členu ZPP, delno spremenjeni del pa na prvem odstavku 395. člena ZPP.

Ker se je z delno spremembo odločbe o glavni stvari spremenil uspeh pravdnih strank v pravdi, je moralo revizijsko sodišče poseči tudi v stroškovno odločbo sodišča prve stopnje. Ocenjuje, da je bil uspeh pravdnih strank približno enak, zato gre tožniku povrnitev polovice zastopniških stroškov ter izdatek za izvedenca v celoti to je skupaj 259.407,50 SIT. Tožeča stranka pritožbenih stroškov ni zahtevala, zaradi česar je odločba o tem odpadla. Revizijske stroške pa je prijavila v višini izdatkov za sodne takse in ker je z revizijo uspela do 60%, ji gre v tem razmerju povrnitev navedenega izdatka in sicer 28.800,00 SIT (od 48.000,00 SIT). Stroškovna odločitev temelji na prvem odstavku 166., 155. in 154. člena ZPP.