Jedro

Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku za obdobja, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu za krajši delovni čas, pravilno priznalo delovno razmerje pri toženki le za preostali delovni čas do polnega.

Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju. Če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, bi ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju, ne pa šele v drugem sojenju.

Odločitev, ali je sodna razveza mogoča ali ne, predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču. Nobena od izpostavljenih okoliščin spora ni takšne narave, da bi za njeno razjasnitev sodišče prve stopnje potrebovalo posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že samo.

Obravnavani spor se nanaša na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. V teh sporih se za spremembo tožbe ne uporablja 185. člen ZPP, temveč specialna določba četrtega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 17. 6. 2022 res navedlo, da sprememb tožb ne dovoli, vendar je obenem sprejelo sklep, da se spremembe tožb vpišejo kot nove tožbe in narok za njihovo obravnavanje določilo na 31. 8. 2022. S takšnim postopanjem je spremembe tožb dejansko dopustilo, odločilo se je le za ločeno obravnavanje spremenjenih delov tožbe. S tem je smiselno postopalo po tretjem odstavku 300. člena ZPP, kršitve te določbe pa pritožnik ne uveljavlja, niti je ni v prvostopenjskem postopku.

Glede odločitve, s katero je sodišče prve stopnje prvemu tožniku priznalo plačilo prikrajšanja, toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo biti v izreku sodbe izrecno navedeno, da so prisojeni bruto zneski. Pri izpolnitvi naloženih obveznosti pa bo toženka seveda morala skladno s prvim odstavkom 280. člena OZ tisti del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja in prispevkov, v imenu in za račun upnika nakazati neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Izrek

I.Pritožbi prvega tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

-razveljavi v prvem odstavku I. točke izreka v delu, v katerem je pogodba o zaposlitvi med strankama razvezana z dnem 16. 11. 2021, ter spremeni v delu V. točke izreka, ki se nanaša na prvega tožnika, tako da se prvi odstavek I. točke izreka in V. točka izreka v delu, ki se nanaša na prvega tožnika, v celoti na novo glasita:

" "I/1. Ugotovi se obstoj delovnega razmerja med toženo stranko in prvim tožnikom za opravljanje dela pilota za polni delovni čas od 1. 1. 2021 do 17. 1. 2021, od 18. 1. 2021 do 31. 7. 2021 za krajši delovni čas 12 ur tedensko, od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 za krajši delovni čas 30 ur tedensko in od 1. 9. 2021 do 16. 11. 2022 za polni delovni čas."

"V. Tožena stranka je dolžna prvega tožnika pozvati nazaj na delo, v roku 15 dni." ";

-razveljavi v VI. točki izreka v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo denarnega povračila prvemu tožniku v znesku 14.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 11. 2022 do plačila.

II.V ostalem se pritožba prvega tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III.Prvi tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, tožena stranka pa mu je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1.V tem sporu je bilo v dosedanjem sojenju ugotovljeno, da je 10. 5. 2020 prišlo do prenosa dejavnosti pomorske pilotaže iz družbe A. d. o. o. na toženko. Ker ta petim delavcem ni priznala učinkov spremembe delodajalca (prvi odstavek 75. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1), so jih ti uveljavljali s tožbo. O vtoževanih pravicah drugega, četrtega in petega tožnika ter tretje tožnice je bilo že pravnomočno odločeno s sodnima odločbama, ki sta bili izdani v prvem sojenju (Pd 115/2020 v zvezi s Pdp 437/2021) in v ponovljenem (drugem) sojenju (Pd 8/2022 v zvezi s Pdp 107/2023). V prvem sojenju je bilo pravnomočno odločeno tudi o delu tožbenega zahtevka prvega tožnika (za čas od 11. 5. 2020 do 31. 12. 2020).

2.Drugi in četrti tožnik ter tretja tožnica so pravnomočno reintegrirani v delovno razmerje k toženki, med petim tožnikom in toženko pa je bila pogodba o zaposlitvi sodno razvezana.

3.Ustavno sodišče RS je v postopku odločanja o ustavni pritožbi prvega tožnika z odločbo št. Up-422/24-15 z dne 9. 10. 2025 sodno odločbo Pdp 107/2023 razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na prvega tožnika, ter v tem obsegu vrnilo zadevo pritožbenemu sodišču v novo odločanje. Sprejelo je stališče, da je odločitev v zadevi Pdp 107/2023 za prvega tožnika pomenila nedovoljeno sodbo presenečenja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da razveljavitev sodne odločbe Pdp 107/2023 v delu, v katerem se nanaša na prvega tožnika, pomeni, da je pritožbeno sodišče dolžno ponovno odločiti o pritožbi, ki jo je prvi tožnik vložil zoper sodbo Pd 8/2022, in o tistem delu pritožbe, ki jo je toženka vložila zoper sodbo Pd 8/2022 in se nanaša na prvega tožnika.

4.V sodbi Pd 8/2022 je sodišče prve stopnje glede prvega tožnika sprejelo naslednjo odločitev: ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med toženko in njim za opravljanje dela pilota od 1. 1. 2021 do 17. 1. 2021 za polni delovni čas, od 18. 1. 2021 do 31. 7. 2021 za krajši delovni čas 12 ur tedensko, od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 za krajši delovni čas 30 ur tedensko, in od 1. 9. 2021 dalje za polni delovni čas do 16. 11. 2021, ko je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo (prvi odstavek I. točke izreka); toženki je naložilo, da mu za navedena obdobja prizna pravice iz delovnega razmerja in mu plača: za januar 2021 1.566,71 EUR, za februar 2021 1.290,25 EUR, za marec 2021 1.379,87 EUR, za april 2021 1.210,96 EUR, za maj 2021 1.601,85 EUR, za junij 2021 1.399,44 EUR, za julij 2021 1.598,41 EUR, za avgust 2021 1.741,68 EUR, za september 2021 1.807,75 EUR, za oktober 2021 1.807,75 EUR, za november 2021 1.807,75 EUR, od vključno decembra 2021 do 16. 11. 2022 pa po 2.700,00 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (drugi odstavek I. točke izreka); zavrnilo je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za razliko do polnega delovnega časa od 18. 1. 2021 do 31. 7. 2021 in od 1. 8. 2021 do 31. 8. 2021 ter zahtevek za plačilo razlike plače od prisojene pa do vtoževanih 2.700,00 EUR mesečno (tretji odstavek I. točke izreka); v V. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev vseh tožnikov (torej tudi prvega tožnika) nazaj na delo; v VI. točka izreka, v kateri je toženki naložilo plačilo denarnega povračila prvemu, drugemu in četrtemu tožniku, ji je glede prvega tožnika naložilo plačilo 14.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 11. 2022 do plačila.

5.Prvi tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del I. točke ter V. in VI. točko izreka prvostopenjske sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zaradi kršitve 14., 22., 23. in 49. člena Ustave RS (URS) ter 6. člena EKČP. Navaja, da bi mu sodišče moralo priznati delovno razmerje pri toženki tudi za tisti čas, ko je bil za krajši delovni čas zaposlen pri drugem delodajalcu. Judikat VIII Ips 32/2020 ni uporabljiv, saj se nanaša na odpoved pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je za ta spor ključno, da so z dnem prenosa dejavnosti na toženko prešle vse pravice in obveznosti iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je kršilo 285. člen ZPP, saj je pri odločitvi o reparaciji upoštevalo znesek plače iz tožbe, namesto da bi glede na predložene listine razčistilo dejansko stanje o višini plače. Ker ni dovolilo spremembe tožbe, je kršilo 185. člen ZPP. Nadalje je kršilo 49. člen URS, ker je sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, saj uporaba tega instituta v primeru spremembe delodajalca ni dopustna. S tem, ko je odločitev o sodni razvezi oprlo na mnenje izvedenke B. B., je kršilo pravilo o prekluziji. Ta dokazni predlog bi toženka lahko podala že v prvem sojenju, v katerem je predlagala odločitev po 118. členu ZDR-1. Sodišče je prekoračilo toženkin dokazni predlog in namesto predlaganega izvedenca psihološke stroke imenovalo Klinični inštitut za medicino dela, prometa in športa. Ni preverilo, ali ima B. B. ustrezne izkušnje. Ker ni vpisana v imenik sodnih izvedencev, je z njeno postavitvijo bistveno kršilo določbe postopka. Izvedenka je žena ministra ..., ki je član Vlade RS, ta pa je zakonita zastopnica ustanovitelja toženke in vpliva na njeno poslovanje, imenuje direktorja, mu daje navodila ... Zaradi zagotovitve objektivne nepristranskosti bi sodišče moralo ugoditi tožnikovemu predlogu za izločitev izvedenke. Izvedenkino mnenje je pomanjkljivo in nestrokovno (razgovor je opravila le z dvema toženkinima zaposlenima, kar ni ustrezen vzorec; ni jasno, v čem naj bi bila stres oziroma strah, ki naj bi bila podana pri C. C. in D. D., pomembna za odločitev o sodni razvezi v tem sporu; ni obrazložena ugotovitev o možnem pojavu napak in kontraproduktivnem vedenju tožnikov …). Sodišče bi moralo tožniku prisoditi denarno povračilo iz 118. člena ZDR-1 v višini vsaj 10 plač. Ker ni obrazložilo, zakaj mu jih pripada le pet, je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

6.Toženka v odgovoru na pritožbo prvega tožnika prereka njegove navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

7.Toženka v pritožbi, ki jo je z isto vlogo vložila glede prvega, drugega, četrtega in petega tožnika, uvodoma navaja, da jo glede prvega tožnika vlaga zoper odločitev v tretjem odstavku I. točke izreka.

12.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju pogodbo o zaposlitvi med prvim tožnikom in toženko sodno razvezalo. Utemeljena je pritožbena navedba prvega tožnika o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je v ponovljenem sojenju za potrebe odločitve o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenke B. B. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka že v prvem sojenju predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi z vsemi tožniki (tudi s prvim tožnikom) in da je bila že v prvem sojenju uporaba tega instituta med strankami sporna. Sodišče prve stopnje je o tem izvedlo predlagane dokaze in v prvem sojenju zaključilo, da pretehtajo razlogi, ki niso v prid sodni razvezi. Glede te presoje pritožbeno sodišče v sodni odločbi Pdp 437/2021 ni npr. odpiralo novih vidikov spora ali toženko pozivalo k dodatnim pojasnilom podanih navedb in dokazov, ampak je pritrdilo navedenemu prvostopenjskemu zaključku. Po določbi drugega odstavka 362. člena ZPP smejo stranke na prvem naroku nove glavne obravnave navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predložiti. Obstoja tega pogoja toženka po presoji pritožbenega sodišča ni izkazala. Na prvem naroku v ponovljenem sojenju in v nadaljnjih vlogah je vztrajala pri predlogu za sodno razvezo pogodb o zaposlitvi in ga utemeljevala z okoliščinami, ki jih je zatrjevala že v prvem sojenju (da so odnosi med tožniki2 in zaposlenimi pri toženki porušeni, da je med njimi že od sindikalnih aktivnosti v družbi A. v letu 2019 vzpostavljeno nezaupanje, ki še vedno traja, da že v družbi A. med seboj niso komunicirali in je tako še vedno …). Pritožnik pravilno navaja, da bi toženka, če je menila, da je za dokazovanje teh okoliščin potrebno izvesti dokaz z izvedencem psihologom, ta dokazni predlog upoštevajoč prvi odstavek 7. člena ZPP morala podati že v prvem sojenju, ne pa šele v drugem sojenju (v vlogi z dne 13. 6. 2022).

13.Direktor toženke je na prvem naroku v ponovljenem sojenju (2. 3. 2022) resda navedel, da je delavcem pojasnil stališče pritožbenega sodišča (v Pdp 437/2021) o vrnitvi tožnikov nazaj na delo, kar je med zaposlenimi povzročilo dodatno stopnjevanje obstoječih trenj, ter da se boji, kako bo toženka organizirala delo, saj bi tvegala, da zaradi bolniških staležev, stresa ipd. ostane brez sedanjih delavcev. Niti s to navedbo si toženka po oceni pritožbenega sodišča ni pridobila možnosti navajanja novih dokazov v vlogi z dne 13. 6. 2022. Ključnega pomena je namreč, da njen predlog za sodno razvezo že od prvega sojenja dalje temelji na zatrjevanju negativnega vpliva reintegracije tožnikov v njeno delovno okolje in delovni proces, zato pritožnik utemeljeno navaja, da bi tudi dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki je bil usmerjen prav v dokazovanje navedenega vpliva, toženka morala podati že v prvem sojenju. Enaka ugotovitev velja za listino "psihološko poročilo in mnenje E. E., univ. dipl. psihologinje, z dne 10. 6. 2022", katerega izdelavo je toženka naročila šele po prejemu sodne odločbe Pdp 437/2021. Glede na vse obrazloženo za izvedbo dokaza s postavitvijo in zaslišanjem izvedenke B. B. in vpogled v citirano listino ni bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 362. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje razloge sodbe med drugim oprlo tudi na ti dokazili, je storilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

14.Ker je sodišče prve stopnje že iz pojasnjenih razlogov nezakonito izvedlo dokaz s postavitvijo izvedenke, se pritožbeno sodišče ni opredelilo do preostalih pritožbenih navedb, s katerimi prvi tožnik izpodbija zakonitost izvedenskega mnenja (prekoračitev dokaznega predloga; izločitveni razlogi; pomanjkljivo izvedensko mnenje ...), saj niso ključnega pomena za odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15.Pritožbeno sodišče tudi sicer ne soglaša s prvostopenjskim stališčem, da je bilo v okoliščinah tega spora (skupina delavcev se vrača v manjši kolektiv, ki opravlja dejavnost, za katero je pomemben obstoj zaupanja med delavci) za oceno (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ni razpolagalo. Odločitev, ali je sodna razveza mogoča ali ne, predstavlja pravno presojo, ki je pridržana sodišču. Nobena od izpostavljenih okoliščin spora ni takšne narave, da bi za njeno razjasnitev sodišče prve stopnje potrebovalo posebno strokovno znanje, s katerim ne bi razpolagalo že samo. Nenazadnje je že v prvem sojenju (ne)utemeljenost predloga za sodno razvezo presodilo samo, brez pomoči izvedenca.

16.Podlago odločitvi o (ne)utemeljenosti predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi tako lahko predstavljajo le dejstva, ki jih je v zvezi s tem sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov (torej brez upoštevanja izvedenskega mnenja in mnenja E. E.). Iz prvostopenjskih ugotovitev izhaja naslednje: odnose med delavci, ki so bili zaposleni v družbi A., so poslabšali tedanji delovni pogoji, ki so del delavcev vodili k ustanovitvi sindikata in napovedi stavke; s tem je med eno in drugo skupino delavcev (tj. med tožniki in tistimi, ki so kasneje sami odpovedali pogodbe o zaposlitvi v družbi A. in se zaposlili pri toženki3) prišlo do nezaupanja; to nezaupanje se je stopnjevalo z govoricami o ustanovitvi državnega podjetja za pomorsko pilotažo in s pritiski vodstva družbe A. nad delavci, da bi jim preprečila prehod k novemu delodajalcu (toženki); da bi pričetek opravljanja dejavnosti državnega podjetja otežila ali celo onemogočila, je družba A. proti toženki in njeni ustanoviteljici vlagala pravna sredstva; interes toženkinih delavcev, da ne delajo več s tožniki, izvira iz nezaupanja toženkinih delavcev zaradi negotovosti tožnikov, da bi skupaj z njimi prevzeli tveganje škodljivih posledic morebitnih zapletov pred toženkino ustanovitvijo, le v manjšem delu pa izvira iz očitanih napakah pri delu;4 tožniki so odlašali z odločitvijo, da pristopijo k sedanjim toženkinim delavcem, ker so se bali posledic pri družbi A., vendar temeljnega razloga nezaupanja, to je strahu pred ukrepanjem družbe A., sedaj ni več; mnenje delavcev toženke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožniki ne more biti odločilno; toženkini delavci s tožniki pri toženki sploh še niso sodelovali; konflikti izvirajo iz obdobja, ko so bili tožniki in toženkini delavci zaposleni v družbi A.

17.Tako ugotovljena dejstva po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno ne utemeljujejo sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s podobnimi ugotovitvami, ki so izhajale že iz prvega sojenja sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče že v sodni odločbi Pdp 437/2021 na pritožbo toženke obrazložilo, da mnenje njenih delavcev o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožniki ne more pretehtati v sporu. Relevantne so okoliščine in interesi na strani delodajalca, pri čemer je ključno, da toženkini delavci s tožniki v toženkinem delovnem okolju in delovnem procesu sploh še niso sodelovali. Utemeljevanje sodne razveze z zatrjevanjem, da se v njeno delovno okolje ne bodo mogli uspešno vključiti, bi tako temeljilo zgolj na ugibanju, ne pa na prepričljivem dejstvu. Kot že navedeno, pa vsi zatrjevani konflikti, s katerimi toženka utemeljuje sodno razvezo, izvirajo še iz časa, ko so bili tožniki in izpostavljeni toženkini delavci zaposleni v družbi A. To velja tudi za navedbe toženke, da naj bi tožniki sodelavce v družbi A. prepričevali o nesmiselnosti Uredbe o obliki in načinu izvajanja gospodarske javne službe pomorske pilotaže (Ur. l. RS, št. 11/2020), o tem, da jim bo bolje v tej družbi, da so njenemu lastniku prenašali dobljene informacije, da so izvajali pritisk na zaposlene v družbi A., zanjo lobirali ... Tudi navedbe toženke, da tožniki niso želeli opravljati dela pri njej, da so špekulirali in se z zahtevami za odpravo kršitev nanjo obrnili šele po prejemu odpovedi s strani družbe A., ne utemeljujejo sodne razveze. V posledici prenosa gospodarske enote nastopi sprememba delodajalca na podlagi zakona, aktivno ravnanje pa se ne zahteva s strani delavcev, ki jih zadeva prenos, temveč s strani delodajalca prevzemnika, ki mora zagotoviti ustrezno obveščanje delavcev (76. člen ZDR-1) in jih prijaviti v obvezna zavarovanja. Delavec sicer lahko odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, kar pa glede tožnikov ni bilo ugotovljeno.

18.Ker glede na obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi s prvim tožnikom pomeni zmotno uporabo materialnega prava, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi v tem delu ugodilo in V. točko izreka v delu, ki se nanaša nanj, spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za poziv nazaj na delo k toženki ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP), ter posledično razveljavilo odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v 1. odstavku I. točke izreka in prisojo denarnega povračila prvemu tožniku v VI. točki izreka. Glede na takšno odločitev se pritožbeno sodišče ni opredelilo do preostalih navedb, s katerimi je prvi tožnik ugovarjal sodni razvezi (da tega instituta sploh ni mogoče uporabiti v primeru spremembe delodajalca; da so mu bile s sodno razvezo kršene ustavne pravice ...), saj niso bile ključnega pomena za odločitev.

19.Stranki sta v pritožbah opozorili, da je sodišče prve stopnje izrek oblikovalo tako, da je priznalo delovno razmerje do 16. 11. 2021, ko je pogodbo o zaposlitvi (kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, neutemeljeno) sodno razvezalo, medtem ko je prikrajšanje priznalo do 16. 11. 2022. Pri zapisu datuma 16. 11. 2021 pa je očitno napravilo zgolj pisno pomoto, saj iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da je pogodbo sodno razvezalo z dnem 16. 11. 2022 (nenazadnje je sodišče prve stopnje tak datum sodne razveze vneslo v izrek tudi pri drugem, četrtem in petem tožniku). Navedeno očitno pomoto v letnici pri prvem tožniku je pritožbeno sodišče odpravilo pri novem oblikovanju 1. odstavka I. točke izreka sodbe.

20.V zvezi z odločitvijo o reparaciji (2. odstavek I. točke prvostopenjskega izreka) je zmotno pritožbeno navajanje prvega tožnika, da je sodišče kršilo določbo o materialno procesnem vodstvu (285. člen v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP), ker kljub razpolaganju s plačilnimi listinami in dokumentacijo Zavoda RS za zaposlovanje ni raziskovalo dejanskega stanja glede višine plače. V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), zato je pri odločitvi pravilno upoštevalo višino plače, ki jo je prvi tožnik navedel v tožbi (in ki je toženka ni prerekala).

21.Prvi tožnik (pa tudi drugi, četrti in peti) je v ponovljenem sojenju spremenil tožbo tako, da je zvišal znesek vtoževanih osnovnih plač, uveljavljal pa je tudi druge terjatve (13. plača; premije prostovoljnega dodatnega pokojninskega zavarovanja; prejemki, do katerih je bil v času zaposlitve pri družbi A. upravičen na podlagi sklenjenih podjemnih pogodb s F. d. o. o.). V pritožbi uveljavlja kršitev 185. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ta kršitev ne more biti podana že iz razloga, ker se obravnavani spor nanaša na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja. V teh sporih se za spremembo tožbe ne uporablja 185. člen ZPP, temveč specialna določba četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), po kateri lahko delavec spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 17. 6. 2022 res navedlo, da sprememb tožb ne dovoli, vendar je obenem sprejelo sklep, da se spremembe tožb vpišejo kot nove tožbe in narok za njihovo obravnavanje določilo na 31. 8. 2022. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s takšnim postopanjem spremembe tožb dejansko dopustilo, odločilo se je le za ločeno obravnavanje spremenjenih delov tožbe. S tem je smiselno postopalo po tretjem odstavku 300. člena ZPP, kršitve te določbe pa pritožnik ne uveljavlja, niti je ni v prvostopenjskem postopku.

22.Glede odločitve, s katero je sodišče prve stopnje prvemu tožniku priznalo plačilo prikrajšanja, toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi moralo biti v izreku sodbe izrecno navedeno, da so prisojeni bruto zneski. Kot navaja že sama pritožba, je iz obrazložitve sodbe sklepati, da zneski v izreku pomenijo bruto vrednosti (kar potrjujejo tudi podatki iz listin, ki so bile podlaga temu izračunu). V zadevi VIII Ips 47/2020 je Vrhovno sodišče RS med drugim obrazložilo, da uveljavljen sistem plač predstavlja plače v t. i. bruto zneskih in da ima delavec pravico zahtevati od delodajalca izplačilo bruto (razlik) plač, pri čemer se izrek sodne odločbe ne glasi na obračun bruto plač in odvod davkov in prispevkov, temveč na plačilo zneska (razlike) plače. V zadevi II Ips 13/2023 je Vrhovno sodišče RS tudi v zvezi s prisojenim plačilom odškodnine za premoženjsko škodo, ki se je izrazila v obliki izgubljenega zaslužka, podobno obrazložilo, da je sodišče prve stopnje v izreku ob prisojenem znesku po nepotrebnem zapisalo besedo "bruto". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izrek v tem sporu skladen s citiranima stališčema Vrhovnega sodišča RS. Pri izpolnitvi naloženih obveznosti pa bo toženka seveda morala skladno s prvim odstavkom 280. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tisti del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja in prispevkov, v imenu in za račun upnika nakazati neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje. Ob upoštevanju navedenih stališč Vrhovnega sodišča RS pa je neutemeljeno tudi pritožbeno zavzemanje toženke za to, da je v izreku tek zakonskih zamudnih obresti lahko določen le od neto zneskov.

23.Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje toženke, da bi sodišče prve stopnje moralo pri izračunu razlike v plači za prvega tožnika upoštevati njegove prejemke iz naslova avtorskih in podjemnih pogodb. Iz prvostopenjske sodbe izhaja ugotovitev, da bi prvi tožnik te prejemke lahko ustvaril tudi ob hkratnem delovnem razmerju s polnim delovnim časom. Gre za trditev prvega tožnika, ki je toženka ni prerekala (prvi odstavek 214. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje nanjo pravilno oprlo svojo odločitev. Zmotno je pritožbeno zatrjevanje, da bi bilo te prejemke treba odšteti od reparacije ne glede na to, ali bi jih prvi tožnik lahko prejemal ob sočasni zaposlitvi pri toženki. Judikat VIII Ips 217/2014, na katerega se v zvezi s tem sklicuje pritožba, odštetje teh prejemkov utemeljuje ravno z nasprotno okoliščino, in sicer da dela, ki ga je delavka opravljala na podlagi pogodb civilnega prava v času po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne bi mogla opravljati sočasno z delom pri toženi stranki.

24.S sodno odločbo Pdp 107/2023 je pritožbeno sodišče sicer poseglo tudi v prvostopenjsko odločitev v VII. točki izreka, po kateri je bila toženka dolžna prvemu, drugemu, četrtemu in petemu tožniku povrniti skupno 4.967,67 EUR stroškov postopka. Že zgolj zato, ker se je spor nanašal na obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja in so glede uveljavljanja instituta spremembe delodajalca ti tožniki v pravdi uspeli, je njihovim pritožbam zoper stroškovno odločitev v sodbi Pd 8/2022 pritožbeno sodišče ugodilo tako, da jim je priznalo povračilo celotnih potrebnih stroškov postopka, in ne le stroškov v višini treh četrtin, kot jim jih je v sodbi Pd 8/2022 prisodilo sodišče prve stopnje. Poleg tega je upoštevalo tudi utemeljeno navedbo toženkine pritožbe o previsoko odmerjenih potnih stroških pooblaščenca tožnikov. Upoštevaje vse navedeno je s sodbo Pdp 107/2023 prvostopenjsko odločitev v VII. točki izreka spremenilo tako, da je toženki naložilo, da mora navedenim štirim tožnikom skupno povrniti 6.558,13 EUR stroškov postopka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvi tožnik upoštevaje omenjeno vrsto spora in dosežen uspeh v vsakem primeru upravičen do povračila njegovih stroškov postopka, ki so zajeti v skupni znesek 6.558,13 EUR. Ponovno odločanje o pravicah iz delovnega razmerja prvega tožnika, ki ga je bilo pritožbeno sodišče dolžno izvesti v posledici citirane ustavne odločbe, tako v ničemer ne more vplivati na odločitev o povračilu stroškov postopka prvega tožnika, ki so zajeti v skupno priznane stroške za vse štiri tožnike (6.558,13 EUR), zato ti stroški niso bili predmet ponovnega odločanja v sodbi Pdp 383/2025.

25.Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi prvega tožnika tako, kot izhaja iz I. točke izreka sodne odločbe pritožbenega sodišča. V ostalem je pritožbo prvega tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo, saj niso bili podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). V nerazveljavljenem in nespremenjenem delu je I. točko prvostopenjskega izreka potrdilo (353. člen ZPP).

26.Prvi tožnik je s pritožbo delno uspel, a mu je ob upoštevanju, da gre za spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, toženka dolžna povrniti celotne stroška pritožbe (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Pripada mu povračilo 375 točk za sestavo vloge (16/4 člen Odvetniške tarife - OT) in 7,5 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar glede na vrednost točke 0,60 EUR in skupaj z 22 % DDV znaša 280,00 EUR. Do povračila 100 točk za pregled in posvet ni upravičen, saj je ta strošek zajet v že priznanih stroških. Stroške skupnega odgovora tožnikov na pritožbo toženke v delu, ki odpadejo na prvega tožnika, krije ta sam, saj odgovor ni bistveno pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prva odstavka 155. in 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Upoštevaje vsebino pritožbe dejansko izpodbija drugi odstavek I. točke prvostopenjskega izreka. V tretjem odstavku I. točke prvostopenjskega izreka je namreč tožbeni zahtevek zavrnjen.

2Ponovljeno sojenje se je nanašalo le še na prvega, drugega, četrtega in petega tožnika.

3V prvem sojenju je bilo ugotovljeno, da je sedem delavcev odpovedalo pogodbe o zaposlitvi z družbo A. ter jih sklenilo s toženko, dvema, ki sta se prav tako zaposlila pri toženki, pa je družba A. izredno odpovedala pogodbi o zaposlitvi zaradi očitka sodelovanja pri ustanovitvi toženke.

4Predlog za sodno razvezo s prvim tožnikom je toženka utemeljevala s tem, da je izpostavil sodelavce nevarnostim, pri čemer je pritožbeno sodišče že v sodni odločbi Pdp 437/2021 obrazložilo, da gre za ravnanja, ki naj bi jih storil v času zaposlitve v družbi A. in zaradi katerih ga ta družba ni sankcionirala.

5Odločitev o denarnih terjatvah je bila pogojena s poprejšnjo odločitvijo o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, zato okoliščina, da z denarnimi terjatvami niso v celoti uspeli, ni vplivala na njihov uspeh za potrebe odmere stroškov postopka.

6Citirana ustavna odločba ne problematizira stroškovne odločitve v zadevi Pdp 107/2023.