Jedro

Okoliščine, da Občina ni zainteresirana za pridobitev navedenih nepremičnin in da v proračunu nima predvidenih sredstev za te namene, glede na jasno zakonsko določbo, ne morejo igrati nobene vloge.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Tolminu je v obravnavani zapuščinski zadevi izdalo dodatni sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo, da spada v zapuščino po pok. M.M. tudi delež pri večjem številu nepremičnin, vpisanih v vložek št.203 k.o. L. kot skupna lastnina agrarne skupnosti. Odločilo je, da postane zapuščinsko premoženje last Občine, ki je dolžna dedinjama M.R. in P.M. v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa izplačati vsaki po 797,35 EUR. Odredilo je vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah v zemljiško knjigo po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sklepa.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje Občina, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v odločanje prvostopenjskemu sodišču, ki naj v nadaljnjem postopku upošteva tudi stroške v zvezi s predmetno pritožbo. V pritožbi navaja,da se z izpodbijanim sklepom ne strinja in meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo 8. člena Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnost ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju: ZPVAS). Meni, da se vsebina 8. člena uporablja le v primeru, ko po zapustniku ni niti oporočnega, niti zakonitega dediča. V obravnavanem primeru pa zapuščina ni ostala brez dediča, ampak pridejo v poštev za dedovanje vsi zapustnikovi otroci. Pritožnica ni zainteresirana za dedovanje in v ta namen občina v proračunu tudi nima predvidenih nobenih sredstev. Če bo izpodbijani sklep ostal v veljavi, bo Občina prisiljena plačati premoženje, za katerega ni zainteresirana in ga niti ne more imeti v svoji lasti, saj je vsa kmetijska zemljišča na njenem ozemlju že v lete 1998 prenesla v Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS. Dedinji M.R. in P.M. sta imeli možnost zavrnitve dedovanja v naravi češ, da zaradi oddaljenosti njunih prebivališč od kraja, kjer se nahajajo nepremičnine, nimata nobenega interesa, da bi se včlanili v Agrarno skupnost in s tem pridobili možnost do dedovanja nepremičnin v nravi, le Občina je tista, ki nima nobene možnosti. Pritožba opozarja, da je bil namen ZVAPS in Zden poprava krivic, povzročenih z podržavljenjem, vendar nikakor ne na način, da se s tem povzročijo nove krivice. V kolikor dediči želijo dedovati po svojem pokojnem očetu, naj sprejmejo svoj dedni delež in se med seboj dogovorijo, kateri izmed njih bo postal član agrarne skupnosti. Oddaljenost bivanja od kraja nepremičnin ne more biti razlog, da se dedičem lahko ugodi izplačilo nujnih deležev v denarju. V kolikor niso zainteresirani za dedovanje, se temu lahko prostovoljno odpovejo. Če bo pritožbeno sodišče sledilo odločitvi, da preide zapuščina na Občino, pa naj upošteva predlog, da preide zapuščina na Občino brez izplačila nujnim dedičem.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica uveljavlja vse pritožbene razloge, vendar pritožbenega razloga bistvene kršitve postopka ni obrazložila, zato je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je v postopku na prvi stopnji prišlo do kakšne bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve postopka, zaključuje, da je ta pritožbeni razlog neutemeljeno uveljavljen.

Pritožbeno sodišče je že v svojem sklepu z dne 18.marca 2008 poudarilo, da je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti 8. člen ZPVAS, v katerem je določeno, da ostanejo oz. postanejo nepremičnine, če prejšnji člani, njihovi dediči oz. pravni nasledniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, last občine in ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da se navedeni člen uporablja le v primeru, ko po zapustniku ni niti oporočnega, niti zakonitega dediča. Te določbe je potrebno uporabiti tudi v primeru, ko nobenemu od zakonitih dedičev ni mogoče v naravi vrniti premoženjskih pravic zaradi pravne nezmožnosti. Okoliščine, da Občina ni zainteresirana za pridobitev navedenih nepremičnin in da v proračunu nima predvidenih sredstev za te namene, pa glede na jasno zakonsko določbo, ne morejo igrati nobene vloge. Prav tako je bilo v tem postopku že pojasnjeno, da ZPVAS predstavlja le enega od denacionalizacijskih predpisov, ki se glede postopka vračanja in vrste drugih vprašanj sklicuje na Zden. Iz določb Zden pa izhaja, da so upravičenci v primeru, ko zaradi pravnih ali stvarnih nezmožnosti premoženja ne morejo dobiti nazaj, upravičeni do nadomestila za premoženje, ki bi ga sicer dobili nazaj na podlagi zakona (enako tudi 10.člen ZVAPS).

Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu zadeve tudi ni našlo tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 163. členom Zakona o dedovanju, v nadaljevanju: ZD).