Jedro

Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem subjektivnega elementa prekrška tj. odgovornosti za storjeni prekršek zapisalo zgolj, da je storilec ravnal z eventualnim naklepom, saj se je zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je v le-to privolil. Ker slednji zapis predstavlja zgolj prepis zakonske definicije eventualnega naklepa, zagovornica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je glede subjektivnega odnosa storilca do storitve prekrška zgolj postavilo definicijo in da svojega zaključka ni z ničemer obrazložilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, ki jo je vložila storilčeva zagovornica zoper plačilni nalog Policijske postaje Laško z dne 16. 6. 2020, s katerim je bil spoznan za odgovornega storitve prekrška po devetem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ter mu naložilo v plačilo stroške postopka – sodne takse v skupnem znesku 100,00 EUR, k plačilu katere bo storilca pozval prekrškovni organ.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ter drugem odstavku 155. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče odpravi ugotovljene kršitve ter samo odloči o zadevi tako, da plačilni nalog odpravi in postopek zoper storilca ustavi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločanje zaradi odprave bistvenih kršitev, vse s stroškovno posledico v skladu s 144. členom ZP-1. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Prekrškovni organ je s plačilnim nalogom z dne 16. 6. 2020 storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po devetem odstavku 27. člena ZPrCP, ki naj bi ga storil s tem, da je 16. 6. 2020 ob 16.30 uri vozil osebno vozilo v naselju R., iz smeri G. ..., v smeri proti U., ko pa je pripeljal v neposredno bližino stanovanjskega bloka na naslovu K., in je bil s strani policistov Policijske postaje Laško ustavljen in kontroliran z modrimi lučmi in kratkimi zvočnimi signali civilnega službenega vozila policije, takoj po zaustavitvi izstopil iz vozila, čeprav mu policist tega ni dovolil. 5. V zahtevi za sodno varstvo je zagovornica kot bistveno navajala, da je storilec tik pred tem, ko je zavijal v ulico, kjer živi, opazil za sabo osebni avto, na katerem so začele utripati luči, po katerih je sklepal, da gre za policijo, ker je šlo za civilno vozilo brez običajnih policijskih oznak; da je takoj ustavil in parkiral avtomobil ob rob ceste izza table, ki označuje parkirišče; da sta iz civilnega vozila, ki je ustavilo za njim izstopila dva policista, istočasno pa je izstopil tudi storilec; da je policist nato pristopil do storilca in od njega zahteval dokumente, mu nato odredil preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, ko pa je bil rezultat preizkusa negativen, pa je policist storilcu očital, zakaj je izstopil iz avtomobila, če mu tega ni dovolil. Zagovornica je nadalje pojasnjevala, da je normalno, da je storilec izstopil iz avtomobila, saj je parkiral na enem izmed parkirnih mest, kjer se v bližini nahaja njegovo prebivališče in je tako prišel domov ter, da s svojim ravnanjem ni kršil nobenega pravila iz devetega odstavka 27. člena ZPrCP, saj se je takoj, ko je opazil svetlobni znak civilnega vozila za sabo ustavil, upošteval odredbe policista, ne očita pa se mu, da ni upošteval odredbe policista o prepovedi nadaljnje vožnje ali svetlobne prometne signalizacije, ki označuje eksperimentalno prometno ureditev. S tem ko je izstopil iz avtomobila, kar je storil zgolj zato, ker je bil doma na parkirišču, kjer običajno parkira, je res ravnal v nasprotju z določbo šestega odstavka 27. člena ZPrCP, vendar to ni bilo storjeno z namenom škodovati poteku postopka in bi lahko za tako kršitev policist kršitelju kvečjemu izrekel globo v višini 80,00 EUR po osmem odstavku 27. člena ZPrCP. Zagovornica je predlagala zaslišanje očividcev dogodka storilčeve zunajzakonske partnerke B. B., ki je bila skupaj v avtu s storilcem, ter sosedov C. C., ki je dogajanje opazoval z okna svojega stanovanja, ter D. D., ki je v tistem času nesel smeti v kontejner, ki je v neposredni bližini mesta, kjer se je odvijal prekrškovni postopek.

6. Sodišče prve stopnje je glede na take navedbe v zahtevi za sodno varstvo dopolnilo dokazni postopek v okviru katerega je zaslišalo storilca, s strani obrambe predlagane priče ter policista Z. Z. in V. V. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ocenilo izvedene dokaze vsakega posebej in vse skupaj v medsebojni povezavi ter ugotovilo, da je storilcu dokazano, da je izstopil iz vozila v času izvajanja uradnega postopka, čeprav mu to pooblaščena uradna oseba ni dovolila. Sledilo je namreč izpovedbam zaslišanih policistov, ki sta skladno izpovedala, da sta že približno 200 oziroma 300 m preden je storilec zavil desno v smeri, kjer živi, vklopila zvočne in svetlobne signale in storilca ustavljala in da bi lahko storilec ustavil že prej na dveh primernih mestih, da je storilec nato ustavil na parkirišču pred blokom, v katerem živi, in ob tem takoj izstopil iz vozila, zagovoru storilca in izpovedbam prič B. B., C. C. ter D. D., da policista storilca nista ustavljala z zvočnim signalom, pa ni sledilo in v zvezi s tem obrazložilo, da sta se priči D. D. in C. C. nahajala v bližini stanovanjskega bloka in zaradi tega nista mogla zaznati zvočnega signala, ki ga je civilno policijsko vozilo oddajalo že kakšnih 200 oziroma 300 m pred krajem ustavitve, prav tako pa ni sledilo storilčevim navedbam, da ni vedel, da za njim vozi policijsko vozilo in da ga ustavlja. Ob takih dejanskih ugotovitvah je sodišče prve stopnje zaključilo, da je dokazano, da je storilec uresničil objektivne zakonske znake očitanega mu prekrška, vendar pa je v zvezi z obstojem subjektivnega elementa prekrška tj. odgovornosti za storjeni prekršek zapisalo zgolj, da je storilec ravnal z eventualnim naklepom, saj se je zavedal, da zaradi njegovega ravnanja lahko nastane prepovedana posledica, pa je v le-to privolil. 7. Ker slednji zapis predstavlja zgolj prepis zakonske definicije eventualnega naklepa, zagovornica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je glede subjektivnega odnosa storilca do storitve prekrška zgolj postavilo definicijo in da svojega zaključka ni z ničemer obrazložilo, saj ni pojasnjeno, na podlagi česa je prišlo do takega sklepa in na podlagi česa mu pripisuje, da naj bi se zavedal in privolil v posledico tj. storitev prekrška. Tako je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 utemeljen.

8. V okviru uradnega preizkusa v skladu s 159. členom ZP-1 pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je enaka kršitev podana tudi v zvezi z opredelitvijo sodišča prve stopnje glede pravilne uporabe predpisa, ki določa prekršek, saj je sodišče v zvezi s tem zapisalo zgolj, da je materialno pravo bilo pravilno uporabljeno in da je bila storilcu pravilno izrečena globa v višini 500,00 EUR in stranska sankcija 5 kazenskih točk. Glede na to, da je zagovornica v zahtevi za sodno varstvo izrecno problematizirala, da iz opisa dejanja ne izhaja, da je storilec kršil katerokoli pravilo iz devetega odstavka 27. člena ZPrCP, temveč da je ravnal v nasprotju s šestim odstavkom 27. člena ZPrCP, za kar pa je predpisana globa v višini 80,00 EUR v osmem odstavku 27. člena ZPrCP, bi se moralo sodišče prve stopnje tudi do teh navedb materialnopravne narave podrobneje opredeliti in obrazložiti, zakaj šteje, da je prekrškovni organ pravilno uporabil določbe predpisa, ki določa prekršek, zlasti ob dejstvu, da iz opisa prekrška ni razvidno, da naj bi policisti storilca ustavili z znakom za ustavljanje, temveč s svetlobnimi in zvočnimi signali, katerih pomen je določanje v 101. členu ZPrCP.

9. Ker je glede na navedeno izkazana pritožbena uveljavljanja kršitev določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki jo pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ni moglo samo odpraviti, je pritožbeno sodišče brez spuščanje v presojo nadaljnjih pritožbenih navedb izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (peti odstavek 163. člena ZP-1).

10. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče znova odločiti o utemeljenosti zahteve za sodno varstvo in pri tem navesti jasne, razumljive in prepričljive razloge tako o dokazanosti objektivnih zakonskih znakov prekrška, kot tudi o storilčevi odgovornosti za storjeni prekršek, obrazložiti pa bo moralo tudi svojo presojo o pravilni uporabi predpisa, ki določa prekršek in presoditi, ali je prekrškovni organ pravilno uporabil določbe ZPrCP oz. ali je uporabil pravilno pravno kvalifikacijo.