Jedro

Namembnost zemljišč za gradnjo, opredeljena v ustreznem prostorskem aktu, je temeljni zakonski pogoj za določitev zemljišč kot nezazidanih stavbnih zemljišč. Opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč je predmet prostorskih aktov (občine), ki so materialnopravni predpisi, na katere je organ pri odločanju vezan; ugotavljanje, katera zemljišča so nezazidana stavbna zemljišča, tako ne more biti predmet ugotavljanja dejanskega stanja.

Tožnik je zoper odmerno odločbo vložil (pravočasno) pritožbo, ni pa v njej zatrjeval zastaranja terjatve, zato ni izpolnjena predpostavka materialne izčrpanosti pritožbe v smislu določbe prvega odstavka 6. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavezancu B. (tožnik je njegov univerzalni pravni naslednik, op. sodišča) odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2006 za nezazidana stavbna zemljišča v k.o. ..., s parcelnimi številkami: 327/17, 327/8, 328/2, 328/22, 328/3, 346/1, 346/6, 328/4, 328/8, 349/1, 349/2 in 349/3, ter v k.o. ... s parcelnimi številkami: 485/1, 485/2, 486/1, 486/2 in 486/3, upoštevajoč tam navedene podatke, v znesku 8.053,88 EUR ter ugotovila, da je zavezanec po odpravljeni odločbi z dne 12. 6. 2012, s katero mu je bilo nadomestilo odmerjeno v višini 10.389,86 EUR, nadomestilo že v celoti poravnal, zato se mu preplačilo v znesku 2.335,98 EUR vrne ter se mu vrnejo tudi pripadajoče obresti v višini 2.050,32 EUR. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je v prejšnjem postopku izdano odločbo z dne 12. 6. 2012 Upravno sodišče RS s sodbo I U 1162/2013 z dne 10. 7. 2015 odpravilo in zadevo vrnilo organu v ponovni postopek, in sicer ob ugotovitvi, da ne prvostopenjska ne drugostopenjska odločba ne vsebujeta razlogov glede vseh okoliščin, ki so pravno pomembne za odločitev, in sicer ali je treba zemljišča po petem odstavku 218. b člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) šteti za nezazidana stavbna zemljišča. V ponovnem postopku je organ pridobil novo mnenje Občine Lukovica z dne 29. 9. 2015. V tem je pojasnjeno, da vse parcele, ki jih mnenje obsega, izpolnjujejo pogoj po 1. točki petega odstavka 218. b člena ZGO-1. Pravno podlago za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča na podlagi 1. točke petega odstavka 218. b člena ZGO-1 pa predstavlja Odlok o lokacijskem načrtu (ureditvenem načrtu) območja sanacije kamnoloma Lukovica (v nadaljevanju Odlok o LN), ki je pričel veljati 22. 3. 2006 in je veljal v času, za katerega se odmerja nadomestilo v predmetnem postopku. Lokacijski načrt namreč za vse prej omenjene parcele določa, da se po opustitvi površinskega izkoriščanja na njih izvede sanacija tako, da se namenijo za gradnjo, in sicer tako funkcionalna celota A kot funkcionalna celota B, saj gre za parcele v območju lokacijskega načrta. Preostale funkcionalne celote lokacijskega načrta obravnavanega območja so sicer tudi namenjene gradnji, vendar se zanje nadomestilo ne odmerja, saj občina ocenjuje, da odmera ne bi bila skladna z določili ZGO-1. Po pojasnilu Občine so sicer tudi na delu območja funkcionalne celote A nekateri objekti, za katere pa se že obračunava nadomestilo (stavbe in zunanje površine), zato so navedena območja izločena iz odmere nadomestila po 1. točki petega odstavka 218. b člena ZGO-1. Z mnenjem Občine Lukovica z dne 29. 9. 2015 je bil zavezanec pisno seznanjen, seznanjen pa je bil tudi z mnenjem z dne 15. 4. 2016, v katerem Občina Lukovica ponovi svoje stališče. Organ dalje navaja, da se nadomestilo plačuje v skladu z določbo 58. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84), 62. členom tega zakona, 218. členom ZGO-1 ter Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v občini Lukovica (Odlok o nadomestilu).

2. Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo 23. 6. 2017 zavrnilo pritožbo B. zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnik v tožbi meni, da ni zavezanec za nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za predmetna zemljišča. V okviru zatrjevanih kršitev pravil davčnega postopka tožnik navaja, da se kot na pravno podlago za odmero nadomestila upravna organa obeh stopenj sklicujeta na Odlok o LN, ki je začel veljati 22. 3. 2006 in je torej veljal v času, za katerega se odmerja nadomestilo v predmetnem postopku. Vendar pa sta upravna organa obeh stopenj prezrla, da bi ta odlok moral biti javno naznanjen, tožniku pa omogočena podaja pripomb na osnutek ureditvenega načrta. Ker Občina Lukovica tako ni ravnala ter ni postopala v smislu določbe drugega odstavka 218. c člena ZGO-1A, to predstavlja bistveno kršitev pravil postopka. Poleg tega je tožnik vseskozi zahteval, da davčni organ prve stopnje po uradni dolžnosti opravi ogled na kraju samem, da se lahko ugotovi, katere površine je treba smatrati kot nezazidana stavbna zemljišča, ki bi podlegla nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča. Po mnenju tožnika se prvostopenjski organ ne bi mogel sklicevati na mnenje Občine Lukovice, ki ima svoj gospodarski interes, pač pa bi moral sam opraviti ogled na kraju samem in po potrebi pritegniti k ogledu izvedenca ustrezne stoke. To zlasti, ker se obseg površine v odločbah spreminja in je obseg površine v razmerju do odločbe z dne 7. 7. 2014 večji. Poleg tega iz treh odločb davčnega organa izhaja, da lahko občine določajo plačevanje nadomestila le za komunalno opremljeno zemljišče. V izpodbijani odločbi pa ni ugotovljeno, kakšna površina je komunalno opremljeno stavbno zemljišče in bi lahko davčni organ le po opravljenem ogledu na kraju samem ugotovil to površino. Tožnik pa iz previdnosti uveljavlja tudi zastaranje obveznosti, kajti prva odmera nadomestila za leto 2006 je bila opravljena z odločbo z dne 30. 6. 2006. Gre za absolutno zastaranje terjatve, na primer sodba Vrhovnega sodišča X Ips 256/2015 z dne 15. 10. 2015 in X Ips 388/2015 z dne 16. 2. 2017. Tožnik se pri tem sklicuje na 58. člen tedaj veljavnega Zakona o davčnem postopku kot tudi šesti odstavek 126. člena veljavnega Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

V okviru ugovora nepravilne uporabe materialnega prava tožnik navaja, da za izvajanje rudarstva v smislu Zakona o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-1) ZGO-1 ne velja; za to dejavnost namreč izključno veljajo določbe Zakona o rudarstvu. V tej luči je potrebno tudi upoštevati sklep Ustavnega sodišča U-I-117/01 z dne 21. 3. 2002. Pridobivalnega prostora namreč ni mogoče opredeliti niti kot zazidano niti kot nezazidano stavbno zemljišče oziroma poslovno površino v smislu 60. člena ZSZ/84, zato uporabnik takšnega zemljišča (pridobivalni prostor) razen za poslovne površine stavb ne plačuje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, temveč rudarske pravice. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do dvojne obdavčitve, in sicer zaradi plačila koncesijske dajatve in nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnik zoper odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leta 2010, 2009 in 2011 v pritožbenem postopku uspel. Zaradi različnega odločanja se torej ustvarja neenakost pred zakonom v smislu 14. člena Ustave ter tudi ni zagotovljeno sodno varstvo temeljnih svoboščin v smislu 15. člena Ustave in tudi ni zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem v smislu 22. člena Ustave. Tožnik dalje navaja, da meni, da sta določbi 4. in 5. točke (pravilno: četrtega in petega odstavka, op. sodišča) 218. b člena ZGO-1 protiustavni. Besedilo 4. točke (pravilno četrtega odstavka, op. sodišča) 218. b člena ZGO-1 namreč ustvarja diskriminacijo med zavezanci za odmero nadomestila za primere, kjer je sprejet DLN ali OLN oziroma OPPN, in za primere, kjer je sprejet OPN. 5. točka (pravilno: Peti odstavek, op. sodišča) 218. b člena pa določbe druge alineje 1. točke (pravnilno: prvega odstavka, op. sodišča) 218. b člena v celoti anulira in postavlja nove pogoje zavezancem, ki želijo pripraviti zemljišče za gradnjo na območjih, kjer je sprejet lokacijski načrt in ki so trenutno namenjena za površinsko izkoriščanje mineralnih snovi. Vendar nobeden od predpisanih pogojev ne upošteva ostalih določb ZGO-1, ki se uporabljajo za določitev nezazidanih stavbnih zemljišč na območjih, kjer so sprejeti izvedbeni prostorski akti, to je komunalna opremljenost oziroma možnost, da se zemljišče priključi na komunalno infrastrukturo. 5. točka (pravilno: Peti odstavek, op. sodišča) 218. b člena ZGO-1 tudi ustvarja diskriminacijo med zavezanci, zato jo je potrebno odpraviti ali dopolniti s pogoji iz 4. točke (pravilno: četrtega odstavka, op. sodišča) 218. b člena, ki se nanaša na določitev nezazidanih stavbnih zemljišč v primeru sprejetih OPN. Iz navedenega izhaja, da je podana neenakost pred zakonom v smislu 14. člena Ustave ter je podredno kršeno tudi enako varstvo pravic v smislu 22. člena Ustave, kar ima za posledico tudi, da je pravica tožnika do zasebne lastnine v smislu 33. člena Ustave prav tako kršena (glej odločbo U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006, predvsem 10. točka obrazložitve). V dokazne namene se tožnik sklicuje na ogled na kraju samem, predlaga določitev sodnega izvedenca zaradi ugotavljanja komunalne opremljenosti predmetnih zemljišč, predlaga pa tudi zaslišanje strank. Sodišču predlaga, da upravna akta obeh stopenj odpravi, toženki pa tudi naloži povrnitev stroškov postopka.

4. V naknadni (prvi) pripravljalni vlogi tožnik meni, da je vprašanje protiustavnosti določb 218. b člena predhodno vprašanje ter sodišču predlaga, naj postopek prekine ter zahteva pri Ustavnem sodišču oceno ustavnosti 218. b člena ZGO-1. Poleg tega še navaja, da je Občina Lukovica imela v zadnjih 10 letih zelo pomanjkljive odloke o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, zato je v letu 2017 pristopila k pripravi in sprejemu novega odloka.

5. V naknadni (drugi) pripravljalni vlogi tožnik navaja, da si je priskrbel obširno izvedensko mnenje družbe A.. Dalje navaja, da je bilo ob upoštevanju predpisov rudarske zakonodaje ugotovljeno, da se nahajata na lokaciji tožnika v Lukovici dva pridobivalna prostora kamnoloma. Tožnik dalje izpostavlja tudi, da je Občina Lukovica do sedaj izdala samo lokacijski načrt za sanacijo kamnoloma, ni pa sprejela lokacijskega načrta v smislu določb 218. b člena ZGO-1. Tožnik dalje vztraja pri očitku, da ni bil izveden ogled na kraju samem. Prilaga mnenje družbe A. in sodišču predlaga, da sprejeme ugotovitve izvedencev glede odmere nadomestila tudi v predmetnem postopku in da odloči o tožbi.

6. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Toženka obrazloženo zavrne ugovor zastaranja terjatve.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavani zadevi je sporna odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2006 kot zavezancu B. (tožnik je njegov univerzalni pravni naslednik, op. sodišča). Odločbo je organ izdal v ponovnem postopku, v izvrševanju sodbe tega sodišča I U 1162/2013 z dne 10. 7. 2015. Z navedeno sodbo je bila odpravljena v prejšnjem postopku izdana odmerna odločba z dne 12. 6. 2012, iz razloga, ker iz obrazložitve odločbe ni bilo mogoče ugotoviti, na podlagi katere od točk petega odstavka 218. b člena ZGO-1 je organ štel, da imajo predmetna zemljišča status nezazidanih stavbnih zemljišč, za katera se plačuje NUSZ. V ponovnem postopku je Občina Lukovica predložila seznam zemljišč, ki so predmet odmere NUSZ ter je bilo ugotovljeno, da gre pri teh za zemljišča iz 1. točke petega odstavka 218. b člena ZGO-1. 9. Po 1. točki petega odstavka 218. b člena ZGO-1 (ta zakon je v času izdaje izpodbijane odmerne odločbe urejal plačevanje NUSZ) se štejejo za nezazidano stavbno zemljišče (kot izjema od siceršnje opredelitve nezazidanih stavbnih zemljišč, podane v drugi alineji prvega odstavka tega člena) zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, če je z lokacijskim načrtom (tudi) določeno, da se po opustitvi izkoriščanja na njih izvede sanacija tako, da se namenijo za gradnjo.

10. Da gre pri predmetnih zemljiščih, za katera je z izpodbijano odločbo odmerjeno NUSZ, za nezazidano stavbno zemljišče iz 1. točke petega odstavka 218. b člena ZGO-1, je v izpodbijani odločbi ugotovljeno, in sicer da se parcele nahajajo na območju lokacijskega načrta, določenega z Odlokom o LN, v območju funkcionalnih celot „A“ in „B“, kot izhaja tudi iz slik. V tožbi tožnik navedeni ugotovitvi niti ne nasprotuje in je ne prereka. Na tej podlagi je tako mogoče presoditi, da je organ NUSZ odmeril od nezazidanih stavbnih zemljišč iz 1. točke petega odstavka 218. b člena ZGO-1, kar med strankama niti ni sporno, in torej pravilno, glede na to, da se po prvem odstavku 218. člena ZGO-1 določbe o plačilu NUSZ (VI. poglavje ZSZ/84 v zvezi s prvim odstavkom 56. člena ZSZ/97) uporabljajo (le) za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki ji določa ta člen tega zakona.

11. Vendar pa tožnik kljub vsemu nasprotuje odmeri NUSZ za predmetna zemljišča. Najprej iz razloga zatrjevanih nepravilnosti v postopku sprejemanja Odloka o LN, ki imajo (lahko) vpliv na uveljavitev oziroma veljavnost Odloka o LN. Navaja, da bi Odlok o LN moral biti javno naznanjen ter da bi mu morala biti dana možnost podaje pripomb in da bi Občina morala postopati v smislu določbe drugega odstavka 218. c člena ZGO-1, kar pa ni. Po presoji sodišča je navedeni ugovor nedopusten; zato ga sodišče ne more upoštevati. Tožnik namreč takega ugovora v pritožbi ni uveljavljal. To pa pomeni, da kljub temu, da je zoper odmerno odločbo z dne 27. 7. 2016 (to je v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo) vložil pravočasno pritožbo, ni izpolnjena predpostavka materialne izčrpanosti pritožbe v smislu prvega odstavka 6. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1)1 saj se drugostopenjski organ do zatrjevane kršitve ni mogel opredeliti, kar je glede na rezultat enako, kot da tožnik pritožbe ne bi uporabil2. Sodišče zgolj še dodaja, ni pa to razlog, na katerem sodba temelji, da se 218. c člen ZGO-1, za katerega tožnik očita, da ni bil spoštovan, nanaša na zazidana stavbna zemljišča, medtem ko se izpodbijana odmerna odločba nanaša na nezazidana stavbna zemljišča. 12. Tožnik tudi meni, da sta 4. in 5. točka (pravilno: četrti in peti odstavek, op. s.) 218. b člena ZGO-1 protiustavni. Glede 4. odstavka 218. b člena ZGO-13, ki naj bi po tožnikovem mnenju nedopustno razlikoval med zavezanci za plačilo NUSZ za zemljišča, ki ležijo na območju, za katero je sprejet državni ali občinski prostorski načrt (OPPN) oziroma na območju, za katero je sprejet občinski prostorski red (OPN), sodišče ugotavlja, da na njem izpodbijana odmerna odločba ne temelji. Zato gre pri navedbah, ki se nanašajo na četrti odstavek 218. b člena ZGO-1, za očitno nerelevantne navedbe, zato se sodišče do njih po vsebini ne opredeljuje.

13. Za peti odstavek 218. b člena ZGO-1 pa tožnik trdi, da je protiustaven, ker anulira drugo alinejo prvega odstavka tega člena, ki opredeljuje nezazidana stavbna zemljišča kot zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katero je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča. Po petem odstavku 218. b člena ZGO-1 se namreč, ne glede na drugo alinejo prvega odstavka tega člena, štejejo za nezazidano stavbno zemljišče tudi zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, če je izpolnjen kateri od tam navedenih pogojev, med drugim v 1. točki - glede na katero je zavezanec za NUSZ tožnik - če je z lokacijskim načrtom določeno, da se po opustitvi izkoriščanja na njih izvede sanacija tako, da se namenijo za gradnjo. Sodišče je že v svoji sodbi I U 1162/2013 z dne 10. 7. 2015 navedlo, da opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč v petem odstavku 218. člena ZGO-1 pomeni izjemo od siceršnje opredelitve takih zemljišč, s tem ko jim zakon priznava enak pravni status kot tistim, ki izpolnjujejo splošne pogoje za nezazidana stavbna zemljišča. Kolikor tožnik zatrjevanje protiustavnosti opira na stališča v odločbi Ustavnega sodišča U- I - 117/01 z dne 21. 3. 2002, sodišče tožniku ne pritrjuje, saj iz navedene odločbe, in tudi nadaljnjega sklepa U-I-310/04 z dne 22. 6. 20064 ne izhaja stališče, da bi pridobivalnega prostora ne bilo mogoče opredeliti kot nezazidanega stavbnega zemljišča, za katero se plačuje NUSZ, tudi če se (vzporedno) plačuje rudarske pravice5. Namembnost zemljišč za gradnjo, opredeljena v ustreznem prostorskem aktu, je temeljni zakonski pogoj za določitev zemljišč kot nezazidanih stavbnih zemljišč; zato sodišče tudi nima pomislekov v ustavno skladnost ureditve različnih nadaljnjih pogojev, če ima taka ureditev podlago v posebni naravi zemljišč (2., 4. oziroma peti odstavek 218. b člena ZGO-1). Iz navedenih razlogov sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu, naj z zahtevo pri Ustavnem sodišče začne postopek za oceno ustavnosti določb 218. b člena ZGO-1. 14. Sodišče tožniku tudi ne pritrjuje, da naj bi bila glede na 1. člen ZGO-1 uporaba tega zakona za dejavnost rudarstva izključena. Ne glede na (splošno) določbo 1. člena ZGO-1, po kateri zakon ureja pogoje za gradnjo in vzdrževanje objektov, pri čemer ne velja za gradnjo in vzdrževanje tistih objektov v rudniškem prostoru, ki so v neposredni povezavi z raziskovanjem, izkoriščanjem ali prenehanjem izkoriščanja mineralnih surovin, pa ta zakon v prehodnih in končnih določbah ureja (tudi) odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč v prehodnem obdobju, do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin, v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, in sicer v členih 218 ter od 218 a do 218 d; med drugim v določbi petega odstavka 218. b člena tudi za zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin. Da bi jasno in določno določbo petega odstavka 218. b člena ZGO-1 razlagalo v drugačnem pomenu, kot to narekujejo jezikovna, logična, teleološka, sistematična metoda, namreč da se začasna ureditev odmere NUSZ nanaša tudi na zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, in kot predlaga tožnik, pa sodišče podlage nima.

15. Neutemeljene so tožbene navedbe, da iz več odločb drugostopenjskega organa z dne 24. 5. 2013 izhaja, da se NUSZ lahko odmeri le od komunalno opremljenega zemljišča, z izpodbijano odločbo pa NUSZ od takih zemljišč ni bilo odmerjeno. Sodišče je že navedlo, da pritrjuje organu, da je tožniku kot zavezancu NUSZ z izpodbijano odločbo pravilno odmeril na podlagi petega odstavka 218. b člena ZGO-16. 16. Kolikor tožnik zatrjuje, da so mu kršene pravice iz 14., 15., 22. in 33. člena Ustave, glede na to, da je drugostopenjski organ v postopkih za odmero NUSZ za leta 2009 do 2011 odločal na podlagi drugačnih pravnih stališč, tudi te ugovore sodišče zavrača kot neutemeljene. Sodišče je po navedenem presodilo, da je bilo tožniku kot zavezancu z izpodbijano odločbo pravilno odmerjeno NUSZ za leto 2006. Na navedeno presojo zato v ničemer, ker ni pravno relevantna, ne more vplivati zatrjevana okoliščina, tudi če bi se izkazalo, da je resnična, da naj bi bilo pri izdaji odmernih odločb za druga leta odločeno na podlagi drugačnih pravnih stališč7. Glede na to tožnik brez podlage zatrjuje nedopusten poseg v njegove ustavne pravice.

17. Kot neutemeljene sodišče zavrača tudi navedbe, da bi organ moral opraviti ogled na kraju samem, da bi se na kraju samem ugotovilo, katere površine je treba šteti kot nezazidana stavbna zemljišča. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je tožnik zavezanec za NUSZ za nezazidana stavbna zemljišča, navedena v odločbi, na podlagi 1. točke petega odstavka 218. b člena ZGO-1 oziroma njegovih določb, po katerih se štejejo za nezazidano stavbno zemljišče zemljiške parcele, za katere je z lokacijskim načrtom določeno, da so namenjene za površinsko izkoriščanje mineralnih surovin, in za katere je z lokacijskim načrtom določeno tudi, da se po opustitvi izkoriščanja na njih izvede sanacija tako, da se namenijo za gradnjo. Opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč je po navedenem predmet prostorskih aktov (občine), ki so materialnopravni predpisi, na katere je organ pri odločanju vezan; ugotavljanje, katera zemljišča so nezazidana stavbna zemljišča, tako ne more biti predmet ugotavljanja dejanskega stanja. Zato je tožbeni ugovor, da bi organ moral v ta namen opraviti ogled na kraju samem, neutemeljen.

18. Sodišče ne sprejema kot utemeljenega niti tožbenega ugovora, da se odločba ne bi mogla sklicevati na mnenje občine, ki ima v zadevi gospodarski interes. Iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije namreč izhaja, da ne glede na uporabljeno dikcijo „ mnenje občine“ po vsebini ne gre za mnenje v smislu soodločanja občine v zadevi, pač pa za zagotavljanje organu podatkov o namenski rabi prostora oziroma podatkov o površini zemljiških parcel, ki so vključene v območja, za katera je občina določila, da se na njih plačuje nadomestilo8. Prav tako sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene navedbe o tem, da so v površinah zemljišč, ki jih je zaradi odmere NUSZ v posameznih letih posredoval organ, odstopanja, ki niso obrazložena. Za obravnavano zadevo so relevantne zgolj površine zemljišč, ki jih upošteva izpodbijana odmerna odločba, in zgolj tem podatkom bi tožnik lahko ugovarjal, če se z njimi ni strinjal, vendar kot izhaja iz spisne dokumentacije, tožnik takega ugovora ni podal. Kolikor bi bilo njegove navedbe razumeti, kot da so podane v smeri nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki bi moralo biti dopolnjeno, pa gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).

19. Prav tako tožnik ne more doseči drugačne presoje sodišča ob sklicevanju na zdaj veljavni (oziroma v pripravi) odlok o NUSZ in zatrjevano drugačno ureditev plačevanja NUSZ za površine, namenjene površinskemu izkoriščanju mineralnih surovin. Za preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe so namreč pravno relevantni le v času izdaje odločbe veljavni predpisi (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-19).

20. Tudi v postopku upravnega spora predloženo izvedensko mnenje družbe A. - je nedovoljen nov dokaz, ki ga sodišče pri odločanje ne more upoštevati, kolikor se nanaša na materialnopravno dejansko stanje, saj bi morebitni nepravilni ali nepopolni ugotovitvi relevantnih dejstev tožnik mogel (in moral najprej) ugovarjati v upravnem postopku, glede na to, da mu je bila, kar niti ni sporno, dana možnost izjave o odločilnih dejstvih (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Kolikor pa v predloženem izvedenskem mnenju tožnik izpostavlja druge kršitve, je dokaz nedopusten z vidika materialne neizčrpanosti pritožbe, saj je tožnik izvedensko mnenje predložil prvič šele v postopku upravnega spora (prvi odstavek 6. člena ZUS-1).

21. Nedovoljene pa so tudi tožnikove navedbe o absolutnem zastaranju terjatve, iz razloga po prvem odstavku 6. člena ZUS-1. Tožnik je sicer zoper odmerno odločbo vložil (pravočasno) pritožbo, ni pa v njej zatrjeval zastaranja terjatve, zato ni izpolnjena predpostavka materialne izčrpanosti pritožbe v smislu prej citirane določbe prvega odstavka 6. člena ZUS-1, kajti drugostopenjski organ se do zatrjevane kršitve ni mogel opredeliti, kar je glede na rezultat enako, kot da tožnik pritožbe ne bi uporabil. Toženka je na tožbeni ugovor sicer odgovorila v odgovoru na tožbo, vendar ta okoliščina ne more vplivati na ugotovitev sodišča, da tožnik procesne predpostavke za vsebinsko presojo ugovora zastaranja terjatve v upravnem sporu ni izpolnil10. 22. Ker je sodišče po navedenem presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

23. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Tožnik je namreč predlagal, naj sodišče izvede dokaz z ogledom na kraju samem, določi sodnega izvedenca, vpogleda v osnutek odloka o NUSZ v Občini Lukovica z dne 19. 7. 2017, vpogleda v izvedensko mnenje družbe A., in zasliši stranke. Da je ogled na kraju samem, ki ga je tožnik predlagal zaradi ugotovitve, katere površine je treba šteti kot nezazidana stavbna zemljišča, za katera se odmeri NUSZ, že v upravnem postopku, očitno nerelevanten dokaz, za odločitev nepomemben dokaz, se je sodišče opredelilo že v 17. točki obrazložitve te sodbe, ob razlogovanju, da je opredelitev nezazidanih stavbnih zemljišč predmet ureditve v prostorskih aktih občine, in ne ugotavljanja dejanskega stanja. Dokaz s sodnim izvedencem je tožnik predlagal zaradi ugotovitve komunalne opremljenosti predmetnih zemljišč. Tudi v tem primeru gre za očitno nerelevanten dokaz, saj je okoliščina komunalne opremljenosti predmetnih zemljišč pravno nerelevantna, glede na to, da je tožnik zavezanec za NUSZ za predmetna zemljišča na podlagi 1. točke petega odstavka 218. b člena ZGO-1, kar je sodišče v obrazložitvi sodbe tudi že presodilo kot pravilno uporabljeno materialnopravno določbo. Izvedensko mnenje družbe A. pa je po navedenem v 20. točki obrazložitve sodbe tudi nedopusten dokaz. Vpogled v osnutek odloka o NUSZ v Občini Lukovica z dne 19. 7. 2017 je očitno nerelevanten dokaz, kot je sodišče že navedlo v 19. točki obrazložitve sodbe, ker predpis ni materialnopravna podlaga za odločanje o NUSZ v izpodbijani odmerni odločbi. Dokazni predlog tožnika za zaslišanje strank pa je nesubstanciran in torej tudi ni pomemben za odločitev. Sodišče je tako v zadevi odločilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na seji.

24. O stroških postopka pa je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Po prvem odstavku 6. člena ZUS-1 upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno.

2 Tako tudi N. Smrekar v Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 56 3 Četrti odstavek 218. b člena ZGO-1 določa, kdaj se za nezazidana stavbna zemljišča iz drugega odstavka tega člena šteje, da je zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak ...

4 V povzetku sklepa U-I-310/04 Ustavno sodišče navaja, da je že v odločbi U-I-117/01 z dne 21. 3. 2002 ugotovilo, da je lahko del območja pridobivalnega prostora kamnoloma zazidano stavbno zemljišče, za katero se plačuje NUSZ, čeprav je območje namenjeno predvsem raziskovanju in izkoriščanju mineralnih snovi.

5 Iz sklepa U-I-310/04 izhaja, da se je pobudnica, ki je (neuspešno) izpodbijala odlok o nadomestilu za stavbno zemljišče, sklicevala na to, da za del pridobivalnega prostora že plačuje rudarske pravice.

6 Tožnik ugovora tudi ne more opirati na morebitna nepravilna pravna stališča, zavzeta v postopkih, v katerih mu je bilo odmerjeno NUSZ za druga časovna obdobja, kajti ni mogoče zahtevati vzpostavitve enakosti v nepravu in zatrjevati, če tej zahtevi ni ugodeno, da je bila kršena določba 22. člena Ustave (tako tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-21/93 z dne 4. 4. 1996).

7 Kot je sodišče že navedlo, stranke ne morejo zahtevati vzpostavitve enakosti v nepravu ter v primeru neuspeha zatrjevati nedopustnih posegov v njihove ustavne pravice.

8 Iz odločbe izhaja, da je občina predložila seznam parcel, ki so predmet odmere nadomestila ter pri tem navedla, zakaj navedena zemljišča štejejo kot nezazidana stavbna zemljišča, za katera se po 1. točki petega odstavka 218. b člena plačuje nadomestilo.

9 Po 6. ZUP organ odloča v upravni zadevi po zakonu, podzakonskih predpisih, predpisih samoupravnih lokalnih skupnosti in splošnih aktih, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, po 1. točki prvega odstavka 27. člena ZUS-1 pa se upravni akt sme izpodbijati, če v postopku za izdajo upravnega akta zakon ali podzakonski predpis ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen.

10 Do stališča toženke o ugovoru se namreč tožnik v tožbi ni mogel opredeliti in ga konkretizirano izpodbijati, zato tožbe v obsegu navedenega ugovora ni mogoče vsebinsko presoditi.