Jedro

Po določbi tretjega odstavka 76. člena ZPP sme namreč pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku citiranega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. V takih primerih gre v bistvu za podeljeno sposobnost biti stranka, ki velja samo za konkretni spor. Poleg tega pa mora oblika združevanja, ki naj ji sodišče prizna lastnost stranke, izpolnjevati glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, pri čemer ni bistveno, da gre za neko stalno obliko združevanja kot zmotno meni pritožba in tudi ne, da ima premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod prvo točko izreka ugotovilo, da je tožena stranka Zbor etažnih lastnikov motila tožečo stranko v posesti podvoza K. ul. 7 - 9 in sicer tako, da je dne 08.06.1998 ob 18. uri zaprla podvoz v K. ul. 7 - 9 s postavitvijo premičnih vrat ter tako onemogočila, da bi tožeče stranke vozile na svoje dvorišče v K. ul. 5. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred navedenim motilnim dejanjem, to je omogočiti dovoz tožečim strankam skozi podvoz v K. ul. 7 - 9, s tem, da izroči proti plačilu tožečim strankam 12 "upravljačev" za odpiranje teh premičnih vrat ali da odstrani premična vrata, ter da se v bodoče izogiba vseh takih in podobnih motitvenih dejanj, vse v roku 8 dni pod izvršbo. V nasprotnem primeru bodo premična vrata odstranile tožeče stranke na stroške tožene stranke. Pod drugo točko izreka je ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi istega sodišča opr. št. I 1159/2000 z dne 22.03.2001 zavrnilo. Pod tretjo točko izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožečim strankam pravdne stroške v znesku 436.625,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje, to je 12.12.2001 dalje do plačila. Proti navedenemu sklepu se je iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom in 424. členom istega zakona) pravočasno pritožila tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je toženi stranki priznalo lastnost stranke v smislu tretjega odstavka 76. člena ZPP. Zbor etažnih lastnikov kot stalna oblika združevanja sploh ne obstoji, marveč se oblikuje po potrebi in ga sestavljajo posamezni lastniki stanovanj večstanovanjske hiše. Zbor prav tako nima premoženja, premična vrata pa predstavljajo skupno napravo večstanovanjske hiše, ki je v solasti vseh etažnih lastnikov stanovanj. Sodišče prve stopnje je prav tako ravnalo napačno, saj je ugodilo popolnoma spremenjenemu predlogu za izdajo začasne odredbe, kar sploh ni predmet motitve po predmetni tožbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka. Pritožba ni utemeljena. Pri preizkusu izpodbijanega sklepa je prišlo pritožbeno sodišče do zaključka, da nobeden od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan. Katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka ima v mislih tožena stranka, ne pove, v kolikor pa pritožba meni, da je podana bistvena kršitev postopka v tem, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določilo 76. člena ZPP, kar bi kazalo na relativno bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, temu ni moč pritrditi. Sodišče druge stopnje pa tudi ni ugotovilo kakšnih kršitev iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Bistvo pritožbenega očitka je, da je sodišče prve stopnje toženi stranki neupravičeno priznalo lastnost pravdne stranke, saj Zbor etažnih lastnikov kot stalni organ ne obstaja in ne gre za stalno obliko združevanja, razen tega pa tudi nima premoženja, saj so premična vrata v solasti vseh etažnih lastnikov. Takšnim pritožbenim očitkom ni moč priznati uspeha. Sodišče prve stopnje je namreč v razlogih izpodbijanega sklepa povsem sprejemljivo in tudi pravilno zaključilo, zakaj je Zboru etažnih lastnikov priznalo lastnost pravdne stranke z učinkom v obravnavanem postopku. Takšne razloge, razen v obsegu o premoženju tožene stranke, kot pravilne povzema tudi pritožbeno sodišče, ki glede na pritožbena izvajanja še navaja: Po določbi prvega odstavka 76. člena ZPP je pravdna stranka vsaka fizična in pravna oseba. Ker Zbor etažnih lastnikov iz K. ul. 7 - 13 in A. ul. 24 - 28, kot je toženo stranko v predmetni zadevi označila tožeča stranka (pripravljalni spis z dne 8.1.2001 na list. št. 157), ni ne fizična in ne pravna oseba, je sodišče prve stopnje za rešitev spora moralo najprej presojati ali lahko toženi stranki - Zboru etažnih lastnikov z učinkom v konkretni pravdi prizna lastnost stranke. Po določbi tretjega odstavka 76. člena ZPP sme namreč pravdno sodišče izjemoma, s pravnim učinkom v določeni pravdi, priznati lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku citiranega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. V takih primerih gre v bistvu za podeljeno sposobnost biti stranka, ki velja samo za konkretni spor. Poleg tega pa mora oblika združevanja, ki naj ji sodišče prizna lastnost stranke, izpolnjevati glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, pri čemer ni bistveno, da gre za neko stalno obliko združevanja kot zmotno meni pritožba in tudi ne, da ima premoženje. Za rešitev obravnavane zadeve ni pomembno, ali Zbor etažnih lastnikov obstoji kot stalni organ ali ne. Bistveno je, da je kot tak obstajal pri odločanju in je odločal o postavitvi premičnih vrat ter o tem, da stanovalci K. ul. 5 ne dobijo upravljalcev za odpiranje teh. Navedeno je namreč potrdil takratni predsednik sklica Zbora A. O., ki je, kot je bilo nesporno ugotovljeno, v največji meri sodeloval pri organizaciji in postavitvi teh vrat. Tako so na seji Zbora etažnih lastnikov, ki je bila sklepčna, vsi udeleženci tega soglasno sklenili, da bodo postavili premična vrata in da stanovalci K. ul. 5 ne bodo dobili upravljalcev za odpiranje teh. Prav tako iz pogodbe štev. 17.07/98 z dne 12.03.1998 o dobavi in montaži krilne vratne zapore prehodov K. ul. 7 in 9 in fiksnih delov zapore za oba prehoda na daljinsko krmiljenje z izvajalcem (priloga B3) izhaja, da je le to kot naročnik sklenil Zbor, kot pooblaščni predstavnik naročila pa je nastopal A. O., ki je kot tak podpisal pogodbo. Preko Zbora so se zbirala in prenakazovala denarna sredstva za plačilo naročenih del. Tako se pritožbeno sodišče, po obrazloženem, pridružuje pravilni prvostopenjski oceni, da je treba Zboru etažnih lastnikov, ki jo je kot toženo stranko označila tožeča stranka, za rešitev konkretne pravdne zadeve (spor med strankama izvira iz pravnega posla, ki ga je sklenil Zbor etažnih lastnikov) priznati lastnost pravdne stranke, saj gre pri tej za takšno obliko združevanja, ki izpolnjuje glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, kar pomeni v civilni pravdi sposobnost biti nosilec pravic in dolžnosti, ki izvirajo iz procesnopravnega razmerja. Nesprejemljivi so sicer zaključki sodišča prve stopnje, da ima tožena stranka premoženje in sicer najmanj v premičnih vratih, vendar to ne vpliva na sprejeto odločitev, da se Zboru etažnih lastnikov prizna lastnost stranke v tem konkretnem postopku in z učinkom samo za to pravdo. Prav ima pritožba, da premična vrata predstavljajo skupno napravo večstanovanjske hiše, ki je v solasti etažnih lastnikov, vendar za priznanje lastnosti stranke v določeni pravdi ni bistveno, da ima taka oblika združevanja tudi premoženje. Obstoj premoženja je le eden izmed dodatnih kriterijev, ki je sodišču v pomoč pri odločanju ali naj posamezni obliki združevanja prizna lastnost stranke in sicer je to toliko bolj upravičeno, če ima premoženje, na katero je mogoče seči z izvršbo. Tožeča stranka bo pač, v kolikor se sama odloči za takšno toženo stranko, ki nima premoženja v primeru morebitne izvršbe (četudi le za pravdne stroške) sama nosila riziko poplačila svoje terjatve. Samega zatrjevanega motenja pritožba ne izpodbija. Materialnopravni preizkus v tej smeri pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje o tem delu tožbenega zahtevka glede na dejanske ugotovitve povsem pravilno odločilo. Glede pritožbenih navedb, ki grajajo odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora zoper izdano začasno odredbo pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da so take pritožbene navedbe neupoštevne. Iz sklepa opr. št. I P 1159/2000 z dne 22.03.2001, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe namreč izhaja, da začasna odredba velja do pravnomočne rešitve sporne zadeve. Ker je z odločitvijo višjega sodišča postal izpodbijani sklep dne 9.4.2003 pravnomočen, navedeno pomeni, da je začasna odredba zaradi pravnomočne rešitve spora prenehala veljati in je tako odločanje o ugovoru postalo brezpredmetno. Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 424. členom ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.