Jedro

Če je bila ob podržavljenju podjetja ugotovljena njegova denarna vrednost, se ta po 5. odstavku 44. člena ZDen valorizira. Stranka, ki ugovarja ugotovljeni vrednosti ob podržavljenju, je dolžna v postopku predložiti verodostojne dokaze oz. listine.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo odločeno, da je tožnik kot zavezanec dolžan izročiti upravičencu J.Č. odškodnino v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v vrednosti 1.799.453,60 DEM, izplačljivih v tolarski protivrednosti za podržavljeno podjetje A. Do pravnomočnosti sklepa sodišča v zapuščinskem postopku se premoženje izroči v začasno upravljanje skrbnici za posebne primere, pravni naslednici upravičenca, J.M. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je bilo upravičencu od celotnega podržavljenega premoženja vrnjeno 562.661,94 ZDA dolarjev v obliki lastninskega deleža na družbenem kapitalu podjetja B, za ostalo premoženje pa je upravičenec zahteval odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Kot osnova za ugotavljanje vrednosti podržavljenega premoženja ja bil upravnemu organu zapisnik o popisu in cenitvi z dne 28.9.1946 (4. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja - v nadaljevanju: pravilnik). Zavezanec v postopku ni predložil nikakršnih listin niti drugih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da je vrednost podržavljenega premoženja drugačna kot je ugotovljena v že navedenem zapisniku. Tožena stranka je na podlagi listinskih dokazov zaključila, da je prvostopni organ dejansko in pravno stanje zadeve pravilno ugotovil ter glede na dejansko stanje pravilno uporabil materialne predpise.

Tožnik v tožbi zatrjuje, da je upravni organ nepopolno ugotovil obseg podržavljenega premoženja. Tožnik je ves čas postopka opozarjal, da je pri ugotavljanju obsega premoženja potrebno preveriti, če niso bile morebiti določene stvari oziroma premičnine izvzete iz prvotno določenega obsega zaplenjenega premoženja. Iz sodbe Okrajnega sodišča z dne 15.7.1947 je namreč razvidno, da je P.P. uspel z izločitvenim zahtevkom, ki ga je uveljavljal zoper FLRJ do zaplenjenega premoženja. Iz dopisa občinskega oddelka - odseka za ljudsko imovino je tudi razvidno, da je bilo delegatu podjetja J.Č. naročeno, da popisane predmete izroči P.P. Vrednost teh premičnin je upoštevana v odškodnini, ki je predmet upravnega spora. Upravni organ od vrednosti zaplenjenega premoženja tudi ni odštel terjatve v znesku 75.000 Lit, ki je bila s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 13.4.1946 izvzeta iz zaplembe. Navedena primera izločitve predmetov oziroma terjatev pa verjetno nista edina. Upravni organ bi moral ugotoviti vrednost neto aktive na podlagi zadnje bilance pred podržavljenjem podjetja iz leta 1945. Zapisnik o popisu strojev, zalog in materiala, sestavljen v dneh od 19. do 5.9.1945 ne daje realne ocene neto aktive podjetja. Iz priloge k cenitvi strojev z dne 26.7.1946 je razvidno, da so bili stroji ocenjeni po dnevnih cenah, ki so veljale spomladi 1941, glede zalog papirja in materiala pa ni navedena podlaga za cenitev. Iz cenitve tudi ni razvidno, da bi bila upoštevana amortizacija (7. člen navodila). Glede samih zalog, katerih vrednost predstavlja največjo postavko vrednosti podržavljenega podjetja, pa bi upravni organ moral ugotoviti, ali navedeni material ni bil morebiti dostavljen kot material naročnika namenjen za izdelavo izdelkov naročnika (iz pritožbe J.Č. zoper sodbo z dne 8.10.1945 je razvidno, da je iz Italije in Nemčije prejemal material za te naročnike). Iz primerjave bilanc iz leta 1945 in 1941 bi bil razviden tudi morebitni vojni dobiček. Navedeno kaže na to, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz obrazložitve prvostopne odločbe tudi ni razvidno, po katerem tečaju je upravni organ pretvoril dolarsko vrednost odškodnine v DEM. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila tožba vložena po preteku zakonskega roka.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 5. odstavka 44. člena ZDen se ob podržavljenju ugotovljene denarne vrednosti podržavljenih podjetij valorizirajo z upoštevanjem paritete dinarja do ZDA dolarja v času podržavljenja premoženja in paritete tolarja do ZDA dolarja na dan izdaje odločbe, ob upoštevanju povprečnega povečanja dolarskih cen tega premoženja, ki ga določi Minister za finance. Določba 6. odstavka tega člena pa določa, da če sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov (tudi petega) ni mogoče ugotoviti, se ta oceni po merilih določenih s predpisom iz prvega odstavka 85. člena tega zakona, če ta zakon ne določa drugače. Iz navedenega torej izhaja, da za premoženje podjetij, katerega vrednost je bila ugotovljena že ob času podržavljenja (z bilanco ali zapisnikom), zakon ne predvideva ponovnega vrednotenja. Če stranka na podlagi verodostojnih listin oziroma dokazil v postopku izkaže, da tedaj ugotovljena vrednost ne ustreza realni vrednosti, upravni organ v denacionalizacijskem postopku ugotavlja vrednost v skladu z merili, določenimi s predpisom iz 85. člena ZDen.

Po vpogledu v podatke v spisih, sodišče ne dvomi v pravilno odločitev tako prvostopnega kot tudi drugostopnega upravnega organa. Tožnik kot stranka v postopku s splošnimi trditvami, da ob podržavljenju ugotovljena vrednost ne ustreza realni vrednosti, ne da bi zanje v upravnem postopku predložil verodostojne listine oziroma dokaze, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, v postopku ni mogel uspeti. V stvari ni sporno, da tožnik, kljub pozivu upravnega organa, za trditve, da vrednost premoženja ugotovljena ob njegovem podržavljenju ne ustreza realni vrednosti premoženja, ki je bilo dejansko podržavljeno, v upravnem postopku ni predložil nikakršnih dokazil. Sodišče v upravnem sporu, ko preizkuša zakonitost izpodbijane odločbe, ne more upoštevati novih dejstev oziroma dokazov, ki jih tožnik ni navajal, oziroma predložil že v upravnem postopku. V denacionalizacijskem postopku je stranka, ki se ne strinja z vrednostjo stvari oziroma premoženja, ugotovljeno na podlagi zapisnika ob podržavljenju, dolžna to izkazati z verodostojnimi listinami v upravnem postopku. Ker v konkretnem primeru okoliščine, ki jih tožnik v tožbi navaja, in dokazi, ki jih je v upravnem sporu predložil, v upravnem postopku niso bile presojane, jih tožnik v upravnem sporu ne more z uspehom uveljavljati. Zato teh novot sodišče v upravnem sporu ni presojalo. Drži pa sicer tožnikov očitek, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, po katerem tečaju je upravni organ pretvoril dolarsko vrednost odškodnine v DEM. Vendar, ker tožnik ne trdi, da pretvorjena dolarska vrednost odškodnine v DEM ne ustreza tečajni vrednosti na dan izdaje odločbe, kot to določa 5. odstavek 44. člena ZDen, je sodišče presodilo, da ta pomanjkljivost sama po sebi ni razlog za nezakonitost odločbe.

V odgovor prizadeti stranki pa sodišče pripominja, da je bila tožnikova tožba vložena pravočasno. Tridesetdnevni rok je pretekel v soboto 20.5.1995. Tožnik je vložil tožbo prvi naslednji delavnik (22.5.1995), torej pravočasno (24. člen ZUS).

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).