Jedro

Storilcu, ki hrani prepovedano drogo, je treba dokazati obarvani naklep, da namerava prepovedano drogo, ki jo hrani, prodati naprej ali jo na neki način dati v promet. Če hranitelj prepovedane droge tega nima v naklepu, potem kaznivo dejanje v tej izvršitveni obliki ni podano.

Ob opravljeni hišni preiskavi pri obtožencu, razen zasežene droge, ni bilo najdenih nobenih drugih predmetov, ki običajno nakazujejo na namen prodaje ali dajanja v promet (npr. zasežene tehtnice, embalaža za pakiranje, seznami odjemalcev, zasežena gotovina, ipd.), zato bi moralo sodišče ob izostanku drugih dokazov ter zatrjevanju obrambe, da je bil zelo majhen delež zasežene konoplje uporaben, še bolj skrbno preveriti in nato tudi obrazložiti ali zgolj zasežena količina omogoča sklepanje na ravni gotovosti, da je obtoženi konopljo hranil z namenom nadaljnje prodaje ali dajanja v promet.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtožencu je v določeno kazen zapora vštelo čas pridržanja od dne 3. 5. 2015 do 4. 5. 2015 ter mu odvzelo zaseženo drogo in sicer 1.394 g konoplje. Odločilo je, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v višini 783,08 EUR, ki jih lahko plača v 12-ih zaporednih mesečnih obrokih po 65,25 EUR (prvi obrok zapade v plačilo prvi dan v mesecu po pravnomočnosti sodbe), dolžan pa je plačati tudi sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona s predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Preizkus izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb je pokazal, da se pritožnik utemeljeno zavzema za razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbeno trditvijo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Obtožencu se v predmetnem postopku očita, da je zaradi prodaje ali dajanja v promet hranil 1.394 gramov prepovedane droge konoplje, kar je količina, ki znatno presega količino za lastne potrebe. Glede na določbo prvega odstavka 186. člena KZ-1 je hramba prepovedane droge kazniva le, če jo storilec hrani z namenom nadaljnje prodaje ali dajanja v promet. Hramba prepovedane droge za lastno uživanje in porabo ni kazniva. Storilcu, ki hrani prepovedano drogo, je treba dokazati obarvani naklep, da namerava prepovedano drogo, ki jo hrani, prodati naprej ali jo na neki način dati v promet. Če hranitelj prepovedane droge tega nima v naklepu, potem kaznivo dejanje v tej izvršitveni obliki ni podano1. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kljub obširno izvedenem dokaznem postopku, ki se je večinoma nanašal na ugotavljanje identičnosti zaseženega in analiziranega materiala, v sodbi v zvezi z odločilnim dejstvom o hrambi droge z namenom nadaljnje prodaje ali dajanja v promet v 18. točki obrazložitve zapisalo zgolj, da je prepričano, da je obtoženi drogo hranil z namenom prodaje, ker zasežena količina 1.394 gramov konoplje občutno presega količino, ki bi jo povprečen uživalec prepovedanih drog imel za lastno uporabo (povprečna količina za en zvitek običajno ne presega 0,5 do 1 grama konoplje kot je v mnenju ocenila izvedenka dr. A. A.), sicer pa obtoženec sploh ni zatrjeval lastne uporabe. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožniku, da tožilski očitek hrambe z namenom prodaje ali dajanja v promet, temelji zgolj na zaseženi količini, se pa ne strinja s pritožnikom, da količina substance sama po sebi ne more dokazovati namena njenega hranjenja, vendar pa je to potrebno ugotoviti in za to navesti prepričljive razloge v vsakem konkretnem primeru posebej, zlasti ob izostanku ostalih personalnih in materialnih dokazov, ki bi lahko kazali na namen hrambe, kot je to v obravnavanem primeru. Pritrditi je pritožniku, da ob opravljeni hišni preiskavi pri obtožencu, razen zasežene droge, ni bilo najdenih nobenih drugih predmetov, ki običajno nakazujejo na namen prodaje ali dajanja v promet (npr. zasežene tehtnice, embalaža za pakiranje, seznami odjemalcev, zasežena gotovina, ipd.), zato bi moralo sodišče ob izostanku drugih dokazov ter zatrjevanju obrambe, da je bil zelo majhen delež zasežene konoplje uporaben, še bolj skrbno preveriti in nato tudi obrazložiti ali zgolj zasežena količina omogoča sklepanje na ravni gotovosti, da je obtoženi konopljo hranil z namenom nadaljnje prodaje ali dajanja v promet. Tega pa sodišče v izpodbijani sodbi ni storilo. Pritožbeno sodišče pa ob tem še izpostavlja, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je obtožencu namen prodaje dokazan tudi iz razloga, ker obtoženi ni zatrjeval lastne uporabe, v nasprotju z zagovorom obtoženca. Obtoženi se je namreč v preiskavi in na glavni obravnavi dne 23. 10. 2020 zagovarjal z molkom, na glavni obravnavi dne 25. 8. 2022 pa je obtoženi v zvezi s spremembo obtožbe, s katero je bilo dodano besedilo „kar je količina, ki znatno presega količino za lastne potrebe“, povedal zgolj to, da dejanja ne prizna, da zasežena substanca ni bila namenjena prodaji ter da ne želi povedati čemu je bila namenjena, ker ne želi svojega bližnjega spraviti v kazenski pregon ali drug postopek ali sramoto, na vprašanja pa ni odgovarjal. Glede na tak zagovor obtoženca ni mogoče zaključiti, da obtoženi ni zatrjeval lastne uporabe, saj se je obtoženi sprva zagovarjal z molkom, nato pa zgolj povedal, da konoplja ni bila namenjena prodaji, ne želi pa povedati čemu je bila namenjena. Zato je podano tudi nasprotje med razlogi sodbe in podatki spisa, saj se protispisnost vsekakor nanaša na odločilno pravno relevantno dejstvo. Sodišče pa se do zagovora obtoženca izrecno v sodbi tudi ni opredelilo in ga ni ocenilo. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Utemeljene pa so tudi trditve pritožbe, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni angažiralo ustreznega strokovnjaka, ki bi pojasnil uporabnost zasežene konoplje. Iz podatkov spisa je namreč razvidno, da je bil manjši del zasežene konoplje v obliki vršičkov, za katere je splošno znano, da se uporabljajo za kajenje, večina preostale zasežene konoplje pa je bila v delcih. Res je sicer dr. A. A., ki je na NFL izdelala Poročilo o preiskavi, zaslišana na glavni obravnavi povedala, da je bil ves zaseženi material rastlina konoplja, ki je prepovedana ter da je imela zasežena konoplja 2,6 procenta totalnega THC, kar za uporabnike, ki v posamezen zvitek dajo od 0,5 do 1 g konoplje, ni slab material, kar je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo in izpovedbi A. A. tudi sledilo. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je policist B. B. zaslišan v preiskavi povedal, da so bili le v eni vreči vršički, ostali zaseženi material pa so bili bolj kot ne listi konoplje, zaslišan na glavni obravnavi pa še, da so vršaki (torej vršički) ponavadi bolj za kaditi, perje (listi) pa bolj za kuhati in se do tega dela policistove izpovedbe ni opredelilo, čeprav gre, glede na očitek hrambe z namenom prodaje ali dajanja v promet, gotovo za pravno relevantno dejstvo. Pomembno je namreč kolikšen del zasežene konoplje je kvaliteten in uporaben ter zato tudi interesanten za kupce/odjemalce (ali zgolj vršički ali tudi perje) in za katere namene se lahko posamezni deli konoplje uporabljajo, saj obtožba obtožencu očita, da je celotno zaseženo količino hranil z namenom prodaje ali dajanja v promet. V kolikor se izkaže, da je za kupce/odjemalce uporaben in dovolj kvaliteten le manjši del zasežene konoplje, se namreč zaključek sodišča prve stopnje, da zgolj zasežena količina omogoča zaključek o namenu hrambe, tudi ob obstoječi sodni praksi, ki jo korektno povzema pritožnik v pritožbi, lahko izkaže za zmoten. Na to pa utemeljeno opozarja tudi pritožnik.

6. Se pa sodišče druge stopnje ne strinja s pritožnikom, da bi moralo sodišče prve stopnje za razjasnitev tega vprašanja angažirati izvedenca. Sodišče prve stopnje bo moralo angažirati ustreznega strokovnjaka, pri tem pa ni nujno, da gre za izvedenca. Določba 187. člena ZKP namreč določa, da če je preiskovalnemu sodniku (enako pa velja tudi za razpravljajočega sodnika) potrebna pomoč (kriminalistično – tehnična in druga) policije ali drugih državnih organov v zvezi s preiskavo, so ti dolžni, da mu na njegovo zahtevo pomagajo. Ta določba je tako uporabljiva tudi v razmerju do Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL), ki je v konkretnem primeru sodišču že nudil pomoč2. V ponovljenem postopku bo tako sodišče moralo ugotoviti ali je na NFL zaposlen ustrezen strokovnjak, ki lahko poda odgovore na vprašanja, izpostavljena v prejšnji točki obrazložitve. V kolikor ga ni, pa lahko sodišče z odredbo postavi izvedenca ustrezne stroke. Ob tem pa pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da so navedbe pritožnika, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opirati na dopolnitev poročila dr. A. A. iz razloga, ker je zaposlena na NFL, ki deluje v sklopu policije, neutemeljene, saj je na podlagi 19. člena Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) NFL specializirana notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, ki zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi in izvedenskih izidov in mnenj s področja forenzičnih znanosti, izvaja forenzična in laboratorijska raziskovanja in opravlja forenzične preiskave ter podaja poročila o preiskavi in izvedenske izvide in mnenja za potrebe policije, državnega tožilstva, sodišč in drugih državnih organov ter naloge opravlja avtonomno in v skladu s strokovnimi standardi in navodili, strokovnjaki, zaposleni v laboratoriju pa so pri opravljanju izvedeništva neodvisni. Glede na pojasnjeno je v 19. členu ZODPol torej normativno urejen status, avtonomnost in neodvisnost delovanja NFL.

7. Pritožba obtoženčevega zagovornika je torej utemeljena, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo potrebno ponovno izvesti vse že izvedene dokaze, dokazni postopek pa dopolniti z angažiranjem strokovnjaka (ali podrejeno izvedenca) ustrezne stroke za razjasnitev vprašanj izpostavljenih v točki 5 obrazložitve tega sklepa, nato pa skrbno oceniti izvedene dokaze ter sprejeti dokazne zaključke o tem ali je obtožencu dokazano očitano mu kaznivo dejanje in v sodbi za svoje zaključke navesti prepričljive razloge.

8. Sklepno Višje sodišče v Ljubljani še pojasnjuje, da je o zadevi kot pritožbeno sodišče odločalo na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 581/2023-3 z dne 17.4.2023, ki je bil izdan na podlagi 105.a člena in prvega odstavka 60. člena Zakona o sodiščih, s katerim se je pristojnost za sojenje za zadnjih 25 nerešenih Kp zadev Višjega sodišča v Celju prenesla na Višje sodišče v Ljubljani.

1 M. Šepec v Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 191. 2 Čeprav je sodišče prve stopnje dr. A. A. z odredbo (in tudi v izpodbijani sodbi) napačno imenovalo kot sodno izvedenko, saj slednja ni sodna izvedenka, temveč zaposlena v NFL, ki je sodišču na podlagi omenjene zakonske določbe že nudila pomoč pri izdelavi dopolnitev Poročil ter je bila na glavni obravnavi zaslišana kot strokovna priča.