Jedro

Za nastanek taksne obveznosti po ZKT in po Odloku o komunalnih taksah, ki je sprejet na podlagi tega zakona, ni pomembna sporočilna usmerjenost oglasa. Komunalne takse za reklamne oglase, postavljene na zasebnem zemljišču, ni mogoče odmeriti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Župana Mestne občine Celje z dne 17.10.2001, odpravi v delu, ki se nanaša na 1. odstavek izreka odločbe prve stopnje in se zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) delno ugodilo (1. odstavek izreka), delno pa je na podlagi 1. odstavka 59.člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 17.10.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Komunalne direkcije Mestne občine Celje z dne 13.8.2001 (2. odstavek izreka). Prvostopni organ je tožniku odmeril in naložil plačilo komunalne takse za uporabo javne površine za začasno postavitev reklamnih objektov za čas od 1.1.2001 do 31.5.2001 v znesku 366.740,00 SIT (1. odstavek izreka) in v 2. odstavku pozval tožnika, da v roku 30 dni posreduje dovoljenje za oglaševanje, sicer si pridržuje pravico zahtevati odstranitev reklamnih objektov oziroma jih na stroške zavezanca prisilno odstraniti, kot to določa 10. člen Odloka o komunalnih taksah v Občini Celje (Uradni list RS, št. 39/92 in nasl. - v nadaljevanju Odlok).

V zavrnilnem delu sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi tožene stranke in navedlo, da dovoljuje Zakon o komunalnih taksah (ZKT) občinskim skupščinam predpisovati komunalne takse tudi "za reklamne napise, objave in oglase, ki so postavljeni ali drugače označeni na javnih mestih" (5. točka 1. odstavka 4. člena). Povsem enako določbo vsebuje tudi besedilo Odloka iz leta 1992, ki se po določbi 14.a člena veljavnega Odloka, ko gre za tarifo št. 2 in s tem za reklamne napise, uporablja do sprejetja Odloka o oglaševanju tudi še v obravnavanem obdobju. Čeprav so bili reklamni panoji postavljeni na zasebnem zemljišču, je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka pravilno odločila, da gre za predstavitev napisov na javnem mestu in s tem na očeh javnosti. Zato je bila komunalna taksa zakonito odmerjena.

Sodišče prve stopnje pa je delno ugodilo tožbi v tistem delu odločitve upravnega organa prve stopnje, ki se nanaša na 2. odstavek prvostopne odločbe. Ta del odločitve ni razumljiv in ustrezno utemeljen in je glede tega izpodbijana odločba neobrazložena ter je ni mogoče preizkusiti. Zaradi bistvene pomanjkljivosti je sodišče v tem delu tožbi delno ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS odpravilo ter zadevo vrnilo v nov postopek.

Tožeča stranka se pritožuje glede zavrnilnega dela sodbe in navaja, da Odlok izrecno določa, da se v Mestni občini Celje predpisujejo komunalne takse za uporabo javnih površin. Nikjer pa ta Odlok ne govori o taksni obremenitvi, ki se nanaša na javno mesto in seveda termina javno mesto tudi ne opredeljuje. Zato je odločitev sodišča z navedbo, da naj bi bili panoji nesporno postavljeni na javnem mestu in na očeh javnosti povsem neutemeljena oziroma brez podlage v spisni dokumentaciji. Noben zakonski predpis (niti ZKT) ne opredeljuje po vsebini pojma javno mesto, zato so tudi zaključki sodišča prve stopnje, ki enači pojma javna površina, javno mesto in "na očeh javnosti", brez podlage. Vsi taksno obremenjeni panoji tožeče stranke so bili postavljeni na zasebnih površinah in tožena stranka ni ugotavljala in tudi ni utemeljevala, da naj bi bili panoji na javnih površinah, kjer da naj bi bili vidni očem javnosti. Vsak reklamni pano je po logiki stvari vedno postavljen z namenom, da je viden očem, pa vendar niti zakon niti Odlok taksno ne obremenjujeta vseh reklamnih panojev. Navedeno kaže na to, da mora zakonodajalec konkretno predpisati takse in da obsega predpisanih taks ni dopustno tolmačiti ekstenzivno (v smislu - javna površina je javno mesto, to pa je tudi površina v zasebni lasti, na kateri je postavljen reklamni pano, ki je viden v očeh javnosti). Za določitev plačila komunalne takse zato v tem primeru ni bilo zakonite podlage.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in navaja, da je sodišče pravilno odločilo. Predpisana komunalna taksa je v skladu z ZKT in Odlokom, ki je na tej podlagi sprejet. Napačna je razlaga tožeče stranke o tem, kaj je javna površina. Ta površina je tista površina, ki je vizualno in fizično dostopna javnosti. Za reklamne objekte je izključno pomembna prav vizualna dostopnost, to je vidljivost reklamnega objekta. Pri tem ni pomembno, kje posamezni objekt, ki se v smislu obravnavanega Odloka šteje kot javna površina, stoji ali kje je nameščen, to je ali na zemljišču oziroma objektu v zasebni lasti ali na nepremičnini v splošni rabi. Pomemben je njihov sporočilni namen. Zato predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v upravnih spisih in iz nespornih navedb strank izhaja, da so bili reklamni objekti, za katere je bila tožeči stranki določena taksna obremenitev, postavljeni na zasebnem zemljišču. Sporno je torej, ali je mogoče 2. točko 1. člena Odloka razlagati na način, kot sta to storila tožena stranka in sodišče. Po presoji pritožbenega sodišča v ZKT in tudi v Odloku, ni podlage za tako razlago. Glede tega vprašanja je zavzelo svoje stališče tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-35-01 z dne 13.2.2003 in enako v odločbi št. U-I-94/03 z dne 13.1.2005, ko je presojalo Odloke o komunalnih taksah v več občinah. Poudarilo je, da so tisti občinski Odloki, ki predpisujejo odmero komunalne takse za reklamne napise in objave, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na zemljiščih in objektih v zasebni lasti, v neskladju z zakonom. Ta ugotovitev je imela učinek razveljavitve. Poudarilo je, da tisti odloki o komunalnih taksah, ki opredeljujejo taksne predmete glede na njihovo usmerjenost sporočila v javni prostor, niso v skladu s 4. členom ZKT in presegajo pogoje, ki jih ZKT postavlja za predpisovanje komunalnih taks. Odlok Občine Celje opredeljuje v 2. točki 1. člena, da se predpisujejo komunalne takse za reklamne napise, objave in oglase, ki so postavljeni, pritrjeni ali drugače označeni na javnih mestih, torej enako kot določa ZKT. Ta določba je pravilna, v nasprotju ZKT pa je razlaga, ki sta jo sprejela tožena stranka in sodišče prve stopnje, da je za nastanek taksne obveznosti pomembna sporočilna usmerjenost reklamnega oglasa ne glede na to, ali je ta postavljen na javnem ali zasebnem zemljišču. Ker sta tožena stranka in sodišče prve stopnje napačno uporabila zakon in sta glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabila materialno pravo, je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v izpodbijanem delu na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS spremenilo tako, da je na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek.