Jedro

Takšna obrazložitev, ki se zgolj sklicuje na določbo pravne podlage za odločitev, ni zadostna, saj je sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve in njegove konkretizacije glede na ugotovljeno dejansko stanje, pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno sredstvo.

Izrek

1. Tožbi se ugodi, 3. točka izreka izpodbijane odločbe Ministrstva za gospodarstvo Republike Slovenije se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je na podlagi 2. odstavka 74. člena Zakona o igrah na srečo pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe odločila, da zaokroženo turistično območje sestavljajo Mestna občina A., Občina B., Občina C., Občina D., Občina E., Občina F., Občina, G., Občina H., Občina I., Občina J., Občina K. in Občina L., pod 3. točko izreka pa vlogo tožeče stranke za vključitev v zaokroženo turistično območje z Mestno občino A. zavrnila. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na določbo 2. odstavka 74. člena Zakona o igrah na srečo in na javni razpis za predložitev vlog, objavljen v Uradnem listu RS št. 113/2003, ter ugotavlja, da lokalne skupnosti, navedene v 1. točki izreka, z zadostno intenzivnostjo izpolnjujejo vsaj 2 kriterija, medtem ko tožeča stranka z zadostno intenzivnostjo ne izpolnjuje nobenega izmed postavljenih kriterijev.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi nepravilne uporabe prava in zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer je glede na tožbene navedbe sklepati, da izpodbija le drugo točko izreka odločbe tožene stranke, to je v delu, s katerim je tožena stranka zavrnila njeno vlogo. V tožbi utemeljuje okoliščine, ki predstavljajo razloge za ugotovitev, da izpolnjuje zakonske kriterije za uvrstitev v zaokroženo turistično območje z Mestno občino A.. Poudarja, da je bila do izdaje izpodbijane odločbe uvrščena prav v takšno območje skupaj z navedeno občino, dejansko stanje glede njune povezanosti pa se ni spremenilo. Meni, da izpodbijana odločitev sploh ni obrazložena v smislu določb Zakona o splošnem upravnem postopku, niti v smislu določb Zakona o igrah na srečo v skladu s katerim, bi bilo potrebno obrazložiti elemente intenzivnosti izpolnjevanja pogojev in jih natančneje opredeliti. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obravnava vlogo tožeče stranke, prijavljeno na javni razpis za vključitev v obravnavano zaokroženo turistično območje, ter ocenjuje posamezne priloge, ki naj bi po mnenju tožeče stranke dokazovale prostorsko povezanost obeh občin ter njuno skupno turistično - promotivno dejavnost, tožena stranka pa meni, da teh kot tudi ostalih kriterijev po 2. odstavku 74. člena ZIS ne izkazujejo z zadostno intenzivnostjo oziroma jih sploh ne, saj ne predstavljajo dokazil, ki bi izkazovale naštete kriterije. Tudi zaradi tega je bilo že ob ocenjevanju vlog s strani strokovne komisije ugotovljeno, da je vloga nepopolna in brez vsakršnih dokazov, torej neprimerna za obravnavo. V mejah takšne vloge, pa je bila izpodbijana odločba tudi obrazložena. V nadaljnjih vlogah oziroma odgovorih na tožbe pa tožena stranka svojo, sedaj izpodbijano odločitev ocenjuje in pojasnjuje tudi z vidika spodbujanja gospodarstva oziroma morebitnega dodeljevanja državnih pomoči. Državni pravobranilec Republike Slovenije, kot zastopnik javnega interesa, ni prijavil svoje udeležbe v tem upravnem sporu.

V pripravljalnih vlogah tožeča stranka svoje že v tožbi navedene ugovore dopolnjuje z nadaljnjimi navedbami in jih dodatno obrazlaga ter vztraja pri postavljenem tožbenem predlogu.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev vloge tožeče stranke za uvrstitev v zaokroženo turistično območje, ki bi ga poleg Mestne občine A., v kateri se nahaja igralnica, sestavljale zainteresirane lokalne skupnosti, pod pogojem, da izpolnjujejo z zadostno intenzivnostjo vsaj dva izmed kriterijev, določenih v 2. odstavku 74. člena Zakona o igrah na srečo (Uradni list RS, št. 27/95, 22/00, 85/01, 101/03 - ZIS). Ta določa, da zaokroženo turistično območje na podlagi sklepa vlade o dodelitvi koncesije za prirejanje posebnih iger na srečo v igralnici, določi z odločbo minister, pristojen za turizem, in to tako, da ga poleg lokalne skupnosti, na območju katere je igralnica, sestavljajo tudi lokalne skupnosti, ki izrazijo interes za vključitev v zaokroženo turistično območje, in ki izpolnjujejo vsaj dva od naslednjih kriterijev, upoštevaje tudi njihovo intenzivnost: dodatna obremenjenost okolja zaradi izvajanja igralniške dejavnosti; prostorska povezanost in soodvisnost pri rabi prostora za razvoj turizma in oblikovanje skupne turistične ponudbe; skupno investiranje ali vzdrževanje objektov in naprav turistične infrastrukture; skupne aktivnosti na področju turistično-informativne in promotivne dejavnosti; skupna komunalna infrastruktura, če je ta izrazito v funkciji turizma.

Tožeča stranka ugovarja dejanskim ugotovitvam, na katerih temelji oziroma bi morala temeljiti izpodbijana odločitev glede prostorske in siceršnje turistično - promotivne povezanosti obeh lokalnih skupnosti, teh pa sodišče zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni moglo presoditi in tako oceniti utemeljenosti tožbenih ugovorov glede izpolnjevanja kriterijev po 2. odstavku 74. člena ZIS in njihove intenzivnosti. Po presoji sodišča so bila namreč pri izdaji odločbe tožene stranke kršena pravila postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve. Pravila glede vsebine izreka in obrazložitve upravnega akta, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, so določena v 213. in 214. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 - ZUP). Tako je določeno, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (1. odstavek 213. člena ZUP), obrazložitev odločbe pa obsega razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (1. odstavek 214. člena ZUP).

Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe zgolj sklicuje na določbo, ki je podlaga sporne odločitve, ter ugotavlja, da vloga tožeče stranke nobenega od kriterijev ne izpolnjuje z zadostno intenzivnostjo. Po presoji sodišča ima tožeča stranka prav, da takšna obrazložitev ni zadostna, saj je sklicevanje na predpis, brez podrobne obrazložitve in njegove konkretizacije glede na ugotovljeno dejansko stanje, pomanjkljivost, ki stranki onemogoča učinkovito pravno sredstvo. Takšne pomanjkljivosti pa tožena stranka ne more sanirati z navedbami in pojasnili v odgovoru na tožbo. Iz izpodbijane odločbe tako ni razvidno, kakšno je ugotovljeno dejansko stanje in na katere dokaze je oprto ter katera merila in kriteriji so bili pri odločitvi upoštevani in so takšno odločitev narekovali. Tožena stranka se bo tako morala v ponovnem postopku pri ugotavljanju dejanskega stanja jasno opredeliti do izpolnjevanja postavljenih kriterijev, vprašanje (ne)zadostne intenzivnosti izpolnjevanja posameznega kriterija pa zapolniti s konkretiziranimi in primerljivimi okoliščinami, ki bodo utemeljevale pravilno uporabo tega, sicer nedoločnega pravnega pojma, v skladu z namenom zakonske določbe. Pri tem je potrebno uporabiti določbe ZUP, zlasti glede tega, da je poleg navedbe konkretnih določb predpisov, na katere opira odločitev, potrebno navesti tudi razloge za odločitev z navajanjem dejstev in okoliščin, ki so nanjo vplivali in jih konkretno utemeljiti v obrazložitvi, ki bo omogočala učinkovito presojo zakonitosti in pravilnosti (1. odstavek 214. člena ZUP).

Glede na navedene razloge je sodišče tožbi, na podlagi določbe 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS) ugodilo, odpravilo izpodbijano 2. točko izreka odločbe tožene stranke in v tem delu zadevo v skladu z 2. odstavkom 60. člena ZUS vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka bo zato morala v ponovnem postopku izdati novo odločbo ob upoštevanju 3. odstavka 60. člena ZUS.

Sodišče je v tem upravnem sporu presojalo le zakonitost upravnega akta, v takem primeru pa po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, zato je zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka kot neutemeljeno zavrnilo.