Jedro

Tožeča stranka je 5.000,00 EUR plačala toženi stranki na podlagi izdanega računa za opravljene storitve, 1.534,00 EUR na podlagi sklepa o izvršbi, znesek 7.181,42 EUR pa ji je bil odtegnjen iz računa in prenesen na račun tožene stranke na podlagi dne 25. 8. 2009 pravnomočnega sklepa o izvršbi. Predpostavka neupravičene pridobitve, da za premik premoženja ni pravnega temelja, torej ni izpolnjena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje VII Pg 4002/2009 z dne 24. 11. 2011 spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Tožena stranka S. d.o.o. je dolžna tožeči stranki B. D. s.p. plačati znesek 6.987,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 9. 9. 2009 dalje do dneva plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, ki teče od dneva vročitve odločbe sodišča I. stopnje toženi stranki dalje, do dneva plačila, da ne bo izvršbe.“, zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka.

III. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: „1. Tožena stranka S. d. o. o. je dolžna tožeči stranki B. D. s. p. plačati znesek 6.987,15 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 9. 9. 2009 dalje do dneva plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka, ki teče od dneva vročitve odločbe sodišča I. stopnje toženi stranki dalje, do dneva plačila, da ne bo izvršbe.“

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Dejanska podlaga spora, ki med pravdnima strankama ni sporna, je v tej zadevi naslednja: tožena stranka je za opravljene storitve tožeči stranki dne 8. 9. 2008 izstavila račun št. 21/08 za znesek 6.534,00 EUR, ki zapade v plačilo 23. 10. 2008. Že pred zapadlostjo računa je tožeča stranka plačala toženi 3.000,00 EUR, po zapadlosti pa še 1.500,00 EUR in 500,00 EUR (in ji tako ostala dolžna še 1.534,00 EUR). Dne 4. 3. 2009 je tožena stranka zoper tožečo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, in sicer delno plačanega računa št. 21/08, sodišče pa je izdalo sklep o izvršbi, v katerem je dovolilo izvršbo za celoten znesek računa, 6.534,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 10. 2008 in stroške upnika odmerilo na 45,00 EUR. Sklep je bil tožeči stranki vročen 15. 7. 2009, v času sodnih počitnic. Dne 13. 8. 2009 je tožeča stranka toženi stranki plačala še 1.534,00 EUR, 25. 8. 2009 pa je sklep o izvršbi postal pravnomočen in izvršljiv; tožeča stranka ugovora zoper sklep o izvršbi ni vložila, ker je pričakovala, da bo tožena stranka predlagala ustavitev izvršbe. Banka je 9. 9. 2009 z računa tožeče stranke odtegnila 7.181,42 EUR, kar predstavlja glavnico 6.534,00 EUR, 602,42 EUR zakonskih zamudnih obresti in 45,00 EUR izvršilnih stroškov.

6. Tožeča stranka zaradi dvakratnega poplačila računa št. 21/08 s predmetno tožbo zahteva vračilo preplačanega zneska na podlagi instituta neupravičene obogatitve, saj tožena stranka do dvakratnega poplačila ni upravičena in za to ni nobene dejanske, niti pravne podlage. Znesek je pridobila kot nepošten pridobitelj.

7. Po določbi 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) (1) gre za neupravičeno pridobitev, kadar je zaradi nekega dejstva eni osebi nastala korist, drugi pa izguba, vendar za tak premik koristi ni obstajal pravni naslov (2).

8. Tožeča stranka je, kot navedeno uvodoma, 5.000,00 EUR plačala toženi stranki na podlagi izdanega računa za opravljene storitve, 1.534,00 EUR na podlagi sklepa o izvršbi, znesek 7.181,42 EUR pa ji je bil odtegnjen iz računa in prenesen na račun tožene stranke na podlagi dne 25. 8. 2009 pravnomočnega sklepa o izvršbi. Slednji pa ima učinek pravnomočne sodbe: med strankama učinkuje tako, da sta vezani nanjo in jo morata šteti za resnično in pravilno. Zato tožeča stranka svoje trditve, da je dolg plačala dvakrat, ne more dokazati, dokler obstoji pravnomočna odločba, iz katere izhaja, da je dolg v trenutku, na katerega se nanaša pravnomočnost, še vedno obstajal. Ustanova pravnomočnosti zagotavlja pravno utrjenost sodnih odločb in je nujna za pravno varnost. Idealno je, če se pravnomočnost razteza na pravno odločitev, pri kateri sta tako dejanska kot pravna podlaga pravilni. Če te skladnosti ni, je načelo pravne varnosti močnejše od načela dejanske in pravne pravilnosti (3). Predpostavka neupravičene pridobitve iz prvega odstavka 190. člena OZ, da za premik premoženja ni pravnega temelja, torej ni izpolnjena.

9. Dejstva, ki jih tožeča stranka navaja v tem postopku v utemeljitev tožbenega zahtevka, bi zato tožeča stranka morala uveljavljati v pravočasnem ugovoru zoper sklep o izvršbi v izvršilnem postopku, česar pa ni storila. Ker tožeča stranka ni z ničemer zatrjevala niti dokazala, da bi kakorkoli dosegla razveljavitev pravnomočnega izvršilnega naslova oziroma temelja za premik denarnih sredstev iz njenega računa na račun tožene stranke, je njen tožbeni zahtevek neutemeljen.

10. Ker je bilo treba pritožbi tožene stranke ugoditi že zaradi zmotno uporabljenega materialnega prava glede predpostavk neupravičene pridobitve se višje sodišče do drugih pritožbenih trditev ni opredeljevalo in je pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo na podlagi pete alinee 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

11. Če sodišče spremeni odločbo, odloči tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka v pravdi ni uspela, zato sama krije svoje stroške pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP, II. točka izreka te sodbe). Tožena stranka je v pritožbenem postopku priglasila materialne stroške, pri tem pa ni niti opredeljeno navedla, za kaj so ti stroški nastali, niti ni z ničemer izkazala, da so ji ti stroški dejansko nastali (prim. drugi odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 212. členom ZPP), zato je višje sodišče njen zahtevek za povračilo pritožbenih stroškov zavrnilo (III. točka izreka sodbe).

(1) Prvi odstavek: Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

(2) Po tretjem odstavku istega člena gre za neupravičeno pridobitev tudi v primeru, ko je nekaj prejeto glede na temelj, ki se ni uresničil ali je pozneje odpadel. (3) Primerjaj Pavčnik M., Teorija prava, 2007, s. 458., v sodbi VS RS II Ips 1037/2007 z dne 20.1.2011.