Jedro

Ugotovitev, da je bilo tožniku znano leto proizvodnje vozila, utemeljuje sklep, da je privolil, da kupi stvar s takimi lastnostmi. To dejstvo je tista pravotvorna okoliščina, ki glede na ureditev jamčevanja za stvarne napake ustanavlja ali ukinja tožnikovo pravico na podlagi 468. člena Obligacijskega zakonika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora tožencu v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti 1.820,24 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za zamenjavo osebnega vozila znamke Mercedes – Benz CLS 320 CDI z individualnimi karakteristikami, kot izhajajo iz izreka sodbe, tako da toženec tožniku ob prevzemu navedenega vozila izroči v last in posest novo vozilo znamke Mercedes – Benz CLS 320 CDI z individualnimi karakteristikami, kot izhajajo iz izreka sodbe. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek za plačilo razlike kupnine v znesku 22.053,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma za plačilo razlike kupnine v znesku 11.317,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi nadaljnji podredni tožbeni zahtevek za zamenjavo osebnega vozila znamke Mercedes – Benz CLS 320 CDI z individualnimi karakteristikami, kot izhajajo iz izreka sodbe, tako da toženec tožniku ob prevzemu navedenega vozila izroči v last in posest vozilo znamke Mercedes – Benz CLS 320 CDI, letnik 2010, z individualnimi karakteristikami, kot izhajajo iz izreka sodbe. Odločilo je še o pravdnih stroških. Zavrnitev tožbenega zahtevka (primarnega in obeh podrednih) je utemeljilo z obrazložitvijo, da tožnik ni uspel dokazati, da je bilo ob nakupu vozila dogovorjeno, da bo prodano vozilo letnik izdelave 2010. Okoliščina, da je bilo vozilo izdelano v letu 2008, ne pomeni skrite napake, zaradi katere to ne bi imelo lastnosti, ki so bile izrecno dogovorjene s pogodbo o nakupu vozila, ustnega dogovora pa tožnik ni uspel izkazati. Leta proizvodnje vozila, ob dejstvu, da je bilo to novo in nerabljeno, tudi ni mogoče šteti za bistveno lastnost vozila.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Poudarilo je, da je tožnik vedel, da vozilo ni bilo izdelano v letu 2010. Ni dokazov, da mu je toženec zatrjeval oziroma da ga je pustil v zmotnem prepričanju, da je bilo vozilo izdelano leta 2010. Leto proizvodnje 2010 med pravdnima strankama ni bilo niti izrecno niti molče dogovorjeno.

Navedbe revidenta:

3. Zoper to sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje je tožnik vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožnikovi pritožbi ter primarnemu oziroma enemu od podrednih zahtevkov, podrejeno pa, da sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sta sodišči zmotno zaključili, da je toženec ravnal v skladu s prisilnimi predpisi, prav tako pa obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami. Tožnik je v tožbi jasno navedel, da je vozilo kupil kot letnik 2010, šele naknadno pa je izvedel, da je bilo vozilo izdelano 11. 6. 2008. Zaključek, da naj bi bil tožnik seznanjen, da gre za vozilo iz zaloge oziroma da ni letnik 2010, je protispisen. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je trgovca v salonu vprašal, ali je vozilo letnik 2010, na kar je dobil pritrdilen odgovor. Na prevzemnem zapisniku, št. ..., v Pogodbi o finančnem leasingu, št. ..., in računu D. je bilo navedeno, da je avtomobil leto proizvodnje 2010. Navedeno dokazuje, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da bo prodano vozilo letnik proizvodnje 2010. Stališče prvostopenjskega sodišča, da gre pri zapisu letnika proizvodnje le za pisno napako, ne vzdrži resne presoje. Prav tako ni mogoče slediti drugostopenjskemu sodišču, da naj bi leasingodajalec kot odločilen podatek očitno štel leto, ko je bilo vozilo prvič registrirano. Utemeljeno je mogoče pričakovati, da leasingodajalec kot pravna oseba, ki se profesionalno ukvarja z leasingom avtomobilov, loči leto proizvodnje od leta prve registracije avtomobila. Tožnik opozarja na pripombo izvedenca in cenilca avtomobilske stroke, da v pogodbi, št. 18012010, na računu, št. 322111 100005, v prometnem dovoljenju in v homologaciji ni navedbe o letu proizvodnje. To je nenavadno, razen če prodajalec nima razloga za prikrivanje podatkov. Iz listin izhaja, da je toženec tožniku namerno zamolčal dejansko leto proizvodnje. V vsakem primeru pa predmetno vozilo ni imelo bodisi izrecno bodisi molče dogovorjenih lastnosti. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava je bistveno, da „vozilo letnik 2010“ ne pomeni samo po sebi leta registracije, ne pa leta proizvodnje 2010. Izvedenec B. je potrdil prikrajšanje tožnika. Sodišče prve stopnje ni navedlo prav nobenega predpisa, iz katerega bi izhajalo, da je za vrednotenje vozila relevanten datum prve registracije in da je treba šteti, da je bilo vozilo novo. Logično je, da leto in pol stara stvar ni enaka kot nova. Sodišče prve stopnje se je v utemeljitev svoje odločitve sklicevalo na napačne predpise, do česar se sodišče druge stopnje kljub pritožbenemu ugovoru ni opredelilo. Materialnopravno je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da toženec ni ravnal v nasprotju s predpisi. Eno od temeljnih načel obligacijskega prava je načelo vestnosti in poštenja, iz katerega izhaja nedopustnost ravnanja toženca. Ta bi moral sam od sebe seznaniti tožnika z letom proizvodnje. Oglaševanje blaga in storitev ne sme biti zavajajoče. Zavajajoče je že samo ime popusta „božični“. Na podlagi takega poimenovanja tožnik ni mogel sklepati, da naj bi prejel popust, ker gre za vozilo iz zaloge.

4. Toženec v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrženje oziroma zavrnitev in priglaša revizijske stroške.

5. Revizija ni utemeljena.

O dovoljenosti revizije:

6. V obravnavani pravdni zadevi tožnik v obliki eventualne objektivne kumulacije (tretji odstavek 182. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) uveljavlja tri zahtevke, in sicer sta primarni in drugi podredni zahtevek nedenarna, prvi podredni zahtevek pa denarni. Pri vsakem tožbenem zahtevku, ki se ne nanaša na denarni znesek, je navedel vrednost spornega predmeta (vrednost spornega primarnega tožbenega zahtevka znaša 65.000,00 EUR in drugega podrednega tožbenega zahtevka prav tako 65.000,00 EUR). Zahtevki, ki imajo isto vrsto dejansko in pravno podlago (tožnik z njimi uveljavlja jamčevalne sankcije zaradi stvarne napake na 15. 1. 2010 kupljenem vozilu Mercedes – Benz CLS 320 CDI), se medsebojno izključujejo – tožnik namreč ne more biti hkrati upravičen do dveh ali celo treh jamčevalnih sankcij. Prav izključujoče razmerje med posameznimi zahtevki v konkretnem primeru utemeljuje njihovo medsebojno povezanost v smislu petega odstavka 367. člena ZPP. Drobitveni pristop z ločenim določanjem vrednosti spornega predmeta za vsak zahtevek bi imel za posledico nevzdržen položaj, v katerem bi moral tožnik glede primarnega in drugega podrednega zahtevka vložiti direktno revizijo, glede prvega podrednega zahtevka pa predlog za dopuščeno revizijo.

O neutemeljenosti revizije:

7. Okoliščine, ki tvorijo dejansko podlago spora, so v bistvenem naslednje: - tožnik je 15. 1. 2010 s tožencem sklenil pogodbo o nakupu vozila Mercedes – Benz CLS 320 CDI; - financiranje avtomobila je bilo urejeno preko finančnega leasinga za fizične osebe družbe D. d. o. o.; - vozilo je bilo izdelano 11. 6. 2008; - za vozilo je bilo izdano prometno dovoljenje, v katerem je naveden datum prve registracije 21. 1. 2010 (leto izdelave se v prometno dovoljenje ne vpisuje več); - toženec tožnika ni zavajal glede letnika izdelave vozila in tožnik je vedel, da gre za vozilo iz zaloge, ki ni bilo izdelano v letu 2010; - leto proizvodnje vozila med pravdnima strankama ni bilo izrecno ali molče dogovorjeno.

8. V skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP so revizijsko sodišče in stranke vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, zato razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Vse tiste revizijske navedbe, ki so po vsebini prikrita polemika z dejanskim stanjem, ugotovljenim na prvih dveh stopnjah sojenja (zlasti, da tožnik ni bil seznanjen, da gre za vozilo iz zaloge oziroma da ni letnik 2010; da zapis letnika proizvodnje v listinah leasingodajalca ni bil le pisna pomota; da je toženec tožniku namerno zamolčal dejansko leto proizvodnje spornega avtomobila in da je bilo dogovorjeno leto proizvodnje 2010), so zato neupoštevne in ne zahtevajo podrobnejšega odgovora. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da pravdne stranke s pomočjo procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi in drugi stopnji sojenja. Če tudi sodišče zapisnike o zaslišanju strank in prič napačno dokazno tolmači, gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ne pa za „protispisnost“ (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava je v nasprotju s prepričanjem tožnika nepomembno, ali navedba „vozilo letnik 2010“ pomeni letnik registracije 2010 ali pa leto proizvodnje 2010. Ugotovitev, da mu je bilo znano leto proizvodnje vozila, utemeljuje sklep, da je privolil, da kupi stvar s takimi lastnostmi. To dejstvo je tista pravotvorna okoliščina, ki glede na ureditev jamčevanja za stvarne napake ustanavlja ali ukinja tožnikovo pravico na podlagi 468. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). OZ v prvem odstavku 460. člena namreč določa, da prodajalec ne odgovarja, da stvar nima običajnih lastnosti oziroma predpisanih ali pogodbeno dogovorjenih lastnosti, če so bile napake kupcu ob sklenitvi pogodbe znane.

10. Tožnik gradi dejansko podlago spora med drugim na trditvi o toženčevem zavajanju tožnika, zato je sodišče prve stopnje toženčevo ravnanje ob oglaševanju avtomobila preizkusilo tudi z vidika predpisov, ki urejajo pogoje za registracijo vozil, ter obveznosti prodajalca v razmerju do potrošnikov glede oglaševanja blaga in storitev ter označevanja cen (Zakon o trgovini, Pravilnik o označevanju cen in blaga, Zakon o varstvu potrošnikov – v nadaljevanju ZVPot).

11. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da se je to s tožnikovimi navedbami o uporabi napačnih materialnih predpisov seznanilo in nanje smiselno odgovorilo v 9. točki obrazložitve, kjer je zavzelo stališče, da ni šlo za zavajajoče oglaševanje iz 12. člena ZVPot ali nepošteno poslovno prakso. S tem je zadostilo standardu obrazloženosti odločb inštančnih sodišč, za katere glede obveznosti obrazložitve veljajo ožje zahteve kot za odločbe prvostopenjskih sodišč.

12. Po povedanem je nujno neuspešno tudi revizijsko sklicevanje na načeli vestnosti in poštenja ter neminem laedere. Tožnik gradi dejansko podlago spora na odgovornosti prodajalca za stvarne napake, ki je posebna vrsta poslovne odškodninske odgovornosti za tisto obliko škode zaradi kršitve pogodbene obveznosti opraviti izpolnitveno ravnanje pravilno (brez napak), ki se kaže v manjši vrednosti izpolnitve z napakami.(1) Odgovornost za napake je odgovornost ne glede na krivdo.(2) V določenih položajih je prodajalčeva krivda vendarle lahko predpostavka njegove odgovornosti, med drugim tedaj, kadar prodajalec kupca ob sklenitvi zavede s svojimi izjavami o lastnosti stvari, da ta ne ravna z ustrezno skrbnostjo. Revizijsko sodišče se v tem delu sicer strinja s presojo nižjih sodišč, ki sta jo opravili v okviru subsumpcije toženčevega ravnanja pod določbo iz tretjega odstavka 460. člena OZ,(3) da njegovo oglaševanje vozila ni bilo zavajajoče. Ne glede na to velja ponoviti bistveno, in sicer, da je v konkretnem primeru že sama okoliščina, da je tožnik vedel za leto proizvodnje vozila, samostojen in razbremenilni razlog toženčeve odgovornosti, ki utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Ob tej ugotovitvi ni podlage za dopolnilno ali celo neposredno uporabo načela vestnosti in poštenja (prvi odstavek 5. člena OZ).

13. Stroškovni izrek temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik z revizijo ni uspel, mora tožencu povrniti stroške v zvezi z odgovorom na revizijo, ki obsegajo nagrado za postopek z revizijo, pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev, povečano za 22 % DDV, skupaj 1.820,24 EUR. Če toženec zneska ne bo poravnal v paricijskem roku, od 16. dne dalje tečejo tudi zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, stran 131. Op. št. (2): Plavšak v Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, stran 543. Op. št. (3): Vendar odgovarja prodajalec tudi za napake, ki bi jih bil kupec z lahkoto opazil, če je izjavil, da stvar nima nobenih napak, ali da ima določene lastnosti ali odlike (tretji odstavek 460. člena OZ).