Jedro

Z vpisom prvotožene stranke v sodni register pri njej ni bilo več izkazane kategorije družbenega kapitala oziroma družbene lastnine. S tem je prenehala zakonska podlaga tožeči stranki za procesno upravičenje, ki je temeljila na tem, da družbena lastnina ni imela titularja. Z olastninjenjem, je takšno upravičenje tožeče stranke prenehalo, ker imajo tožbeno upravičenje izkazano tako družba, kot v njenem imenu delničarji

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi (2. točka izreka) in tožba zavrže. Pravdne stranke same krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti petnajstih aneksov št. 1, ki jih je prvotožena stranka sklenila z drugo do šestnajstotoženo stranko v času od

23.5.1994 do 22.6.1994. Hkrati je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morale prvotoženi stranki plačati drugotožena stranka

795.628,00 SIT, tretjetožena stranka 763.263,00 SIT, četrtotožena stranka 986.328,00 SIT, petotožena stranka 80.959,00 SIT, šestotožena stranka 792.290,00 SIT, sedmotožena stranka 170.892,00 SIT, osmotožena stranka 117.070,00 SIT, devetotožena stranka 136.615,00 SIT, desetotožena stranka 1,013.485,00 SIT, enajstotožena stranka

129.999,00 SIT, dvanajstotožena stranka 1,131.971,00 SIT, trinajstotožena stranka 116.294,00 SIT, štirinajstotožena stranka

162.390,00 SIT, petnajstotožena stranka 1.032.742,00 SIT in šestnajstotožena stranka 151.877,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1995 do plačila. Prvostopno sodišče je tožeči stranki tudi naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženih strank in sicer prvo, četrto, peto, sedmo do šestnajstotoženi stranki 1,296.000,00 SIT, šestotoženi stranki 127.600,00 SIT in tretjetoženi stranki

156.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2002 do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožeča stranka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. V odgovoru na pritožbo je pooblaščenka prve, četrte, pete in sedmo do šestnajsto tožene stranke predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo kot prepozno zavrže, ker je bila vložena po izteku pritožbenega roka, podrejeno temu pa je predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo tožeče stranke zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Neupravičena je trditev pooblaščenke trinajstih toženih strank v odgovoru na pritožbo, da je tožeča stranka pritožbo vložila prepozno. V skladu s 1. odst. 333. čl. ZPP in 3. točke 493. čl. ZPP (ki je še veljal v času izdaje izpodbijane sodbe) je bilo šteti pritožbo kot pravočasno, v kolikor je bila vložena v roku osmih dni od vročitve prepisa sodbe. Odgovor na pritožbo se s tem v zvezi sklicuje na zaznamek sodišča z dne 12.12.2002, pripisan na zadnji strani izvirnika sodbe, ki naj bi izkazoval, da je bila sodba odpravljena tudi pooblaščenki tožeče stranke. Ker pa sodba učinkuje šele z vročitvijo stranki (2. odst. 320. čl. ZPP), je potrebno pravočasnost pritožbe presojati izključno v času od vročitve sodbe tožeči stranki in ne od dneva zaznamka sodišča, na podlagi katerega naj bi bilo vročanje opravljeno. Res je, da se v spisu nahajata dve odredbi za vročanje sodbe tožeči stranki (na list. št. 135 in 136), vendar se v spisu nahaja samo ena vročilnica, ki izkazuje, da je bila sodba pooblaščenki tožeče stranke vročena 15.1.2003. Iz poizvedb, ki jih je izvršilo Višje sodišče v Ljubljani pri vložišču Okrožnega sodišča v Ljubljani je razvidno, da je v evidenčni knjigi vročanih pošiljk pooblaščenki tožeče stranke pod opr. št. 8 Pg 277/01 v času od izdane odredbe z dne 11.12.2002 do vložitve pritožbe evidentirana samo ena vročitev. Iz navedenega tako ni mogoče sklepati, da bi tožeča stranka odpravek sodbe prejela pred vročitvijo dne 15.1.2003, kot izhaja iz v spis priložene vročilnice. Tako se izkaže, da je bila pritožba tožeče stranke vložena pravočasno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi prvostopno sodišče moralo preden se je spustilo v obravnavo utemeljenosti tožbenega zahtevka najprej obravnavati vprašanje, ali je tožeča stranka imela procesno legitimacijo za vložitev tožbe. Gre za procesno predpostavko iz 76. čl. ZPP. Družbeni pravobranilec Republike Slovenije ni procesni subjekt in 1. odst. 76. čl. ZPP (fizična oziroma pravna oseba), zato ima lahko položaj stranke samo, če mu to lastnost in upravičenje za posamezen primer oziroma vrsto primerov podeljuje zakon (glej odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. II Ips 92/94, II Ips 34/2002 in III Ips 9/2003). Tožeča stranka je svojo procesno upravičenje do vložitve tožbe utemeljevala na zakonskih določbah, ki so tožeči stranki do olastninjenja podjetij dajale legitimacijo v postopkih odprave oškodovanja družbene lastnine, kar v procesnem smislu pomeni legitimacijo tožeče stranke za varstvo tujih pravic.

Prvostopno sodišče pa se z vprašanjem te procesne predpostavke na strani tožeče stranke ni ukvarjalo, temveč je vprašanje procesne upravičenosti tožeče stranke nepravilno obravnavalo kot vprašanje njegove stvarne legitimacije, v okviru česar je tožbo dopustilo, vendar je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo.

Za odločitev o procesnem upravičenju tožeče stranke pa zadostujejo ugotovljena dejstva, ki jih je (kot nesporna) ugotovilo prvostopno sodišče in sicer:

1. da je bilo lastninsko preoblikovanje prvotožene stranke v sodni register vpisano dne 1.12.1997,

2. da je bilo revizijsko poročilo Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij, ki je podlaga vloženi tožbi, izdano 21.5.2001 in dopolnjeno 30.6.2001, ter

3. da je tožeča stranka tožbo vložila 22.7.2001. Argumetnacijo, ki jo je prvostopno sodišče uporabilo za svojo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka, bi glede na zgoraj obrazloženo prvostopno sodišče moralo uporabiti v okviru presoje procesnega upravičenja tožeče stranke do vložitve tožbe. S tem v zvezi se pritožbeno sodišče z načelnimi izhodišči, ki jih je zavzelo prvostopno sodišče v zvezi z učinkovanjem prehodnih določb Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (ZZLPPO) strinja. Z vpisom prvotožene stranke v sodni register pri njej ni bilo več izkazane kategorije družbenega kapitala oziroma družbene lastnine. S tem je prenehala zakonska podlaga tožeči stranki za procesno upravičenje, ki je temeljila na tem, da družbena lastnina ni imela titularja. Z olastninjenjem, je takšno upravičenje tožeče stranke prenehalo, ker imajo tožbeno upravičenje izkazano tako družba, kot v njenem imenu delničarji (glej odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 9/2003).

V zvezi s tolmačenjem posameznih določb in predvsem prehodnih določb ZZLPPO, ki jih ponuja pritožnik v pritožbi in se razlikujejo od utemeljitve prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, pa se pritožbeno sodišče sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki jo je oblikovalo in zavzelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v več primerljivih dejanskih primerih (odločbe III Ips 98/2001, III Ips 49/2002 in III Ips 9/2003), v katerih je zavzelo jasno stališče, da je določba 25.h čl. Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (ZPPOLS) družbenemu pravobranilcu odvzela legitimacijo za vložitev tožbe za povrnitev škode zaradi oškodovanja družbene lastnine po vpisu lastninskega preoblikovanja podjetij v sodni register. Drugi odstavek

65. čl. ZZLPPO je sicer res ohranil v veljavi določbo 25.m čl. ZPPOLS, vendar pa se le-ta uporablja le glede podjetij iz 2. odst. 3. čl. ZZLPO in za postopke, ki jih že vodi družbeni pravobranilec. Ker je bila prvotožena stranka ob vložitvi tožbe že olastninjena, tožeča stranka ni imela več izkazanega tožbenega upravičenja, zato bi prvostopno sodišče moralo tožbo že v okviru predhodnega preizkusa zavreči (274. čl. ZPP).

Ker je prvostopno sodišče tožeči stranki v nasprotju z določbami 76. čl. ZPP priznalo status stranke, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka po 11. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, s čimer je podan razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Ker navedenih pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti, je pritožbeno sodišče tožbo zavrglo (3. odst. 354. čl. ZPP).

Odločitev pritožbenega sodišča pa ne vpliva na odločitev prvostopnega sodišča glede stroškov pravdnega postopka. Uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku je namreč zgolj navidezen, saj v celotni pravdi ni uspela. Zato je posledično dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka, saj le-teh ni mogoče naprtiti toženim strankam, ki so v postopku uspele (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče pa kot potrebnih stroškov ni priznalo s strani pooblaščenke trinajstih toženih strank priglašene stroške za odgovor na pritožbo, saj navedbe iz odgovora na pritožbo niso v ničemer prispevale k razjasnitvi zadeve oziroma odločitvi pritožbenega sodišča.