Jedro

Pravice, pridobljene na podlagi invalidnosti, trajajo toliko časa, dokler traja stanje invalidnosti in preostale delovne zmožnosti (prvi odstavek 163. člena ZPIZ-1). V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, po katerem je pri tožniku zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, tj. šofer I. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Pri tem pa je ostalo nerazčiščeno sporno vprašanje, ki ga tožnik izrecno izpostavlja in se pri tem sklicuje na izvid nevrokirurga, ali je pri njem prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja in če je prišlo do takšnega izboljšanja, da pri njem niso več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Zato je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 15. 10. 2013 in z dne 5. 6. 2013 ter se ugotovi, da pri tožniku ne obstajajo zdravstvene omejitve oziroma ni več podane invalidnosti III. kategorije od 16. 10. 2013 dalje, ter da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva sodne odmere sodišča prve stopnje dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je iz kronologije dogodkov moč ugotoviti, da so toženec in njegove komisije svoje delo opravile šablonsko. Ne strinja se, da ni zmožen za delo voznika avtodvigala, ker tega dela sploh ni opravljal, saj je voznik v mednarodnem prometu. Po operaciji hrbtenice je opravil poklicno prekvalifikacijo za poklicnega voznika. Za to delo je bil po mnenju toženca sposoben vse do leta 2012. Potem, ko se mu je zdravstveno stanje še izboljšalo, kar je ugotovil nevrokirurg A.A. in dvignil omejitev dvigovanja bremen iz 6 kg na 20 kg, pa naenkrat ni bil več zmožen za delo voznika. V zaprosilu za dopolnilno mnenje z dne 29. 7. 2014 in v dopisu z dne 5. 11. 2014 je sodišče zahtevalo, da se invalidska komisija II. stopnje opredeli do mnenja specialista nevrokirurga in da tudi samo mnenje poda specialist te specialnosti. Teh navodil pa toženec ni upošteval. Dopolnilno mnenje je izdal specialist nevrolog, ki se do izvida nevrokirurga niti ni opredelil. Sodišče prve stopnje je navedeno popolnoma prezrlo in na tako mnenje nevrologa tudi oprlo svojo odločitev, zaradi česar je po njegovem mnenju podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, poleg tega pa je v tej posledici tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Vztraja, da gre v predmetnem sporu za absurdno situacijo. Od toženca zahteva zgolj to, da se mu neživljenjske omejitve odpravijo in ugotovi, da je sposoben za delo voznika, saj se je njegovo zdravstveno stanje bistveno popravilo, kar je ugotovil tudi najbolj strokovno kompetenten zdravnik, tj. specialist nevrokirurg.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi nepravilne uporabe materialnega prava nepopolno in nepravilno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 15. 10. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 5. 6. 2013. S slednjo je toženec odločil, da je tožnik še nadalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in ima pravico do zaposlitve (pravilno: premestitve) na drugem delovnem mestu, ki je fizično lahko, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, ne v dolgotrajnih prisilnih držah hrbtenice, brez globokega in pogostega sklanjanja, ni na terenu, višini in lestvah, brez daljše in vsiljene hoje in stoje, pretežno sede, s polnim delovnim časom. Hkrati je odločil, da tožnik za delo šofer I ni zmožen, niti ni bil 1. 12. 2011, ko se je zaposlil, ter da kontrolni pregled ni potreben. Z drugostopno odločbo z dne 15. 10. 2013 pa je toženec citirano odločbo odpravil in odločil, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, tj. fizično lahko, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 9 kg, ne v dolgotrajnih prisilnih držah hrbtenice, brez globokega in pogostega sklanjanja, ne na terenu, višini in lestvah, brez daljše in vsiljene hoje in stoje, pretežno sede s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, tj. od 1. 6. 2013 dalje. Obenem je odločil, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo in da je delodajalec B.B. s.p., C., dolžan tožniku zagotoviti pravico do premestitve.

6. V tem postopku je tožnik s tožbo izpodbijal citirane odločbe in uveljavljal, da se kot nezakoniti odpravita in da se ugotovi, da pri njem ni več zdravstvenih razlogov za omejitve pri delu in III. kategorijo invalidnosti od 16. 10. 2013 dalje. Kot razlog za takšen zahtevek je navajal, da se mu je zdravstveno stanje po zadnji operaciji hrbtenice tako izboljšalo, da ne čuti več težav. Izboljšanje zdravstvenega stanja je, po njegovem, pri pregledu ugotovil tudi lečeči nevrokirurg dr. A.A. in zvišal omejitve dvigovanja pri delu do 20 kg. To pa je toženec prezrl. Smiselno enako tožnik navaja v pritožbi.

7. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec tožnika z odločbo št. ... z dne 20. 7. 2004 razvrstil v III. kategorijo invalidnosti od 1. 6. 2004 dalje zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto v svojem poklicu z omejitvami, da je fizično lahko delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 5 kg, brez dolgotrajne prisilne drže hrbtenice, brez globokega in pogostega sklanjanja, ne na terenu, višini in lestvah, brez daljše in vsiljene hoje in stoje, pretežno sede, s polnim delovnim časom. Hkrati je odločil, da je kontrolni pregled potreben junija 2007 in da mu je (tedanji) delodajalec D. dolžan zagotovi pravico do premestitve.

8. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, tj. voznik avtodvigala ni zmožen, da pa je zmožen za delo na delovnem mestu z omejitvami.

9. V postopku, ki se je dne 12. 5. 2003 začel na predlog osebnega zdravnika, se je delazmožnost ocenjevala za tisto delovno mesto, ki ga je tožnik po podatkih v spisu tedaj opravljal, to je delo voznik avtodvigala. Med dokumentacijo se nahaja tudi opis pogojev dela na delovnem mestu voznik avtodvigala z dne 21. 7. 2003 in podatek, da je tožnik to delo opravljal od 18. 9. 1995. 10. Glede na takšne podatke so pritožbene navedbe, da tožnik ne dela na delovnem mestu voznik avtodvigala, brez podlage. Za to delo je bilo namreč v skladu z določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) ugotovljeno, da tožnik ni več zmožen in da izpolnjuje pogoje določene v 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti. Enako je bilo tudi v sedaj obravnavanem postopku ugotovljeno, da tožnik ni zmožen za delo voznika avtodvigala, ne pa da to delo sedaj opravlja, kot zmotno navaja pritožba. Podlaga za ocenjevanje invalidnosti je svoj poklic, ki glede na tretji odstavek 60. člena ZPIZ-1 predstavlja delo na delovnem mestu, na katerega je zavarovanec razporejen, na podlagi pogodbe o zaposlitvi in vsa druga dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima zavarovanec ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določeno delo, skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Kot delo na delovnem mestu, na katerega je bil zavarovanec razporejen pred nastankom invalidnosti (1. 6. 2004) se torej šteje tisto delo, ki je določeno v pogodbi o zaposlitvi in ki ga je zavarovanec tudi dejansko opravljal. 11. Po 60. členu ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenim stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Skladno s 3. alineo drugega odstavka citirane določbe se v III. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

12. Pravice pridobljene na podlagi invalidnosti trajajo toliko časa, dokler traja stanje invalidnosti in preostale delovne zmožnosti (prvi odstavek 163. člena ZPIZ-1). Glede na navedeno ureditev v stanju invalidnosti lahko pride do sprememb, bodisi zaradi izboljšanja ali poslabšanja zdravstvenega stanja.

13. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje, ki je v sestavi specialistke medicine dela in specialista ortopeda, na to pa še specialista nevrologa, na podlagi preučitve medicinske in delovne dokumentacije ter osebnega pregleda menila, da je pri tožniku od 27. 5. 2013 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Tožnik ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, tj. šofer I. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami: fizično lahko delo, brez dvigovanja in prenašanja bremen nad 9 kg, ne v dolgotrajnih prisilnih držah hrbtenice, brez globokega in pogostega sklanjanja, ne na terenu, višini in lestvah, brez daljše in vsiljene hoje in stoje, pretežno sede.

14. Iz obrazložitve dopolnilnega mnenja izhaja, da je bil tožnik trikrat operiran na hrbtenici in sicer leta 2001 zaradi hernije disci L5-S1 desno, nato leta 2004 na levi strani, leta 2009 pa je bila narejena revizija v nivoju L5-S1 desno. RTG izvid ledvene hrbtenice maja 2012 pokaže dekstrokonveksno deviacijo z manjšo komponento torzije, tendenco tranzitornega segmenta, začetno spondilozo, začetni Mb. Baastrup, suspektna diskopatija L4-L5, L5-S1. Nevrokirurg novembra 2012 v statusu ugotavlja, da je pri pregledu hoja primerna, element koraka je dober, postavi se na prste, lumbalna gibanja so skorajda popolna. Znak po trendenburgu in Lasegueu je negativen, gibljivost v stopalih je normalna. Pri osebnem pregledu pa je invalidska komisija II. stopnje ugotovila odsotnost obeh Ahilovih refleksov, sicer pa dobro gibljivost ledvene hrbtenice, brez znakov radikularnega draženja. Invalidska komisija II. stopnje je glede na opisano zdravstveno stanje, priloženo medicinsko in delovno dokumentacijo, vključno z izvidom nevrokirurga z dne 16. 11. 2012 ter osebnega pregleda menila, da so pri tožniku strokovno utemeljene razbremenitve v okviru III. kategorije invalidnosti. Potrebo po ugotovljenih razbremenitvah pri delu je invalidska komisija II. stopnje utemeljila s tem, da so potrebne zaradi preprečitve poslabšanja zdravstvenega stanja tožnika, ker je bil že trikrat operiran na hrbtenici, ter dodatno upoštevala škodljivosti in obremenitve, ki se pojavljajo na delovnem mestu šoferja.

15. Ker je bistvo tega spora vprašanje, ali je tožnik zmožen za delo voznika, v pripombah na podano dopolnilno mnenje invalidske komisije II. stopnje pa je tožnik vztrajal prav na tem, je v obravnavani zadevi, ne glede na to, da je invalidska komisija II. stopnje pri svojem mnenju upoštevala izvid nevrokirurga z dne 16. 11. 2012, dejansko stanje ostalo še nepopolno ugotovljeno. Ostalo je namreč nerazčiščeno sporno vprašanje, ki ga tožnik izrecno izpostavlja in se pri tem sklicuje na izvid nevrokirurga z dne 16. 11. 2012, ali je pri njem prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja in če je prišlo do takšnega izboljšanja, da pri njem niso več potrebne omejitve pri delu v smislu III. kategorije invalidnosti. Razen tega se invalidska komisija II. stopnje v dopolnilnem mnenju, posebej do izvida nevrokirurga z dne 16. 11. 2012, ni opredelila in sicer do tega, kaj pomeni pri ugotavljanju tožnikove delovne zmožnosti ugotovljena spremenjena omejitev pri delu glede teže dvigovanja bremen do 20 kg (ugotovitev nevrokirurga v izvidu z dne 16. 11. 2012). Prav tako se invalidska komisija II. stopnje ni opredelila do tega, kar tožnik zatrjuje, torej, da se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da nima več težav in da je zmožen za delo voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu.

16. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje to vprašanje še dodatno razčistilo in pridobilo izvedensko mnenje specialista medicine dela, prometa in športa, torej specialista, med drugim pristojnega tudi za ocenjevanje delovne zmožnosti in ustreznosti delovnih mest. Izvedenca te specialnosti bo zaprosilo, da po preučitvi vse medicinske in delovne dokumentacije ter po potrebi po opravljenem osebnem pregledu tožnika, poda mnenje o njegovi delovni zmožnosti in odgovori na sporna vprašanja, ali je pri tožniku prišlo do izboljšanja zdravstvenega stanja in izrecno o tem, ali je prišlo do takega izboljšanja, da pri njem niso več potrebne omejitve pri delu oziroma ni pri njem več invalidnosti v smislu 60. člena ZPIZ-1. V primeru, da bo izvedenec ugotovil, da so pri tožniku še nadalje potrebne omejitve pri delu, naj poda mnenje o tem, kakšne omejitve so potrebne in pod kakšnimi pogoji in omejitvami je tožnik še zmožen opravljati delo in s kakšnim delovnim časom. V primeru ugotovljenega izboljšanja zdravstvenega stanja naj določi še datum in v primeru ugotovljenega nespremenjenega zdravstvenega stanja poleg datuma še vzrok, v vsakem primeru pa izrecno poda mnenje, ali je tožnik zmožen za delo voznika tovornega vozila v mednarodnem prometu. V ta namen bo sodišče pridobilo natančen opis pogojev tega dela, zlasti, glede dvigovanja in prenašanja bremen, trajanja in oblike prisilnih drž hrbtenice, glede zahtev po sklanjanja, dela na terenu, višini, lestvah, hoje in stoje.

17. Po prejetem mnenju bo sodišče postopalo skladno z določbo 286.a člena ZPP in v primeru pripomb na mnenje sodnega izvedenca še zaslišalo na glavni obravnavi in na ta način razčistilo sporna vprašanja v okviru pripomb ter dodatnih vprašanj tožnika.

18. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo sodišče prve stopnje ponovno v skladu z določbo 81. člena ZDSS-1 presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in odločilo o tožnikovem tožbenem zahtevku.

19. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.