Jedro

V obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora so v zadostni meri izpolnjene zahteve iz 3.tč. 1.odst. 201.čl. ZKP, če so glede okoliščin, v katerih je obdolženi F. storil očitana kazniva dejanja, navedene ugotovitve, kot so: da gre za združevanje s soobdolženci, stopnjevanje dobavljenih količin mamila v posameznih primerih, ko je ob koncu prišlo do zasega 1 kg heroina, izrabljanje gostinske dejavnosti v namene nedovoljene dejavnosti, vztrajnost obdolženega pri sodelovanju s soobdolženim - priprtim K.K., z nadaljnjo oceno, da način storitve zadnjega kaznivega dejanja - prodaja 1 kg heroina - predstavlja skupni projekt obdolženih F., K., K., in M.K..

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega S.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolžena S.F. in K.K. odredil pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbi zagovornikov obdolženega S.F. in obdolženega K.K. zavrnil kot neutemeljeni.

Zagovornik obdolženega S.F. je dne 15.5.2000 vložil pri Okrožnem sodišču v Celju z isto vlogo dve zahtevi za varstvo zakonitosti, in sicer zoper sodni odločbi v zvezi z odreditvijo pripora, ki sta predmet presoje zakonitosti v tej sodbi in zoper sodni odločbi o podaljšanju pripora, ki sta predmet presoje v sodbi Vrhovnega sodišča z dne 8.6.2000. Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP in kršitev kazenskega zakona in druge kršitve določb kazenskega postopka. Pri tem se vložnik sklicuje na 1. odstavek 20. člena Ustave in določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP z nadaljnjo trditvijo, da so dejstva, na katera se sklicuje napadeni sklep v zvezi z realno nevarnostjo, da bi obdolženec na prostosti in tudi v primeru hišnega pripora ponavljal kazniva dejanja, preveč splošna, verjetnost ponovitve pa tudi ni izkazana. Podana naj bi bila tudi kršitev 2. odstavka 192. člena ZKP, ko neogibnost odrejenega pripora ni zadostno ugotovljena. Vložnik napada tudi obstoj utemeljenega suma, da naj bi obdolženec storil očitano kaznivo dejanje ter pri tem posebej opozarja, da gre v obravnavanem primeru za presojo utemeljenosti suma ne v smeri uvedbe kazenskega postopka temveč v smeri odreditve pripora. Sodišče med subjektivne okoliščine napačno vrinja težo očitanih kaznivih dejanj, saj zakon določa, katere so upoštevne subjektivne okoliščine: osebnost obdolženega, dosedanje življenje, okolje in razmere, v katerih živi. Vsega navedenega v napadenih sklepih ni, razen ugotovitve, da je obdolženec doslej še neobsojen, ko mu osebnih stikov (telefonskih) s še ne pravnomočno obsojenim K.K. ni mogoče šteti v zlo. Nepravnomočna obsodba slednjega nima nobene zveze z mamili. Sicer pa naj ne bi bilo ničesar rečenega glede sorazmerja med podaljšanjem pripora in varnostjo ljudi in zdravja, kot to zahteva Ustava. Glede na določila Ustave, zakona (očitno ZKP) in mednarodne konvencije vložnik predlaga, da se napadeni sklep spremeni tako, da se pripor odpravi, podrejeno pa spremeni in odredi hišni pripor.

Kršitve kazenskega zakona vložnik ni obrazložil. Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga njeno zavrnitev kot neutemeljeno. Meni, da je sodišče glede utemeljenosti odreditve pripora v dosedanjem postopku obstoj utemeljenega suma in ponovitvene nevarnosti pravilno ugotovilo. Napadeni sklep vsebuje razloge, da je pri obdolženem F. podana ponovitvena nevarnost in v zvezi s tem uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Tudi ni pogojev, da bi sodišče nadomestilo pripor s hišnim priporom kot milejšim ukrepom. Ugotovljene subjektivne okoliščine na obdolženčevi strani tega ne dopuščajo. Kršitev 20. člena Ustave ni podana. Kolikor zagovornik pri presoji izjav tajnega policijskega sodelavca izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, zahteve za varstvo zakonitosti iz tega razloga ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede na uveljavljane kršitve vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče presojalo utemeljenost zahteve v naslednjem ustavnem in zakonitem okviru: V 1. odstavku 20. člena Ustave je določeno, da se oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, sme pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi.

V 1. odstavku 201. člena ZKP je določeno, da se sme pripor odrediti zoper določeno osebo, če je podan utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, tudi zaradi ponovitvene nevarnosti, ki je opredeljena v 3. točki tega odstavka, in sicer če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in njene osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovila kaznivo dejanje, dokončala poskušeno kaznivo dejanje ali storila kaznivo dejanje, s katerim grozi.

V zvezi z vsebino obrazložitve sklepa o odreditvi pripora je v 2. odstavku 202. člena ZKP določeno, da mora pisni sklep o odreditvi pripora vsebovati obrazložitev vseh odločilnih dejstev, ki so narekovala odreditev pripora, pri čemer mora preiskovalni sodnik določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je oseba storila kaznivo dejanje, obrazložiti dejstva iz 1. do 3. točke 1. odstavka prejšnjega člena in povedati, zakaj je odreditev pripora v konkretnem primeru neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka. Sorazmernost med odrejenim ukrepom, tudi priporom, je predpisana v 2. odstavku 192. člena ZKP, ki določa, da pri odločanju o tem, kateri od ukrepov iz prejšnjega odstavka naj se uporabi, mora sodišče upoštevati pogoje, ki so določeni za posamezne ukrepe. Pri izbiri ukrepa mora tudi upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim.

Vrhovno sodišče po pregledu napadenih sklepov o odreditvi pripora in zavrnitvi pritožbe zoper ta sklep ugotavlja, da nobena od očitanih kršitev Ustave in določb kazenskega postopka ni podana. Očitek o pomanjkanju razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z odrejanjem pripora, češ da neogibnost odrejenega pripora ni obrazložena, ni utemeljen. Ko preiskovalni sodnik v napadenem sklepu obširno obrazlaga podlage za utemeljen sum, da naj bi obdolženi F. storil očitana kazniva dejanja, obrazlaga tudi obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti kot realne nevarnosti glede na okoliščine, v katerih naj bi obdolženi F. storil očitana kazniva dejanja.

Ugotavlja, da gre za združevanje s soobdolženci, stopnjevanje dobavljenih količin mamila v posameznih primerih, ko je ob koncu prišlo do zasega 1 kg heroina, izrabljanje gostinske dejavnosti v namene nedovoljene dejavnosti, vztrajnost obdolženega F. pri sodelovanju s soobdolženim, priprtim K.K., z nadaljnjo oceno, da način storitve zadnjega kaznivega dejanja - prodaja 1 kg heroina - predstavlja skupni projekt obdolženih F., K., K. in M.K. Preiskovalni sodnik je z navedenimi ugotovitvami v obrazložitvi sklepa o odreditvi pripora v zadostni meri sledil zahtevam 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Tako ni podana očitana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP kakor tudi ne očitana kršitev Ustave. Tudi sorazmernost med odrejenim priporom kot najstrožjim posegom v osebno svobodo posameznika - obdolženca v kazenskem postopku - in težo očitanih kaznivih dejanj je v sklepu preiskovalnega sodnika prav tako v zadostni meri obrazložena s konkretnimi ugotovitvami o ogrožanju varnosti ljudi in njihovega zdravja z očitanimi kaznivimi dejanji. Tako tudi o kršitvi 2. odstavka 192. člena ZKP ni mogoče govoriti. Ob uveljavljanju v zahtevi za varstvo zakonitosti očitanih kršitev je ugotoviti, da je s temi očitki vložnik zahteve nastopal že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Izvenobravnavni senat je pritožbena izvajanja zagovornika obdolženega F. ocenil kot neutemeljena in pri tem svoje ocene ustrezno, skladno z zakonom, obrazložil, tako glede obstoja utemeljenega suma v smeri temu obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, kot glede podlag za obstoj ponovitvene nevarnosti kot pripornega razloga, vključno z oceno, da je pripor v obravnavanem primeru edino primerno sredstvo za odpravo ponovitvene nevarnosti. Pritožbeni senat je upošteval težo očitanih kaznivih dejanj in osebnost obdolženca, na drugi strani pa ogroženost zdravja širšega kroga oseb, ki so jim bila mamila namenjena. Obrazložil je tudi sorazmernost odrejenega pripora s stopnjo ogrožanja zdravja in življenja kot kazenskopravno varovane dobrine.

Glede na vse povedano Vrhovno sodišče ugotavlja ob presoji uveljavljanih kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti, da le-te niso podane, zato je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obdolženega S.F. kot neutemeljeno zavrnilo.