Jedro

Četudi se predmet najema (športni park) šteje kot poslovni prostor skladno z 2. čl. ZPSPP, je bila v obravnavanem primeru najemna pogodba odpovedana sodno, ker ima vročitev tožbe najemniku (toženi stranki) značaj sodne odpovedi.

Izrek

1.)Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

2.)Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti glasi: „Taksna obveznost tožene stranke za pritožbo zoper sodbo z dne 27.11.2009 znaša 172,41 EUR“.

Obrazložitev

K 1.) točki izreka: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh izprazniti celotni športni park v okviru Z., ki leži na parcelah št. 1 in št. 2 k.o. P. in zaobsega pet peščenih teniških igrišč (od tega tri z razsvetljavo za nočno igranje), asfaltno igrišče za košarko/odbojko, mini golf, prostor in mize za namizni tenis in klubski objekt (s klubskim prostorom, skladiščem in vodnjakom s hidrantom za namakanje ter sanitarijami s tuši) ter ga praznega od oseb in njemu lastnih premičnih stvari izročiti tožeči stranki; 2.) toženi stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 627,08 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki, odvetniški družbi, vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje, da je napačna odločitev sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za poslovne prostore, ker ne gre za gradbeno celoto z ločenim posebnim glavnim vhodom. ZPSPP ne določa, da je poslovni prostor izključno zaprta površina, kot to zmotno navaja sodišče, bistveno je opravljanje pridobitne dejavnosti. To pa tudi po navedbah prvostopenjskega sodišča ni sporno. Opozarja na več odločb višjih sodišč, ki potrjujejo njeno stališče, da je za opredelitev prostora kot poslovni prostor bistveno opravljanje pridobitne dejavnosti, predvsem izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1319/99, iz katere izhaja, da je potrebno prostore, ki se odvijajo na stadionu (ki ni grajeni prostor) ali posebnih drugih za šport namenjenih objektih, obravnavati kot poslovni prostor. Glavni namen športnega parka, ki je predmet najema v predmetnem sporu pa je pridobivanje dobička oziroma opravljanje pridobitne dejavnosti. Poleg tega pa tožena stranka opozarja, da v kolikor obstaja dvom, ali je določen prostor poslovni prostor v smislu 2. čl. ZPSPP, o tem odloča pristojni upravni organ. Trdi nadalje, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je v nasprotju z 8. čl. ZPP dejansko izvedlo vnaprejšnjo dokazno oceno dokaza, ki ga ni izvedlo. V konkretnem primeru ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke, kar bi za ugotovitev pomembnih dejstev moralo storiti; zaslišanje stranke bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. S tem, ko tožena stranka ni osporavala dejstva, da je površina športnega parka tudi zelenica, ni priznala, da objekt ni poslovni prostor, kot je to zmotno zaključilo prvostopno sodišče. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali je prostor namenjen opravljanju pridobitne dejavnosti, o čemer bi nedvomno vedela izpovedati tožena stranka, saj je prostor najela in ga upravljala. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo bi ugotovilo, da je prostor, ki je predmet najema v predmetnem postopku poslovni prostor, ter da je posledično sodna odpoved najemne pogodbe nujna. Pri sodni odpovedi gre za oblikovalno sodbo. Iz tožbe ne izhaja, da je tožencu najemna pogodba sodno odpovedana (gre le za izpraznitveni zahtevek), kar pa je bistveni sestavni del sodne odpovedi.

Tožena stranka je proti navedeni sodbi vložila pritožbo tudi po svojem pooblaščencu, odvetniku N.V. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka. Trdi, da ima s tožečo stranko sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas, ki ni bila odpovedana v skladu z zakonom, zato se ne more šteti za odpovedano. Hkrati je bil zahtevek preuranjen, ker ni bil pred sodnim postopkom izveden predhoden poizkus izvensodne rešitve zadeve, kot sta določili pravdni stranki v medsebojni najemni pogodbi. Sodišče neutemeljeno ni upoštevalo pravnega stališča toženca, da je dejansko šlo za poslovne prostore, ne pa za nekakšne odprte površine, čeprav je kot dokaz o kakšnih površinah in prostorih je toženec imel sklenjeno najemno pogodbo, bil predlagan dokaz z vpogledom v spis Okrajnega sodišča v Piranu opr.št. P 1. O tem dokazu se sodišče ni opredelilo in ga tudi ni izvedlo. V nadaljevanju obširneje razlaga, zakaj je po njenem mnenju v obravnavanem primeru predmet pogodbenega najema poslovni prostor, očita sodišču, da se ozko omejuje glede pojma gradbene celote, opozarja na določbe Zakona o graditvi objektov, ki opredeljuje pojme posameznih gradbenih objektov oziroma vadbenih objektov, pa tudi na določbe Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Ur.l. RS, št. 37/2008), ki opredeljuje vadbene objekte, ki so namenjeni športu in rekreaciji na prostem. Sodišče se opira na okoliščino, da toženec ni zahteval imenovanja komisije za rešitev spora, ki jo predvideva 12. čl. medsebojne najemne pogodbe. Toženec je sicer prejel pisno odpoved, ki pa po njegovem še ni imela nobenega učinka in ni mogel šteti, da je stališče tožeče stranke že dokončno, saj za odpoved najemnega razmerja za poslovne prostore ZPSPP določa, da je potrebna sodna odpoved. Tožena stranka se ne strinja, da določba o imenovanju komisije za rešitev spora ne pomeni arbitražnega dogovora, saj je dogovor o ad hoc arbitraži jasno zapisan. Šele če izvensodna rešitev spora na podlagi tega postopka ne bi bila možna v nadaljnjih 15 dneh, bi lahko tožeča stranka sprožila sodni postopek. Zato je tožbeni zahtevek preuranjen tudi iz tega razloga.

Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: da sta pravna prednica tožeče stranke (dalje: tožeča stranka) in tožena stranka 1.4.2004 za nedoločen čas sklenili najemno pogodbo za športni park v okviru Z. V 11. čl. pogodbe sta določili, da lahko najemno razmerje preneha zaradi odpovedi ene ali druge pogodbene stranke; da mora biti odpoved dana pisno; da začne odpovedni rok teči s prvim v naslednjem mesecu, ko je bila odpoved vročena in da traja odpovedni rok 12 mesecev. Tožeča stranka je kot najemodajalka odpovedala najemno pogodbo, toženi stranki je bila odpoved vročena 14.3.2007, odpovedni rok je pričel teči 1.4.2007 in se je glede na pogodbeno določilo iztekel 1.4.2008. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku na izpraznitev in izročitev športnega parka ugodilo, ker je menilo, da predmet najema ni poslovni prostor po 2. člen Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP, Ur.l. SRS, št. 18/74 s sprem.) in je tožeča stranka najemno pogodbo odpovedala v skladu s pogodbo. Pritožba v pretežnem delu izpodbija navedeno stališče sodišča prve stopnje, ker meni, da gre za poslovni prostor, ki bi moral biti odpovedan v skladu z ZPSPP.

Vendar pa je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku na izpraznitev in izročitev športnega parka ugodilo tudi zato, ker je ugotovilo, da četudi se predmet najema (športni park) šteje kot poslovni prostor skladno z 2. čl. ZPSPP, je bila v obravnavanem primeru najemna pogodba odpovedana sodno, ker ima vročitev tožbe najemniku (toženi stranki) značaj sodne odpovedi. Tožba, ki je bila v obravnavanem primeru vložena 3.4.2008, je bila toženi stranki vročena 6.5.2008, od tedaj do izdaje izpodbijane odločitve v predmetni zadevi pa je preteklo več kot eno leto. Pritožbeno sodišče z navedenim stališčem sodišča prve stopnje soglaša. Tožena stranka sicer v zvezi s tem zatrjuje, da gre pri sodni odpovedi za oblikovalno sodbo in da je bistveni sestavni del sodne odpovedi odločitev, da se toženi stranki odpoveduje najemna pogodba. Vendar pa gre za to, da v primeru, ko stranka odpove najemno pogodbo za poslovni prostor, ki je sklenjena za nedoločen čas (za katero 1. odst. 26. čl. ZPSPP določa, da se odpoveduje sodno), izda pristojno sodišče nalog o izpraznitvi poslovnega prostora na podlagi 2. odst. 29. čl. ZPSPP, ne odloči pa hkrati o tem, da se odpoveduje najemna pogodba, ampak predstavlja odpoved najemodajalca (le) podlago za izdajo izpraznitvenega naloga. Ni videti razumnega razloga za to, da bi se v primeru, kakršen je obravnavani, ravnalo drugače. Pritožnik pa tudi nima prav, da je tožba preuranjena, ker da je v pogodbi predvidena izvensodna rešitev spora. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre le za v pogodbi predviden poskus izvensodne rešitve spora, da pa ne gre za arbitražno klavzulo, ki bi izključevala sodno pristojnost. Da je navedena ugotovitev sodišča prve stopnje pravilna, potrjujejo tudi pritožbene navedbe, ki opozarjajo, da bi bilo možno sprožiti sodni postopek le v primeru, če izvensodna rešitev spora ne bi bila možna.

Ker je tožbeni zahtevek utemeljen že iz zgoraj navedenih razlogov, pritožbeno sodišče glede na 1. odst. 360. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni presojalo pritožbenih trditev, s katerimi tožena stranka izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za poslovni prostor. V povezavi s tem pa tudi niso relevantne pritožbene trditve v smeri, češ da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker da ni zaslišalo tožene stranke po vprašanju: kaj konkretno je bil predmet najemne pogodbe (opis); kakšen je bil namen postavitve ograje okoli teniških igrišč; ali je površina športnega parka tudi zelenica; ali je prostor namenjen opravljanju pridobitne dejavnosti (slednje med strankama niti ni bilo sporno).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da nosi tožeča stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).

K 2.) točki izreka: Sodišče prve stopnje je 12.3.2010 izdalo sklep, v katerem je navedlo, da taksna obveznost toženca v zvezi s pritožbo z dne 27.1.2010, vloženo po pooblaščencu, odv. družbi, znaša 172,41 EUR in da taksna obveznost toženca v zvezi s pritožbo z dne 4.2.2010, vloženo po pooblaščencu, odv. N. V., znaša 172,41 EUR. V obrazložitvi je navedlo, da je toženec zoper sodbo z dne 27.11.2009 vložil dve pritožbi, vsako po drugem pooblaščencu. Gre vsebinsko za samostojni pritožbi, ki ju bo sodišče tako tudi obravnavalo, zato mora toženec plačati sodno takso za obe.

Proti navedenemu sklepu je tožena stranka po svojem pooblaščencu, odvetniku N. V., vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da se sodišče v sklepu sklicuje na določbe Zakona o sodnih taksah, iz sklepa pa ni moč razbrati, kateri zakon o sodnih taksah je to. Gre za pomanjkljivost, zaradi katere se sklep ne more preizkusiti in je izrek sklepa nerazumljiv. Po naziranju tožene stranke je ta zavezana k plačilu le ene sodne takse za pritožbo. V relativnem kot tudi absolutnem smislu „gre dejansko za pritožbo“. Kajti tožena stranka sme sodbo izpodbijati vse dokler se ji pritožbeni rok ne izteče in vedno je šteti pritožbo tožene stranke, ki je ena sama stranka, kot eno samo pritožbo, čeprav je pisanj znotraj roka tudi več, saj so ta lahko smiselno in vsebinsko dopolnjena. Tožena stranka je izrabila svojo pravico do pritožbe z dvemi pisanji ene same pritožbe, nikakor pa ne z dvema pritožbama, saj dve pritožbi niti zakon ne dopušča. V konkretnem primeru pa niti ni bila zavezana k plačilu sodne takse v gotovini, zato je tudi nezakonita taksa za taksni opomin, ki je bil izdan tudi povsem neutemeljeno in zato v nasprotju z zakonom, kajti taksa je bila plačana z nakazilom zneska ne pa v gotovini. Zato takso izpodbija tudi v delu takse za taksni opomin.

Pritožba tožene stranke je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Ni utemeljena pritožbena trditev, da izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, ker pritožniku ni jasno, kateri Zakon o sodnih taksah je sodišče prve stopnje uporabilo pri svoji odločitvi. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je uporabilo ZST, gre torej za Zakon o sodnih taksah, ki ima takšno kratico (Ur.l. SRS, št. 1-1/90 z vrsto kasnejših sprememb), za razliko od Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki je začel veljati 1.10.2008 in ki v 39. čl. določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred njegovo uveljavitvijo, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih in po dosedanji tarifi. V obravnavanem primeru je bila tožba vložena 3.4.2008 in toženi stranki vročena v odgovor 6.5.2008, torej je sodišče prve stopnje utemeljeno uporabilo določbe (starega) ZST.

Splošno pravilo v ZST je sicer takšno, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, in sicer da se takse plačujejo za delo sodišča. In v predmetni zadevi bo moralo sodišče obravnavati (obe) pritožbi, ki ju je tožena stranka vložila po dveh pooblaščencih. Vendar pa po drugi strani pritožnik utemeljeno opozarja, da je treba v konkretnem primeru pisanji (dveh pooblaščencev) ene in iste (tožene) stranke obravnavati kot eno pritožbo. To pa zato, ker je možna samo ena odločitev o pritožbi, zaradi česar je tudi treba več pisanj obravnavati kot eno pritožbo (ne bi se moglo primeriti, da bi bilo pritožbi enega pooblaščenca ugodeno, pritožba drugega pooblaščenca pa bi bila zavrnjena). V povezavi s tem pa Tar.št. 3 ZST v 1. odst. določa, da se plača tam navedena taksa „za pritožbo“ (torej kot eno vlogo). Glede na to je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremenilo tako, da je določilo (eno) takso za pritožbo (3. tč. 365. čl. ZPP). Nima pa prav tožena stranka, da je nezakonita taksa za taksni opomin, ker da je bila taksa plačana z nakazilom zneska, ne pa v gotovini. ZST v 4. odst. 26. čl. določa, da če prejme sodišče po pošti vlogo, za katero taksa ni bila plačana (tudi v predmetni zadevi je podan primer, da je tožena stranka pritožbo poslala po pošti, taksa zanjo pa tedaj ni bila plačana), pošlje sodišče taksnemu zavezancu opomin, naj v 15 dneh od vročitve opomina plača sodno takso. V teh primerih se plača tudi taksa za opomin.