Jedro

Licenco je mogoče pridobiti le za delo na strokovnem področju, za katerega je v Sloveniji predvidena možnost opravljanja specializacije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za izdajo licence za delo na področju letalske medicine. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnici zahtevane listine, ki bi potrjevala njeno usposobljenost za delo na omenjenem področju, ni mogoče izdati, ker v Republiki Sloveniji ni specializacije iz letalske medicine. S tem v zvezi omenja tudi mnenje Ministrstva za zdravje z dne 20. 7. 2007. Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da dejstvo, da je tožnica pridobila specialistični naziv iz letalske medicine v nekdanji SFRJ, ne zadošča za podelitev licence. Zanjo je glede na 3. člen Pravilnika o zdravniških licencah potreben tudi pravno formalen obstoj specialističnega področja, z katerega se zahteva licenca. Obstoječa strokovna področja v Republiki Sloveniji so določena v prilogi 1A Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov, med njimi pa ni specializacije iz letalske medicine. Ker je tožnica vložila vlogo za podelitev licence iz letalske medicine, prvostopenjski organ pravilno ni presojal zahtevka za podelitev licence na vsebinsko najbližjem področju specializacije.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da bi morala toženka pri odločanju uporabiti le določbe Pravilnika o zdravniških licencah, ne pa Pravilnika o vrstah, vsebinah in poteku specializacij zdravnikov. Materialno pravo je bilo zato napačno uporabljeno. Tožnica izpolnjuje vse pogoje iz 9. člena Pravilnika o zdravniških licencah, med drugim ima potrdilo, ki ga je izdala Vojno medicinska akademija v Beogradu 2. 2. 1990 o opravljenem specialističnem izpitu iz letalske medicine z dne 28. 2. 1989, ki glede na 10. člen istega pravilnika velja tudi v Republiki Sloveniji.

Izpodbijana odločba posega v njene pridobljene pravice, saj je izpolnjevala vse pogoje za opravljanje zdravniške dejavnosti s področja letalske medicine tako pred osamosvojitvijo Slovenije, kakor tudi po njej, ti pogoji pa so ji bili s strani zdravniške zbornice tudi priznani. Zakon o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS) ne določa, da se ne podeli licenca za področja, za katera v Sloveniji ni veljavne specializacije. Ker je zdravniška zbornica nezakonito omejila njene pravice, za kar ni imela podlage v veljavnem predpisu, je bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.

O možnosti postavitve zahtevka za podelitev licence za delo na strokovnem področju, ki je vsebinsko najbližji opravljeni specializaciji, je bila seznanjena šele z vročitvijo prvostopenjske odločbe. Ker ji prvostopenjski organ ni omogočil, da bi spremenila svoj zahtevek, je bistveno kršil določbe postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v nov postopek, toženki pa naloži povračilo stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo poudarja, da odločbi ne oporekata tožničini izobrazbi, pridobljeni pred 25. 6. 1991 v eni izmed bivših republik nekdanje Jugoslavije, niti se z njima ne posega v njeno pravico, pridobljeno pred omenjenim datumom. V skladu s 1. členom Zakona za izvedbo Ustave RS je bila tožnici na podlagi diplome oziroma potrdila o opravljenem specialističnem izpitu iz letalske medicine avtomatično priznana poklicna kvalifikacija zdravnica specialistka letalske medicine. Vendar je bil leta 1994 uveden institut licence, njeno podelitev pa je že Zakon o zdravstveni dejavnosti (v nadaljevanju ZZDej), nato pa tudi ZZdrS, vezal na specializacije, ki obstajajo v Republiki Sloveniji. Te določa priloga 1A Pravilnika o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov. Sklicuje se še na 33. in 34. člen ZZdrS in dodaja, da zdravniška zbornica vodi tudi postopek o tožničini zahtevi za pridobitev licence za delo na področju medicine dela, prometa in športa. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je pojasnjeno, zakaj tožnici v obravnavanem primeru ni mogoče izdati dovoljenja za samostojno delo na področju letalske medicine, saj to kot področje specializacije ne obstaja. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Razlogom drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil tožničina pritožbena stališča, ki jih v bistvenem ponavlja tudi v tožbi, sodišče dodaja: Po drugem odstavku 10. člena ZZdrS je licenca dovoljenje za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju. V skladu z drugim odstavkom 33. člena ima značaj javne listine, ki dokazuje strokovno usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju.

Iz navedenega izhaja, da se dovoljenje izda za konkretno strokovno področje. Tako tudi Pravilnik o zdravniških licencah zahteva, da mora licenčna listina vsebovati podatek o strokovnem področju, za katero se licenca izdaja. Strokovno področje v smislu ZZdrS je področje, na katerem se zdravnik, ki je opravil strokovni izpit, lahko specializira (prvi odstavek 16. člena). Specializacija pa bo mogoča na strokovnih področjih, ki so za to predvidena in določena s strani zbornice (17. člen). Navedeno za obravnavani primer dejansko pomeni to, kar izhaja iz obeh upravnih aktov, in sicer da je licenco mogoče pridobiti le za delo na strokovnem področju, za katerega je v Sloveniji predvidena možnost opravljanja specializacije. V tem pogledu je treba razumeti tudi določbo 9. člena Pravilnika o zdravniških licencah, v katerem je eden pogojev za njeno pridobitev opravljena specializacija ali v Republiki Sloveniji priznan specialistični naslov, pridobljen v tujini. Povedano drugače: kljub opravljeni specializaciji lahko zdravnik pridobi licenco, ki dokazuje strokovno usposobljenost za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju v Republiki Sloveniji, le za tisto področje, ki ga je mogoče v državi specializirati.

Navedena rešitev je logična tudi z vidika preverjanja strokovne usposobljenosti zdravnika po pridobitvi licence. Stalno strokovno usposabljanje je namreč zdravnikova dolžnost, kar dokazuje s kreditnimi točkami, če so te nezadostne, pa mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti (35. in 36. člen ZZdrS, prvi in drugi odstavek 21. člena Pravilnika o zdravniških licencah). Ali je zdravnik zadostil zahtevam po strokovni usposobljenosti, kar je pogoj za podaljšanje licence, pa lahko presojajo le strokovnjaki, ki so tudi sami specialisti na tem področju. Če v Republiki Sloveniji specializacija na nekem področju ni predvidena in je zato ni mogoče opraviti, posledično ni strokovnjakov, ki bi opravljali omenjeno presojo.

Neutemeljeno je tožbeno stališče o posegu v že pridobljene pravice. Tožnica dovoljenja za samostojno delo zdravnice na področju letalske medicine še ni pridobila, zato izpodbijana odločba v to ne more posegati. Prav tako ji ta ne posega v priznani specialistični naslov, niti ji ga ne odreka, ampak ugotavlja le, da v njenem primeru ni podlage za izdajo licence kot javne listine, ki bi dokazovala strokovno usposobljenost zdravnika za samostojno opravljanje zdravniške službe na določenem strokovnem področju v Republiki Sloveniji. Vprašanje morebitnega posega v tožničino pravico do samostojnega opravljanja dela zdravnice specialistke na področju letalske medicine bi se lahko pojavilo kvečjemu, ko je zakonodajalec v letu 1992 postrožil pogoje za opravljanje zdravniške službe z veljavnostjo za naprej in je določil še obveznost pridobitve licence (71. člen ZZDej), tožnica pa bi že takrat samostojno opravljala službo na tem področju, a je zaradi spremenjenih zahtev ne bi mogla več. V tej zadevi, ko je zahtevo za izdajo licence na omenjenem strokovnem področju vložila šele 8. 7. 2005, torej že v času veljavnosti ZZdrS, pa po prepričanju sodišča o zatrjevanem posegu ni mogoče govoriti.

Neutemeljene so tudi trditve o kršitvi enakosti pred zakonom. Ker tožnica ne pojasni, s kom je neenaka, preizkus v tej smeri ni mogoč. Izpodbijana odločba, ki temelji na presoji, da v zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo licence, pa sama zase ne more kršiti določbe drugega odstavka 14. člena Ustave RS. Okoliščina, da zanjo v času, ko je opravila specialistični študij letalske medicine, ni bilo ovir za opravljanje zdravniške dejavnosti na tem področju, navedenega ne utemeljuje.

Na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti tožbene trditve o tem, da prvostopenjski organ tožnice ni obvestil o možnostih za spremembo zahtevka. Edina dolžnost organa je bila, da odloči o postavljenem zahtevku (prvi in drugi odstavek 207. člena ZUP), ne pa da tožnico, ki jo je v postopku celo zastopala odvetniška družba, seznanja s pravnimi možnostmi za pridobitev licence na katerem od drugih strokovnih področij. Tožnica bi namreč potem, ko je zvedela za tako možnost, lahko vložila novo zahtevo in jo – vsaj po odgovoru na tožbo sodeč – tudi je.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožbo ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).