Jedro

Tožnik je v letih 2007, 2008 in 2009 v okviru svoje dejavnosti iz drugih držav članic EU pridobival mazalna olja in tekočine. V skladu s 5. členom Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin je nastala obveznost za obračun okoljske dajatve ob pridobitvi. Tožnik v skladu z 10. členom navedene uredbe ni bil prijavljen v register zavezancev za plačilo okoljske dajatve kot pridobitelj mazalnih olj in tekočin ter ni predložil mesečnih obračunov za mazalna olja, katere je v posameznih davčnih obdobjih pridobil iz EU.

V obravnavanem primeru gre za znesek okoljskih dajatev, ki jih je tožnik kot pridobitelj (bil) dolžan ob pridobitvi sam obračunati in vplačati v proračun Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Jesenice po uradni dolžnosti v postopku naknadnega obračuna dolga okoljske dajatve za onesnaževanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin (v nadaljevanju: okoljska dajatev), ki jo je ugotovil v inšpekcijskem nadzoru, tožniku kot zavezancu za plačilo okoljske dajatve, določila dolg iz naslova okoljske dajatve z obrestmi v skupnem znesku 7.686,23 EUR, in sicer iz naslova dolga 6.943,10 EUR za davčno obdobje od junija 2005 do marca 2010 ter obresti v znesku 743,13 EUR (točka 1 izreka), z rokom plačila 30 dni po vročitvi odločbe (točka 2 izreka). Kolikor zneski ne bodo poravnani, bodo prisilno izterjani in bodo za vsak dan zamude zaračunane zamudne obresti (točka 3 izreka). Stroški postopka niso priglašeni, pritožba ne zadrži izvršitve (točki 4 in 6 izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski nadzor zaradi preverjanja pravilnega izvajanja predpisov, za katere je v letih 2005, 2006, 2007, 2008, 2009 in 2010 pristojna Carinska uprava Republike Slovenije. Tožnik je 2007, 2008 in 2009 v okviru svoje dejavnosti iz drugih držav članic EU od dobavitelja A. iz Avstrije in iz Belgije (2009) od dobavitelja B., pridobival mazalna olja in tekočine. V skladu s 5. členom Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin (v nadaljevanju: Uredba MOT) je nastala obveznost za obračun okoljske dajatve ob pridobitvi, za mazalna olja, kot so navedena v 3. členu Uredbe MOT, v višini skladno z drugim odstavkom 6. člena navedene uredbe. Prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik v skladu z 10. členom Uredbe MOT ni bil prijavljen v register zavezancev za plačilo okoljske dajatve kot pridobitelj mazalnih olj in tekočin ter ni predložil mesečnih obračunov za mazalna olja, katere je v posameznih davčnih obdobjih pridobil iz EU (drugi odstavek 7. člena Uredbe MOT). Količine pridobljenih mazalnih olj in zneski neobračunane okoljske dajatve so razvidni iz tabel na straneh od 2 do 7 obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik je med inšpekcijskim nadzorom vzpostavil evidence pridobljenih mazalnih olj za vsa sporna obdobja, ki služi kot osnova za obračun okoljske dajatve, ki je pravilna in ustrezajo dejanskemu stanju. V nadaljevanju se prvostopenjski organ sklicuje na prvi in peti odstavek 5. člena, prvi, drugi in tretji odstavek 6. člena, 3. člen, 7. člen in prvi odstavek 10 člena Uredbe MOT, ki jih citira. Prvostopenjski organ je na podlagi drugega odstavka 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) tožniku izrekel opozorilo. Sestavljen je zapisnik o inšpekcijskem nadzoru 27. 5. 2010, na katerega tožnik ni podal pripomb. Prvostopenjski organ se sklicuje na prvi odstavek 141. člena, 84. člen in prvi odstavek 418. člena, 95. člen, 66. člen, 143. člen, drugi odstavek 80. člena in prvi odstavek 87. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2).

2. Pritožbeni organ se s z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Zapisnik je bil sestavljen v skladu s 140. členom ZDavP-2. Tožnik se je med inšpekcijskim postopkom 22. 4. 2010 prijavil v register zavezancev za plačilo okoljske dajatve kot pridobitelj mazalnih olj. Ni sporno, da je tožnik v obdobju od 1. 6. 2005 do 31. 3. 2010 pridobil iz drugih držav članic EU mazalna olja v količinah, kot so navedene v izpodbijani odločbi, da je zanje nastala obveznost za obračun okoljske dajatve, da bi zanje moral vložiti mesečne obračune in plačati okoljsko dajatev. Ugovor zastaranja pa pritožbeni organ zavrne. Inšpekcijski nadzor je bil opravljen na podlagi sklepa z dne 22. 3. 2010 oziroma sklepa o dopolnitvi in 6. točko 12. člena in 21. člena Zakona o carinski službi (ZCS-1) ter 135. člena ZDavP-2, ki ne določajo, da se carinski pregled lahko opravil le tri leta za nazaj, kot trdi tožnik. Sklicuje se na prvi odstavek 133. člena ZDavP-2, prvi odstavek 125. člena ter 9. člen, drugi in četrti odstavek 7. člena Uredbe MOT. Tožnik je bil dolžan predložiti obračun do 25. 7. 2005 in okoljsko dajatev plačati do 31. 7. 2010. Inšpekcijski nadzor v obdobju od 1. 6. 2005 do 31. 3. 2010 je bil dopusten, na dan izdaje izpodbijane odločbe pa tudi še ni potekel rok iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2. Pravilno so bile obračunane tudi obresti.

3. Tožnik v tožbi navaja vse izpodbojne razloge po Zakonu o upravnem sporu (27. člen, v nadaljevanju: ZUS-1). Nesporno je, da je za inšpekcijski nadzor v predmetni zadevi pristojna Carinska uprava Republike Slovenije, kar potrjuje tudi naslovni organi v obeh odločbah. Hkrati je carinski organ preverjal obračune in plačilo okoljske dajatve za primere, ko je tožeča stranka kot pridobitelj pridobila mazalna olja in tekočine iz druge članice EU, ker gre nedvomno za promet znotraj EU in za dajatve urejene na ravni EU. Carinskemu organu očita, da ni upošteval določb Carinskega zakonika skupnosti (Uredba ES št. 650/2008) Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 ter 68. člen CZS, ki določa, da po preteku treh let od dne, ko je carinski dolg nastal, se dolžnika o njem ne obvesti. CZS se uporablja tudi za področje varstva okolja, kar je povzeti iz posamičnih uvodnih določb kakor tudi iz določb Zakonika, kot na primer uvodne 9. točke in iz 91. člena CZS, zato je drugostopenjski organ napačno zaključil, da v predmetni zadevi ne velja triletni zastaralni rok, saj je spregledal določbe CZS o zastaranju, ki se uporabljajo tudi v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi gre za dajatev, za katere evidence, nadzor in pobiranje je pristojen Carinski urad Republike Slovenije, zato je potrebno uporabiti določbe CZS in ne določbe ZDavP-2 ter da iz Uredbe MOT izhaja, da obravnava dajatve za onesnaževanje okolja, ki so posledica uporabe mazalnih olj, tekočin in njim sorodnih proizvodov kot carinske dajatve. Tudi določa, da je uvoz po tej Uredbi sprostitev blaga v prost promet ali katerikoli drug carinski postopek ali ravnanje, pri katerem nastane carinski dolg v skladu s carinskimi predpisi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter postopek ustavi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Navaja prvi odstavkek 5. člena Uredbe MOT. Uvoz po Uredbi MOT je sprostitev blaga v prost promet ali katerikoli drug carinski postopek ali ravnanje, pri katerem nastane carinski dolg v skladu s carinskimi predpisi (prvi odstavek 8. člena Uredbe MOT). Določbe carinskih predpisov za obračun in plačilo okoljske dajatve bi bilo treba uporabiti, če bi šlo za uvoz mazalnih olj iz tretjih držav, torej za vnos neskupnostnega blaga v Skupnost. V tem primeru bi za naknadni obračun veljal triletni rok iz tretjega odstavka 221. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o Carinskem zakoniku Skupnosti (v nadaljevanju: CZS). V konkretnem primeru pa mazalna olja niso bila uvožena iz tretjih držav, ampak so bila pridobljena iz druge države članice EU. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka citira prvi odstavek 5. člena Uredbe MOT, in poudarja, da se nesporno pri okoljskih dajatvah upoštevajo določbe CZS, ki jih je treba uporabiti v obravnavanem primeru. Gre za pridobitev proizvoda, smiselno za tak promet s proizvodi veljajo tudi določbe CZS. Poudarja, da bi se lahko carinski pregled opravljal le za tri leta nazaj in ne od junija 2005. Gre za bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Ugovarja zastaranje vodenja postopka, posledično so nepravilno obračunane zamudne obresti. Navaja 4. člen Uredbe MOT in toženi stranki očita, da ni ugotavljala, ali je potrebno to določbo uporabiti v konkretnem primeru, niti je ni uporabila, niti preverila, kateri od končnih izdelkov, v katerih so bila uporabljena mazalna olja, so bile iznešena iz ozemlja Republike Slovenije ali izvožena iz območja EU.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavanem primeru je sporno ali je carinski organ tožniku, kot pridobitelju mazalnega olja iz druge države član EU, utemeljeno naknadno obračunal okoljske dajatve po Uredbi MOT, ki določa obveznost plačevanja okoljske dajatve za onesnaževanje okolja, ki je posledica uporabe mazalnih olj, tekočin in njim sorodnih proizvodov, osnovo za obračun okoljske dajatve, višino, zavezance za plačilo, plačnike, način njenega obračunavanja, odmere in plačevanja, kakor tudi merila in pogoje za vračilo plačane okoljske dajatve (1. člen).

8. Po prvem odstavku 5. člena Uredbe MOT nastane obveznost za obračun okoljske dajatve, ko je mazalno olje prvič dano v promet na ozemlju Republike Slovenije, če gre za proizvodnjo (prva alineja) oziroma ob pridobitvi mazalnega olja iz druge države članice EU, kot v obravnavanem primeru. Po tretji alineji prvega odstavka 5. člena Uredbe MOT pa nastane obveznost za obračun okoljske dajatve ob uvozu mazalnega olja iz tretjih držav. Navedena situacija v obravnavanem primeru ni podana, zato tudi ne moremo govoriti, da gre za uvoz po 8. členu Uredbe MOT, ki pomeni sprostitev blaga v promet ali katerikoli drug carinski postopek ali ravnanje pri katerem nastane carinski dolg v skladu s carinskimi predpisi, na kar se neutemeljeno sklicuje tožena stranka, pri katerem je uvoznik carinski dolžnik, določen v skladu s carinskimi predpisi in pri katerem okoljsko dajatev obračunava pristojni carinski organ, okoljska dajatev pa se plačuje kot uvozna dajatev po carinskih predpisih (tretji odstavek 8. člena Uredbe MOT). Ker potemtakem v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, kot jo želi prikazati tožnik, saj ne gre za uvoz mazalnih olj iz tretjih držav, pri katerem naj bi okoljsko dajatev obračunal pristojni carinski organ, temveč za situacijo iz petega odstavka 5. člena Uredbe MOT, ko je zavezanec oseba iz druge alineje tretjega odstavka tega člena pridobitelj kot oseba, ki zaradi opravljanja svoje dejavnosti pridobi mazalna olja iz druge države članice EU in jih vnese na ozemlje Republike Slovenije in ki je dolžan obračunati okoljsko dajatev sam in jo vplačati v proračun Republike Slovenije. Zato v obravnavanem primeru določbe CZS, konkretno določba tretjega odstavka 221. člena CZS glede zastaranja zneska uvoznih ali izvoznih dajatev, ki je posledica carinskega dolga, ne pride v poštev, tako kot je pravilno pojasnila tudi tožena stranka. Kolikor so tožbeni ugovori enaki pritožbenim jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. 9. Prvostopenjski organ in tožena strank sta pravilno navedla pravno podlago za naknaden obračun okoljske dajatve, ter pri tem poleg Uredbe MOT upoštevala relevantne določbe ZDavP-2, kar je skladno tudi z določbo 9. člena Uredbe MOT, po kateri se za obračunavanje obresti, doplačilo in vračilo vplačane okoljske dajatve, postopek prisilne izterjave, uporabo pravnih sredstev in za vsa druga vprašanja postopka, stvarne in krajevne pristojnosti carinskega organa, uporabljajo predpisi, ki urejajo davčni postopek oziroma predpisi, ki urejajo carinske postopke in carinsko službo. Slednji pridejo v poštev lahko le pri uvozu, kar je skladno z 8. členom Uredbe MOT. Inšpekcijski nadzor je v konkretnem primeru opravljen na podlagi sklepa iz 135. člena ZDavP-2. Tudi po mnenju sodišča ni ovire, da se inšpekcijski nadzor opravi za obdobje od 1. 6. 2005 do 31. 3. 2010, kot v obravnavanem primeru. Po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2 pravica do odmere davka zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba davek napovedati, obračunati, odtegniti in odmeriti. Navedeno v obravnavanem primeru pomeni, kot pravilno navaja tožena stranka, da je bil tožnik okoljsko dajatev za mazalna olja, pridobljena iz druge države članice EU v juniju 2005, dolžan plačati do 31. 7. 2005 (četrti odstavek 7. člena Uredbe MOT). V zadevi pa ne gre za uvoz in carinskega dolžnika, ki bi bil določen v skladu s carinskimi predpisi in se zato okoljska dajatev ne obračunava in plačuje kot uvozna dajatev po carinskih predpisih (tretji odstavek 8. člena Uredbe MOT). Izpodbijana odločba je bila izdana 22. 6. 2010 oziroma tožniku vročena 23. 6. 2010, zato tudi po mnenju sodišča ni potekel petletni rok iz prvega odstavka 125. člena ZDavP-2. Ker v obravnavanem primeru, kot rečeno ne gre za uvoz in uvozno dajatev, sodišče ne vidi podlage, da bi se v obravnavanem primeru uporabile določbe CZS, zato so tudi po mnenju sodišča tožbeni ugovori glede zastaranja po določbi tretjega odstavka 221. člena CZS neutemeljeni. Slednja se nanaša na zneske uvoznih ali izvoznih dajatev, ki so posledica carinskega dolga. V obravnavanem primeru kot rečeno ne gre za carinski dolg, ampak za znesek okoljskih dajatev, ki jih je tožnik kot pridobitelj (bil) dolžan ob pridobitvi sam obračunati in vplačati v proračun Republike Slovenije (peti odstavek 5. člena Uredbe MOT) in ne gre za uvozno dajatev po CZS. Zato nima prav tožnik, ko meni, da je treba uporabiti institut zastaranja po 221. členu CZS, po katerem se po preteku treh let od datuma, ko je carinski dolg nastal, dolžniku ne pošlje obvestila, saj je pri tem mišljeno na carinskega dolžnika, tožnik pa to ni, ker ne gre za uvoz iz tretjih držav, ampak za pridobitelja blaga iz druge države članice EU, zato se tudi okoljska dajatev ne more obračunavati in plačevati kot uvozna dajatev po carinskih predpisih (tretji odstavek 8. člena Uredbe MOT) ter zanjo pridejo v poštev določbe o zastaranju po ZDavP-2. 10. Očitek tožnika, da prvostopenjski organ pri odločanju ni upošteval 4. člen Uredbe MOT, ki se nanaša na neplačevanje okoljske dajatve pri uporabi mazalnih olj za tam določene namene, pa sodišče kot tožbeno novoto zavrača in se do njega ne opredeljuje v skladu z določbo 52. člena ZUS-1. 11. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem nosi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

13. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker relevantne okoliščine v zadevi niso sporne, sporno je pravno vprašanje.