Jedro

Za vse objekte oziroma posege v prostor je treba pridobiti ustrezno dovoljenje, ne glede na razloge, zaradi katerih se posega v prostor. Razlogi osebne ali premoženjske varnosti so lahko relevantni v sferi civilnega ali kaznovalnega prava. V upravnem pravu je nanje vezan organ v primerih, ko je po predpisih dolžan sprejemati ustrezne ukrepe. Prizadeta oseba pa bi se lahko nanje sklicevala le, kolikor bi tako določal področni predpis upravnega prava. Predpisi o poseganju v prostor takšnih določb nimajo, tožnika pa ne izkazujeta okoliščin, na podlagi katerih bi bilo treba zakonitost spornega posega presojati z vidika varstva ustavnih pravic (35. oziroma 33. člena Ustave Republike Slovenije), saj ne zatrjujeta, da z zakoni urejene oblike civilno - oziroma kaznovalnopravnega varstva v primeru njune sosede ne učinkujejo in da sta morala iz tega razloga poseči po tukaj obravnavanem sredstvu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote A, št. ... z dne 26.6.2001. S citirano odločbo prvostopnega organa je bilo investitorjema AA in BB naloženo, da morata do 15.9.2001 odstraniti betonsko-žičnato ograjo, katero sta zgradila brez odločbe o dovolitvi priglašenih del ob vzhodni posestni meji zemljišča s parc. št. 2413 k.o. B ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške (1. točka izreka). Pod 2. točko izreka je navedeni prvostopni organ odločil, da bo v primeru, če tožeči stranki v določenem roku ne bosta izvršili naloženega dejanja, to opravilo pooblaščeno podjetje na njune stroške. V 3. točki izreka prvostopne odločbe so določene prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 48/90, 18/93 in 44/97, v nadaljevanju ZUN), nadalje pa je še v 4. in 5. točki izreka določeno, da bodo stroški prisilne izvršitve bremenili tožnika in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da sta tožeči stranki brez odločbe o priglasitvi del ob vzhodni posestni meji zemljišča s parc. št. 2413 k.o. B postavili ograjo iz betonskih soh, vkopanih v zemljo, in iz žičnega pletiva. Po določbi 50. člena ZUN pa mora investitor za graditev objektov in naprav ter za druge posege v prostor pridobiti lokacijsko dovoljenje oziroma odločbo o dovolitvi priglašenih del. Po ugotovitvah tožene stranke je inšpektor nedvomno ugotovil, da tožnika predpisanega dovoljenja nista pridobila in tej ugotovitvi tudi ne oporekata. Zato je prvostopni organ pravilno uporabil določbe 1. odstavka 73. člena ZUN in odredil obravnavan inšpekcijski ukrep. Tožena stranka zavrača pritožbene ugovore in navaja, da zgolj vložitev vloge za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del ne zadostuje, saj je v postopku inšpekcijskega nadzora odločilno le, ali ima investitor pred posegom v prostor predpisano dovoljenje, in če ga ima, ali dela izvaja v skladu s tem dovoljenjem. Sama vložitev vloge za izdajo upravnega dovoljenja, za katero ni sporno, da je bila vložena, pa še posega v prostor ne dovoljuje. Po mnenju tožene stranke je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da sta tožnika sporno ograjo postavila zaradi zaščite in varstva pred dejanji sosede, ker se določbe 73. člena ZUN nanašajo na vse objekte oziroma posege v prostor, za katere investitor ni pridobil predpisanega dovoljenja, ne glede na razloge za poseg v prostor. Tožena stranka pa tudi nima pomislekov na ugotovitev urbanističnega inšpektorja, da predstavlja sporna ograja objekt oziroma vsaj pomožni objekt, za katerega si morata tožnika po določbah ZUN pridobiti najmanj odločbo o priglasitvi del. Način izvedbe ograje ni odločujoč, sporna ograja pa vsekakor spreminja situacijo v prostoru, ki je predmet prostorskega urejanja. Ukrep prvostopnega organa po mnenju tožene stranke tudi ni preuranjen, saj si je treba za vsak poseg v prostor predhodno pridobiti ustrezno dovoljenje. Če pa sta tožnika tekom postopka že pridobila ustrezno dovoljenje za sporen objekt, bo to vplivalo na dopustnost izvršbe. Glede pritožbenega očitka o nekritičnosti izdaje prvostopne odločbe pa tožena stranka navaja, da je urbanistični inšpektor dolžan ravnati v skladu z določbami 72. člena ZUN, da se postopki inšpekcijskega nadzora vodijo po uradni dolžnosti in da mora pristojni inšpekcijski organ vloge in opozorila občanov upoštevati kot pobude za uvedbo postopka po uradni dolžnosti.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da sta dne 23.5.2001 pri pristojnem upravnem organu priglasili dela za postavitev ograje in priložili vse potrebne listine, po 3. oziroma 4. odstavku 61. člena ZUN pa se šteje, da so priglašena dela dovoljena, ker potrdilo v roku 30 dni od priglasitve del ni bilo izdano in sta tožnika v priglasitvenem roku ograjo tudi postavila. Prvostopna odločba, izdana dne 26.6.2001, je bila torej izdana po preteku več kot 30 dni od priglasitve del in je zato nezakonita. Nadalje še tožnika navajata, da so ugotovitve urbanističnega inšpektorja, ki je ogled opravil dne 19.6.2001 brez prisotnosti tožečih strank ter brez obvestila in povabila k ogledu, nepopolne in netočne, zaradi česar je dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno. Ograja po mnenju tožečih strank ni noben objekt, ampak gre za žično mrežo na vinogradniških, v tla vsajenih sohah, kar pa bi moral inšpektor kot pravnik in ne gradbenik ugotavljati po izvedencu gradbene stroke. V bistvu se ograja ne razlikuje dosti od vrste žičnega nasada vinske trte ter ne predstavlja nobenega posega v prostor v smislu ZUN. Tožnika še dodajata, da sta morala ograjo postaviti v skrajni sili pred grožnjami in napadi lastnice sosednjega zemljišča, ki jima je delala na njunem zemljišču škodo in ju tudi telesno napadala ter poškodovala. Glede na navedeno tožnika predlagata, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja, ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato se v celoti strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Ur.l. RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). V zvezi s tožbenimi ugovori pa k tem razlogom še dodaja: Glede tožbenega ugovora, da sta si tožnika pridobila dovoljenje za postavitev sporne ograje s tem, ko organ v 30 dneh po njuni vložitvi vloge za dovolitev priglašenih del ni izdal nobene odločbe in se po mnenju tožnikov po določbi 3. oziroma 4. odstavka 61. člena ZUN šteje, da so priglašena dela dovoljena, sodišče ugotavlja, da tožnika za takšno stališče nimata pravne podlage v predpisih, ki so veljali v času izvedbe spornega posega. Res je sicer, da je 4. odstavek 62. člena ZUN do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 26/90) določal, da se v primeru, če pristojen organ na vlogo o dovolitvi priglašenih del ne izda ustreznega potrdila v 30 dneh od vložitve, šteje, da so priglašena dela dovoljena. Vendar se je navedena ureditev z uveljavitvijo prej navedene spremembe zakona dne 14.7.1990 spremenila tako, da je moral pristojni upravni organ na vlogo o dovolitvi priglašenih del v vsakem primeru izdati odločbo o dovolitvi priglašenih del oziroma odločbo o zavrnitvi vloge o dovolitvi priglašenih del, in sicer v roku 30 dni po vložitvi vloge (62. člen ZUN). Ta rok pa je instrukcijski rok in njegova prekoračitev nima materialnopravne posledice (fikcija dovolitve priglašenih del), temveč le procesnopravno (možnost pritožbe zaradi molka uprave). Glede na čas izvedbe sporne ograje v začetku junija leta 2001, kar med strankami ni sporno, bi tožnika glede na takrat veljavne predpise po vložitvi vloge dne 23.5. 2001 za dovolitev priglašenih del z deli za postavitev ograje torej morala počakati do izdaje oziroma do pravnomočnosti odločbe o dovolitvi priglašenih del. Kar zadeva tožbeni ugovor, da sporna ograja ni objekt v smislu določb ZUN in da postavitev ograje tudi ne predstavlja posega v prostor v smislu tega zakona, kar smiselno pomeni, da tožnika tudi ne potrebujeta nikakršnega dovoljenja, sodišče meni, da je to stališče tožnikov zmotno. Načeloma velja, da mora investitor za graditev objektov in naprav pridobiti lokacijsko dovoljenje, pridobitev le tega pa je potrebno tudi za druge posege v prostor, ki trajno spreminjajo njegovo namensko rabo, bivanje in delovne pogoje, ekološko ravnovesje v naravi ali krajinske značilnosti (50. člen ZUN). Izjemoma lokacijsko dovoljenje ni potrebno med drugim tudi takrat, kadar občinski organ predpiše, da za graditev določenih pomožnih objektov (glede na vrsto, velikost, namen) ni potrebno lokacijsko dovoljenje (2. odstavek 52. člena ZUN). V takšnem primeru pa je po določbi 4. odstavka istega člena potrebna priglasitev del. Na podlagi Odloka o določitvi pomožnih objektov in drugih posegov v prostor na območju Občine Moravske Toplice (Uradni list RS, št. 94/99, v nadaljevanju Odlok), izdanem na podlagi 51. člena ZUN, se za pomožne objekte in posege ter dela, za katere zadostuje odločba o dovolitvi priglašenih del, med drugim šteje tudi postavitev medposestnih ograj, vrtnih, dvoriščnih ograj do višine 1,20m (11. točka 2. odstavka Odloka). Nadalje pa je še v 3. odstavku 9. člena Odloka določeno, da investitor ne sme pričeti s priglašenimi deli brez odločbe o dovolitvi priglašenih del. Tožnika sta v obravnavanem primeru, ne glede na tehnični način izvedbe sporne ograje, v prostor, za katerega velja citiran Odlok, nedvomno posegla tako, da sta na zemljišču parc. št. 2431 k.o. B postavila medposestno ograjo, za katero pa je po določbi 11. točke 2. odstavka Odloka potrebno pridobiti odločbo o dovolitvi priglašenih del. Glede na to, da v postopku ni sporno, da sta tožnika iz 15 vinogradniških betonskih soh, vkopanih v zemljo in z napeljavo žične mreže med njimi, izvedla ograjo, kakor izhaja iz priloženega zapisnika z dne 22.6.2001, ki ga je tožnik AA tudi podpisal, gre tudi po presoji sodišča za poseg v prostor, za katerega predpisi določajo predhodno pridobitev ustreznega dovoljenja, vendar za takšno presojo ni potrebno ugotavljanje izvedenca gradbene stroke, saj tožnika sama navajata, da sta se s posegom želela zaščititi pred sosedo. Opisano vrsto in namen posega pa je mogoče tudi brez posebnega strokovnega znanja pravno okvalificirati kot ograjo.

Tožeči stranki obravnavane postavitve ograje brez odločbe o dovolitvi priglašenih del tudi ne moreta opravičiti z razlogom, da je šlo za postavitev v skrajni sili, in je že tožena stranka pravilno ugotovila, da je treba za vse objekte oziroma posege v prostor pridobiti ustrezno dovoljenje, ne glede na razloge, zaradi katerih se posega v prostor (sodba I Up 154/98 z dne 22.3.2001). Razlogi osebne ali premoženjske varnosti so lahko relevantni v sferi civilnega ali kaznovalnega prava. V upravnem pravu je nanje vezan organ v primerih, ko je po predpisih dolžan sprejemati ustrezne ukrepe. Prizadeta oseba pa bi se lahko nanje sklicevala le, kolikor bi tako določal področni predpis upravnega prava. Predpisi o poseganju v prostor takšnih določb nimajo, tožnika pa ne izkazujeta okoliščin, na podlagi katerih bi bilo treba zakonitost spornega posega presojati z vidika varstva ustavnih pravic (35. oziroma 33. člena Ustave Republike Slovenije), saj ne zatrjujeta, da z zakoni urejene oblike civilno - oziroma kaznovalnopravnega varstva v primeru njune sosede ne učinkujejo in da sta morala iz tega razloga poseči po tukaj obravnavanem sredstvu.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.