Jedro

Tožena stranka je napačno uporabila zakon, ko je med premoženje tožnice štela premoženje, ki se po izrecni določbi ZBPP (14. člen v zvezi s 4. alineo 2. odstavka 19. člena in 1. odstavka 19. člena), ne upošteva kot premoženje po ZBPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 191/2002-9 z dne 8.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) ugodilo tožničini tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 9.4.2002 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek (1. točka izreka). Tožnico je oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je v obravnavanem primeru tožena stranka zavrnila tožničin zahtevek za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker ne izpolnjuje finančnih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ker ima premoženje, ki presega višino 20 minimalnih plač, to je znesek 1,843.720,00 SIT. Navedeni sklep je tožena stranka oprla na listine v upravnih spisih, iz katerih je razvidno, da je tožnica solastnica do 1/2 nepremičnin, in sicer pretežno kmetijskih zemljišč in gozdov in gradbenih objektov. Sodišče prve stopnje citira določbe 14. in 19. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 48/2001, ZBPP).

Sodišče prve stopnje ugotavlja tudi, da je iz posestnega lista (priloga A 1.) razvidno, da je tožnica solastnica do 1/2 kmetijskih zemljišč v velikosti 6 ha, 72 a, 55m2 in gozdov v površini 2 ha, 57 a, 48 m2. Od navedenih površin kmetijskih zemljišč in gozdov je bil za leto 2000 odmerjen katastrski dohodek v skupnem znesku 73.042,00 SIT oziroma za tožnico v znesku 36.521,00 SIT. Navedeno nepremično premoženje torej daje tožnici dohodke, ki pa se že po določbi 14. člena ZBPP upoštevajo pri ugotavljanju njenih prejemkov. Po določbi 4. alinee 2. odstavka 19. člena ZBPP pa se takšno premoženje ne upošteva pri ugotavljanju premoženja iz 1. odstavka 19. člena ZBPP. Po mnenju sodišča prve stopnje je torej tožena stranka napačno uporabila zakon, ko je med premoženje tožnice štela premoženje, ki se po izrecni določbi ZBPP ne upošteva kot premoženje po tem zakonu. V posledici navedene kršitve pa je tožena stranka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje. Iz posetnega lista je namreč razvidno, da je tožnica tudi solastnica do 1/2 stanovanjske stavbe, gospodarskega poslopja, dvorišča in stavbišča, vse v izmeri 34 a 47 m2. Pri tem tožena stranka kot premoženje ni upoštevala stanovanja, v katerem tožnica živi, in sicer na podlagi 1. alinee 2. odstavka 19. člena ZBPP, ni pa ugotavljala vrednosti ostalega premoženja. V ponovnem postopku bo zato tožena stranka, ob pravilni uporabi določb ZBPP, ugotovila vrednost tožničinega premoženja iz 1. odstavka 19. člena ZBPP. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in odpravilo s tožbo izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v pritožbi meni, da bi bilo v nasprotju z načelom pravičnosti, če bi tožnica prejela brezplačno pravno pomoč, saj je tožnica solastnica številih nepremičnin, zaradi uporabe katerih je morda res katastrski dohodek nizek, je pa vrednost teh nepremičnin visoka. Namen ZBPP je, da dobijo pravno pomoč tiste osebe, ki brez škode za svoje lastno preživljanje in preživljanje svoje družine ne zmorejo stroškov željenega sodnega postopka, ker so brez dovolj visokih dohodkov in premoženja. Po njenem prepričanju pa med take osebe nikakor ne spada tožnica, ki je solastnica številnih nepremičnin, katerih vrednost je bistveno višja od vrednosti, določene v 1. odstavku 19. člena ZBPP oziroma je od te vrednosti višja vrednost 1/2 predmetnih nepremičnin, ki so v tožničini solasti. Ob tem poudarja, da tožnica ni le solastnica kmetijskih zemljišč in gozdov, ampak tudi drugih nepremičnin, kot je to razvidno iz upravnih spisov opr. št. Bpp 17/2002. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zavrne tožničino tožbo kot neutemeljeno.

Tožnica in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Prav tako pa so utemeljeni tudi razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev.

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje na določbe 14. člena in 1. odstavka ter 1. in 4. alinee 2. odstavka 19. člena ZBPP.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka napačno uporabila zakon, ko je med premoženje tožnice štela premoženje, ki se po izrecni določbi ZBPP ne upošteva kot premoženje po tem zakonu (glej 14. člen v zvezi s 4. alineo 2. odstavka in 1. odstavkom 19. člena ZBPP). Sodišče prve stopnje ima po presoji pritožbenega sodišča prav, da je v posledici navedene kršitve tožena stranka tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je iz posestnega lista namreč razvidno, da je tožnica tudi solastnica do 1/2 stanovanjske stavbe gospodarskega poslopja, dvorišča in stavbišča, vse v izmeri 34 a, 47 m2. Pri tem tožena stranka kot premoženje ni upoštevala stanovanja, v katerem tožnica živi, in sicer na podlagi 1. alinee 2. odstavka 19. člena ZBPP, ni pa ugotavljala vrednosti ostalega premoženja. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da bo zato v ponovnem postopku tožena stranka, ob pravilni uporabi določb ZBPP, ugotovila vrednost tožničinega premoženja iz 1. odstavka 19. člena ZBPP.

Ker pritožbeno sodišče meni, da so pritožbeni razlogi neutemeljeni, razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti pa ni našlo, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.