Jedro

Kot izhaja iz spisovnih podatkov, v katerih je povzeta vsebina vseh osmih datotek s prikazano spolno zlorabo otrok, gre za zelo zavržno vsebino prikazovanja mladoletnih oseb, tudi otrok, ne le v seksualnih položajih, temveč celo med spolnimi odnosi, oralnim zadovoljevanjem in razkazovanjem v eksplicitno seksualnih položajih. Obdolženec je takšne datoteke razširil, zato tudi po presoji višjega sodišča ni nobene podlage za kakšno omilitev zaporne kazni oziroma za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi.

Izrek

I.Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka v višini 150,00 EUR.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo II K 44329/2025 z dne 12. 1. 2026 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po tretjem odstavku 176. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen šest mesecev zapora. Na podlagi šestega odstavka 176. člena KZ-1 je obdolžencu vzelo pornografsko in seksualno gradivo, zaseženo na mobilnem telefonu znamke Crosscall, model Action X-5 z v izreku sodbe navedenima IMEI številkama. Odločilo je še, da po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca ter zagovornice, odvetnice B. B., postavljene po uradni dolžnosti, bremenijo proračun, saj se obdolženca plačila stroškov oprosti. Po prvem odstavku 95. člena ZKP pa je bilo obdolžencu naloženo plačilo sodne takse v znesku 150,00 EUR po tarifni številki 7111 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

2.Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona, kot navaja v uvodu pritožbe, predvsem pa zoper odločitev o kazenski sankciji s predlogom, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi oziroma jo spremeni tako, da obdolžencu izreče pogojno obsodbo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Zagovornica v pritožbi poudarja, da obdolženec izrečene mu zaporne kazni ne sprejema, saj je ta po njegovem mnenju prestroga in nesorazmerna. Izpostavlja, da je obdolženec do sedaj nekaznovan in da je ves čas sodeloval z organi pregona ter kaznivo dejanje takoj priznal. Bil je naiven in je nasedel znancu, kar zelo obžaluje. Kot posledica kaznivega dejanja mu je razpadla tudi partnerska zveza, zaradi česar zelo trpi. Sicer pa je osebnostno urejen, zaposlen in skrben. Zagovornica meni, da bi bilo obdolžencu mogoče izreči zaporno kazen v trajanju enega meseca ob uporabi omilitvenih določil, glede na to, da se je takoj izjavil o krivdi in s tem prispeval k hitremu zaključku postopka. Hkrati izpostavlja, da je iz sodne prakse zaslediti primere, ko je bila za istovrstna kazniva dejanja izrečena pogojna obsodba, pri čemer primeroma izpostavlja sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VI Kp 52764/2022 in sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 40779/2017.

5.Višje sodišče s povzetimi pritožbenimi poudarki ne more soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja popolnoma ustrezno ocenilo okoliščine, ki so pomembne za odmero in čim bolj individualizirano določitev kazenske sankcije za obdolženca. Obdolžencu je glede na ugotovljene olajševalne okoliščine, ko je krivdo za kaznivo dejanje priznal in doslej tudi še ni bil kaznovan in ob izostanku kakšnih obteževalnih okoliščin izreklo prostostno kazen na spodnji meji, to je kazen šest mesecev zapora, kar je tudi po presoji višjega sodišča glede na težo in način storitve očitanega kaznivega dejanja in obdolženčevo krivdo povsem primerna kazenska sankcija. Zagovornica tako ne more uspeti z izpostavljanjem obdolženčevih osebnih okoliščin, da je osebnostno urejen, zaposlen in skrben, saj te zbledijo ob teži kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen. Kot izhaja iz spisovnih podatkov, v katerih je povzeta vsebina vseh osmih datotek s prikazano spolno zlorabo otrok, gre za zelo zavržno vsebino prikazovanja mladoletnih oseb, tudi otrok, ne le v seksualnih položajih, temveč celo med spolnimi odnosi, oralnim zadovoljevanjem in razkazovanjem v eksplicitno seksualnih položajih. Obdolženec je takšne datoteke razširil, zato tudi po presoji višjega sodišča ni nobene podlage za kakšno omilitev zaporne kazni oziroma za izrek pogojne obsodbe, za kar se zavzema zagovornica v pritožbi.

6.Zagovornica tudi ne more uspeti z izpostavljanjem v pritožbi navedenih sodb višjih sodišč, saj v zvezi z navedeno sodno prakso hkrati ne utemelji, v čem so primerljive okoliščine z obravnavano zadevo. Načelo individualizacije pri izreku kazni omogoča sodišču diferenciacijo kazni znotraj predpisane glede na ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine vsakega konkretnega primera posebej in ob upoštevanju teže kaznivega dejanja oziroma okoliščin, ki znotraj posameznega kaznivega dejanja kažejo morebitna razlikovanja, tako v korist kot v breme storilca. Posplošena primerjava z drugima kazenskima zadevama, kot jo ponuja zagovornica v pritožbi z navajanjem zgolj opravilnih številk zadev, je brez teže, saj je vsaka zadeva sama zase kompleksna, z drugačnimi objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami, dejstvi in življenjskimi situacijami, pri čemer zagovornica, kot že navedeno, glede nobene izpostavljene sodbe ne utemelji, da bi bile podane primerljive dejanske okoliščine. Ob tem višje sodišče poudarja, da je za presojo teže kaznivega dejanja med drugim tudi ključnega pomena, ali je obdolženec pornografsko gradivo zgolj posedoval (hranil) ali pa je takšno gradivo tudi razširil, kot to velja za konkretni primer.

7.Višje sodišče tako ob preizkusu razlogov v izpodbijani sodbi ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije obdolžencu v korist, saj je bila zaporna kazen, ki je na spodnjem minimumu, upoštevaje olajševalne okoliščine na strani obdolženca, izrečena teži dejanja in krivdi obdolženca primerno ter je zato pravična in je ne gre spreminjati obdolžencu v korist.

8.Iz navedenih razlogov, ko pritožba zagovornice glede kršitve kazenskega zakona ni obrazložena in ker višje sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP ni ugotovilo kakšnih uradno upoštevanih kršitev, je bilo pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

9.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP. Glede na neuspešnost pritožbe je obdolženec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, pri čemer je bila sodna taksa v višini 150,00 EUR odmerjena na podlagi ZST-1 in po tarifni številki 7122 v zvezi s tarifno številko 7111 Taksne tarife.

-------------------------------

1Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 42661/2022 z dne 7. 2. 2024, tč. 13, I Ips 60592/2023 z dne 12. 9. 2024, tč. 9, in druge.