Jedro

Nesprejemljivo je revizijsko razglabljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi bila denacionalizacijskemu upravičencu izdana razlastitvena odločba in kakšne pravne učinke bi imela odškodnina, ki bi bila določena na njeni podlagi. Predmet tega postopka je darilna pogodba in njegov smoter je ugotoviti, ali je bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače. Zakon namreč ne nalaga, da je potrebno ugotoviti, kakšna odločba in s kakšnimi učinki bi bila sicer izdana, če do pogodbe ne bi prišlo. Dejanje odvzema premoženja je bilo tako ali tako storjeno že poprej. Izpodbijani sklep tudi ne jemlje kot relevantne okoliščine, da bi bil sicer uporabljen takrat veljavni zakon o razlastitvi, kar resda omenja prvostopni sklep, vendar v povezavi z ugotovitvijo, da so bili prizadeti lastniki v brezizhodnem položaju, pritisnjeni ob zid.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesnim sklepom ugotovilo, da je predlagateljev oče dr. J. G. upravičenec do denacionalizacije nepremičnin parc. št. 2373/1, 2373/2 in 2373/3 ter 2411 vse k.o. V., ker je bila darilna pogodba med njim in prvo nasprotno stranko z dne 10.4.1964 sklenjena zaradi sile in grožnje državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen zakona o denacionalizaciji, Ur. list RS, št. 27/91-I in 31/93 - ZDen).

Višje sodišče je pritožbi prvega in tretjega nasprotnega udeleženca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani sklep.

Proti temu sklepu je vložil revizijo tretji nasprotni udeleženec iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče reviziji ugodi. Meni, da morajo biti sila, grožnja ali zvijača državnega organa oziroma predstavnika oblasti izkazane konkretno v zvezi s pogodbo, ki je podlaga za podržavljenje. Sodišče pa je ugotavljalo dejansko stanje na podlagi izpovedi prič, ki o sami darilni pogodbi niso vedele nič. Dejstvo, da bi bile sicer nepremičnine razlaščene, ne predstavlja okoliščin iz 5. člen ZDen. Zakon o razlastitvi iz leta 1957 ni naveden v 3. členu ZDen in bi šlo lahko le za primer iz 4. člena ZDen. Upravičenec po 5. členu ZDen ne more imeti ugodnejšega položaja v primerjavi z upravičenci po določbah 3. in 4. člena ZDen.

Na vročeno revizijo predlagajoča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Seveda velja pritrditi revidentovemu mnenju, da morajo biti, če naj se uporabi določba 5. člena ZDen, grožnja, sila ali zvijača državnega organa oziroma predstavnika oblasti izkazane konkretno v zvezi s pravnim poslom, na podlagi katerega je prešlo premoženje v državno last. In nižji sodišči sta ugotovili okoliščine, ki izpričujejo grožnjo in silo, po kateri sta posegli vojska in občina. Noben materialni predpis in, ko je že beseda o tem, tudi ne procesni ne določa, s čim morajo biti izkazane grožnja, sila ali zvijača, niti s kakšnimi dokazi naj se ugotovijo. Skratka posebnih dokaznih pravil za to ni. Če sta sodišči ugotovili relevantne okoliščine na podlagi zaslišanja predlagatelja kot stranke in prič, ki so izpovedovale o takratnih razmerah v zvezi z nasilnim odvzemom večjega kompleksa zemljišč za potrebe vojske in kasnejšim formalnim urejanjem tega dejanja, nista potemtakem v ničemer kršili materialnega prava. Če pa morda meri revizija na kakšno procesno kršitev nasploh ali na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, velja opozoriti, da procesnih kršitev revident ne uveljavlja, zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja pa ni dovoljeni razlog v revizijskem postopku (tretji odstavek 385. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP in 38. člen zakona o nepravdnem postopku).

Nesprejemljivo je revizijsko razglabljanje o tem, kaj bi se zgodilo, če bi bila denacionalizacijskemu upravičencu izdana razlastitvena odločba in kakšne pravne učinke bi imela odškodnina, ki bi bila določena na njeni podlagi. Predmet tega postopka je darilna pogodba in njegov smoter je ugotoviti, ali je bila sklenjena zaradi grožnje, sile ali zvijače. Zakon namreč ne nalaga, da je potrebno ugotoviti, kakšna odločba in s kakšnimi učinki bi bila sicer izdana, če do pogodbe ne bi prišlo. Dejanje odvzema premoženja je bilo tako ali tako storjeno že poprej. Izpodbijani sklep tudi ne jemlje kot relevantne okoliščine, da bi bil sicer uporabljen takrat veljavni zakon o razlastitvi, kar resda omenja prvostopni sklep, vendar v povezavi z ugotovitvijo, da so bili prizadeti lastniki v brezizhodnem položaju, pritisnjeni ob zid. Kolikor pa skuša revident s temi trditvami prikazati, da je bila daritev prosta odločitev denacionalizacijskega upravičenca, je potrebno ugotoviti, da ni razumnih razlogov za sklepanje, da kdo, ki mu je bila stvar odvzeta na silo, le-to potem prostovoljno podari. In končno, naj bo spričo sklepne revizijske trditve še enkrat poudarjeno, da zakon ne nalaga za primere podržavljenja premoženja na podlagi pravnega posla primerjave s tem, kaj bi bilo, če bi bila izdana odločba, če bi šlo za ukrep državnega organa brez pravnega naslova oziroma če bi šlo za podržavljenje na podlagi predpisov iz 3. člena ZDen niti kako je prišlo do podržavljenja v sorodnih primerih. Materialno pravo po povedanem ni bilo kršeno ne v obsegu, ki ga zajema revizija, ne v drugih pogledih, na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti. In ker v zvezi s slednjo tudi ni ugotovilo procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).