Jedro

Ker ni dokazov, da se tožnica ni mogla neprekinjeno najmanj 3 mesece vrniti na svoj dom, kar je pogoj iz 4. odstavka 2. člena ZZVN, tožnici uveljavljenega statusa žrtve vojnega nasilja (begunke) ni bilo mogoče priznati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1232/2001-6 z dne 3.12.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 6.6.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 1.12.2000, ter odločila, da se tožnici ne priznajo status in pravice žrtve vojnega nasilja. Z odločbo Upravne enote K. je bilo tožničinemu zahtevku ugodeno in je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke (pregnanke) za čas begunstva od 11.4.1944 do 15.5.1945 ter iz tega statusa izvirajoče pravice. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema tožničine navedbe, da so Nemci okoli velike noči leta 1944 bombardirali njihovo vas H. in da je bilo takrat požganih vseh osem hiš v vasi, med temi tudi njihova hiša. Po požigu je tožničina družina preživela nekaj dni v gozdu, skupaj z drugimi vaščani, nato pa so se vrnili v vas na pogorišče. Od njihove hiše je ostal le del kletnih prostorov, kjer je vse do osvoboditve in še po njej prebivala tožničina družina. To sta potrdili tudi v upravnem postopku zaslišani priči. Ob takem dejanskem stanju je odločitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunke (pregnanke) iz 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97, ZZVN), pravilna in na zakonu utemeljena. ZZVN kot pogoj za priznanje navedenega statusa žrtve vojnega nasilja izrecno določa tudi čas, v katerem se oseba po izvršenem nasilnem dejanju ni mogla vrniti na svoj dom, tožnica pa nedvomno tega pogoja ne izpolnjuje. Zato so, po presoji sodišča, tudi vsi tožbeni ugovori tožnice, ki se nanašajo na drugačno razlago besedila določbe 4. odstavka 2. člena ZZVN, brezpredmetni, saj ne morejo vplivati na pravilnost odločitve tožene stranke.

Tožnica v pritožbi navaja, da je bila 11.4.1944 njihova vas bombardirana in požgana. Vsi vaščani so se zatekli v gozd in tam prebivali dalj časa. Dala je zmotno izjavo, saj se po izjavah starejših vaščanov niso mogli dalj časa vrniti v vas. To ni bilo le po nekaj dneh. Ne ve, čez koliko časa so se vrnili v porušeno in požgano klet, ki jo je oče za silo pokril. Prestrašeni, prezebli in lačni so se stiskali v prostoru velikosti 8 do 10 m2, brez oken in vrat. Kuhali so v štali na dveh kamnih, tisto, kar so dobili. Tako so bili več let v nemogočih pogojih, nato so jim 11.6.1945 ustrelili še očeta. Prosi, da se ji prizna status žrtve vojnega nasilja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega upravnega spora je presoja pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke, ki ga je tožnica uveljavljala v upravnem postopku. Glede na določbo 1. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZVN (ZZVN-D) je žrtev vojnega nasilja (begunec) tudi oseba, ki je bila v času od 6.4.1941 do 15.5.1945 nasilno pregnana iz svojega doma zaradi nasilnega dejanja požiga, porušenja ali izropanja njene stanovanjske hiše ali stanovanja od okupatorja ali njegovih sodelavcev, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Glede na dejansko stanje, ki ga je tožnica sama navajala, potrdili pa sta ga tudi zaslišani priči, ni izkazano, da se tožnica ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece. Ker je to pogoj iz 4. odstavka 2. člena ZZVN, so pritožbeni ugovori neutemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča v tem upravnem sporu. Pritožbenega ugovora, da je njena izjava o nekajdnevni odsotnosti zmotna in da se dalj časa ni mogla vrniti v vas, tudi ni mogoče upoštevati, saj gre za pritožbeno novoto. Pri presoji zakonitosti izpodbijane sodbe in odločbe tožene stranke, se namreč upošteva dejansko stanje, ugotovljeno v upravnem postopku. Poleg tožnice pa sta tudi v upravnem postopku zaslišani priči povedali, da je po požigu hiše šlo za nekajdnevno in ne za dalj časa trajajočo odsotnost, kot to v pritožbi naknadno zatrjuje tožnica. Tudi drugi pritožbeni ugovori (težko življenje v kletnem prostoru, očetova smrt) niso pravno pomembni za odločitev o zadevi in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.