Jedro

Tuja delniška družba ne more biti zavezana za vračanje nepremičnin, ki ležijo v Republiki Sloveniji.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.12.2000 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z navedeno delno odločbo je tožena stranka zahtevi za denacionalizacijo poslovnega prostora v pritličju objekta M.t., na parc. št. 10 vl. št. 221 k.o. L.-M. v izmeri 104,83 m2 ugodila in pri navedenem poslovnem prostoru in njemu ustreznem deležu skupnih delov in naprav vzpostavila lastninsko pravico v korist upravičencev. Ugotovila je, da je B. d.d. V. pravni naslednik zemljiškoknjižnega lastnika pravice uporabe B. - OOUR prodaja B. B.T. d.o.o., C. je le zakupnik poslovnih prostorov na podlagi pogodbe, sklenjene za nedoločen čas z B. d.d., V. Zavezanec za vračilo poslovnega prostora je torej B. d.d. B. naselje, ki je pravna oseba s sedežem v Republiki Hrvaški, torej je zavezanec tuja pravna oseba. Na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (ZDen), to je na dan 7.12.1991, še ni imelo privatiziranega premoženja. Zato poslovni prostor, ki je predmet vračanja, zapade pod določila ZDen.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da lahko Republika Slovenija vrača le premoženje, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen kot družbena lastnina pod njeno ingerenco. To je premoženje domačih pravnih oseb, ki imajo sedež v Republiki Sloveniji. Ni možno vračati sredstev tujega podjetja. V prid takšnemu stališču je tudi zagotovilo iz 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Tožeča stranka je bila ob uveljavitvi ZDen tuja pravna oseba. Sporno nepremičnino je dobila na odplačen način. Zaradi navedenega ne more biti zavezanka za denacionalizacijo njenih nepremičnin v Republiki Sloveniji.

Stranka z interesom M.S. v pritožbi uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi. Navaja, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZDen ni bila civilnopravna temveč družbenopravna oseba. Družbena lastnina in lastninska pravica na nepremičninah ne moreta biti izenačeni.

Sklicuje se na sodbi U 1680/94-15 z dne 1.10.1997 in U 144/96 z dne 14.5.2000, ki ju je izdalo vrhovno sodišče. Stranki z interesom B.D. in J.V. v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge. Predlagata spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se tožba tožeče stranke zavrne. Strinjata se z odločitvijo sodišča prve stopnje. Sklicujeta se na sodbo, U 1680/94 z dne 1.10.1997. Zatrjujeta, da tožeča stranka ob uveljavitvi ZDen ni bila tuja pravna oseba.

Odgovora na pritožbi niso vloženi.

Pritožbi nista utemeljeni.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je delniška družba B. s sedežem v V., v Republiki Hrvaški, v postopku denacionalizacije lahko zavezanka za vračilo nepremičnin, ki ležijo v Republiki Sloveniji in so v zemljiški knjigi vpisane kot družbena lastnina s pravico uporabe podjetja B. V. ter jih je podjetje pridobilo pred uveljavitvijo ZDen, v naravi, pri čemer je družba B. bila ob osamosvojitvi Republike Slovenije 25.6.1991 in uveljavitvi ZDen 7.12.1991 družbenopravna oseba s sredstvi v družbeni lastnini.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča se je lahko Republika Slovenija zavezala za vračilo podržavljenega premoženja le s premoženjem, ki je bilo ob uveljavitvi ZDen kot družbena lastnina pod njeno ingerenco. Po teritorialnem principu predpisi Republike Slovenije veljajo le na območju Republike Slovenije. Zato se določbe ZDen o vračanju v naravi lahko nanašajo le na vračanje podržavljenega premoženja, ki je v sredstvih domačih pravnih oseb, ki se do uveljavitve ZDen še niso v celoti olastninile, to pa so po prej veljavnem Zakonu o podjetjih le pravne osebe, ki imajo sedež na območju Republike Slovenije. Teorija sedeža podjetja je uveljavljena tudi v 559. členu zdaj veljavnega Zakona o gospodarskih družbah. Iz določb ZDen in Zakona o podjetjih izhaja, da je lahko zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja le pravna oseba s sedežem v Republiki Sloveniji (domača pravna oseba) in to za podržavljeno premoženje, ki je med temi sredstvi in je bilo ob uveljavitvi ZDen v družbeni lastnini. V primeru vračila v obliki sredstev tujega podjetja v naravi, če ta sredstva ležijo v Republiki Sloveniji, bi šlo v takem primeru za nedopusten poseg v premoženje tujega podjetja. Na podlagi navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča ZDen tujim pravnim osebam ne daje priviligiran položaj glede domačih oseb, saj ZDen za tuje pravne osebe kot zavezanke po načelu teritorialnosti ne velja.

Sodišče prve stopnje se pravilno sklicuje tudi na določbo 16. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po katerem so tujim in pravnim in fizičnim osebam ob dejanski vzajemnosti do ureditve pravic tujih oseb glede nepremičnin zajamčene lastninske in druge stvarne pravice na nepremičninah v obsegu, kot jih je ob uveljavitvi Ustavnega zakona uživajo. To pomeni, da lahko premoženje tujih pravnih oseb država vzame v primeru, če ne obstaja dejanska vzajemnost med Republiko Slovenijo in med državo, v kateri ima sedež pravna oseba, ampak pomeni dejansko zamrznitev v razpolaganju s tem premoženjem. Ne glede na nekdanje pojmovanje družbene lastnine in pravice uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini in ne glede na to, da ustavni zakon govori o lastninskih in drugih stvarnih pravicah, je tudi po presoji pritožbenega sodišča med nje šteti tudi pravico uporabe na nepremičninah v družbeni lastnini. S to določbo je tako zajamčena ob pogoju vzajemnosti tudi pravica uporabe tujim pravnim osebam, ki so bile ob osamosvojitvi Republike Slovenije družbeno pravne osebe z družbeno lastnino, kar je bilo tudi podjetje B..

Ob pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je gospodarska družba B., ki je sedaj pravna oseba z znanimi lastniki, bila že ob uveljavitvi ZDen tuja pravna oseba, kar je postala z osamosvojitvijo Republike Slovenije in ker ji 16. člen Ustavnega zakona ob pogojih vzajemnosti jamči lastninsko oziroma druge stvarne pravice, med temi pa je tudi pravica uporabe na nepremičninah, ki ležijo v Sloveniji, in da je sporno nepremičnino tožeča stranka pridobila na odplačen način, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne more biti zavezanka za denacionalizacijo za nepremičnine, ki so sestavni del njenega premoženja in ležijo v Republiki Sloveniji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je odločbo tožene stranke odpravilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, torej zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ni pa bilo pogojev za zavrnitev tožbe po 2. odstavku 59. člena ZUS.

Tudi ugovori obeh pritožb ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Sodba U 16880/94 z dne 1.10.1997 je bila v upravnem sporu, ki ga je sprožila druga tožeča stranka in ne stranka sedanjega upravnega spora. Sodba U 144/96 z dne 14.5.2000 pa je bila izdana v drugi denacionalizacijski zadevi. Vsak upravni spor pa je predmet presoje konkretnih okoliščin in konkretnih razlogov.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.