Jedro

Obravnavana zadeva je v fazi odločanja o ugovoru zoper dajatveni del sklepa o izvršbi, katerega pravna narava je podobna plačilnemu nalogu, zaradi česar ima začetek stečajnega postopka posledice, kot jih ima v pravdnem postopku, torej prekinitev postopka.

Če dolžnik ne ve, plačilo česa konkretno upnik od njega zahteva, bi bilo ob tem, da upniku svojega zahtevka v predlogu ni potrebno utemeljiti, niti k predlogu preložiti verodostojnih listin, na katere se sklicuje upnik in iz katerih bi izhajala njegova terjatev, nesorazmerno od dolžnika zahtevati konkretnejši ugovor. Dolžnik je s trditvami, da verodostojnih listin nima in ne ve zakaj gre, kot tudi ne, na čem temeljijo, zadostil zahtevi po obrazloženem ugovoru.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi opr. št. VL 45253/2011 z dne 7. 4. 2011 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj (1. točka izreka). Sklenilo je še, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik, ki sklep izpodbija iz vseh razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor dolžnika zavrne kot neobrazložen. Navaja, da sodelovanje med strankama postopka temelji na ustaljenem poslovanju in je ugovor, da dolžnik ne ve, na kaj se račun nanaša, pavšalen in nekonkretiziran ter v celoti namenjen zgolj zavlačevanju postopka. Kot dokaz upnik predlaga podpisane IOP, s katerim dolžnik pripoznava odprte postavke upnika ter pogodbo o medsebojnem sodelovanju. Priglaša stroške pritožbe.

3. Dolžnik na pritožbo upnika ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da se je na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. St 1519/2011 z dne 31.8.2011, nad dolžnikom začel stečajni postopek, vendar je o pritožbi kljub temu odločalo na podlagi drugega odstavka 207. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Obravnavana zadeva je v fazi odločanja o ugovoru zoper dajatveni del sklepa o izvršbi, katerega pravna narava je podobna plačilnemu nalogu (devetindvajseto poglavje ZPP), zaradi česar ima začetek stečajnega postopka posledice, kot jih ima v pravdnem postopku, torej prekinitev postopka v skladu s 4. točko prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

7. Po določbi drugega odstavka 53. člena ZIZ v zvezi s prvim in drugim odstavkom 61. člena ZIZ, mora biti ugovor dolžnika obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje in predlagati dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen. Pri tem mora dolžnik navajati in dokazovati taka dejstva, zaradi katerih bi bil v primeru, če bi se izkazala za resnična, tožbeni zahtevek upnika v pravdi zavrnjen. Glede na to je lahko neobrazložen samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov, in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami (prim. odločitev Ustavnega sodišča Up – 854/05 z dne 7. 2. 2007).

8. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je dolžnik navedel, da listin iz predloga za izvršbo in sicer odprte postavke in Z NE 4. 4. 2011 (kot jih je označil upnik), nima in ne ve, zakaj gre, kot tudi ne, na čem temeljijo, zaradi česar se bo do njiju lahko opredelil, ko ju bo upnik predložil. V dokaz svojih trditev je predlagal zaslišanje direktorja dolžnika in listino 2010-999100002587 z dne 31. 10. 2010, ki naj jo predloži upnik.

9. Če dolžnik ne ve, plačilo česa konkretno upnik od njega zahteva, bi bilo ob tem, da upniku svojega zahtevka v predlogu ni potrebno utemeljiti, niti k predlogu preložiti verodostojnih listin, na katere se sklicuje upnik in iz katerih bi izhajala njegova terjatev, nesorazmerno od dolžnika zahtevati konkretnejši ugovor. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča dolžnik s trditvami, da verodostojnih listin nima in ne ve zakaj gre, kot tudi ne, na čem temeljijo, zadostil zahtevi po obrazloženem ugovoru. Z njimi je smiselno zanikal obstoj temelja za nastanek upnikove terjatve, s čimer je zatrjeval takšno pravno pomembno dejstvo, ki bi, če bi se izkazalo za resnično, lahko pripeljalo do zavrnitve upnikovega tožbenega zahtevka v pravdi. Za svoje trditve pa je predlagal tudi dokaze.

10. Ali je zahtevek upnika utemeljen, se bo ugotavljalo v nadaljevanju, v pravdnem postopku (drugi odstavek 62. člena ZIZ), zaradi česar trditve upnika o obstoju terjatve ter predlagani dokazi v pritožbi, za izvršilni in s tem tudi pritožbeni postopek niso relevantni.

11. Ker niso podani zatrjevani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Ker upnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).